Ko kapitalu zmanjka krajev, ki bi jih lahko izkoriščal, začne izkoriščati nas, naše telo

Polaščevalka / Possessor, 2020, Brandon Cronenberg

zelo za

Prepusti se noči.

Tasya Vos (Andrea Riseborough) je – tako kot Samantha Caine (Geena Davis) v Poljubu za lahko noč – mati in žena, obenem pa tudi poklicna morilka, toda svojih tarč ne pobija tako kot Samantha, še manj kot Bessonova Nikita, ampak tako, da se s pomočjo svoje delodajalke (Jennifer Jason Leigh) in njene biotehnološke firme mentalno preseli v osebo, ki je blizu tarči, in se je mentalno polasti: najprej daljinsko, brezstično, zajedavsko zleze v njeno glavo (in telo) in prevzame kontrolo, potem jo prelevi v morilko, po izvršeni likvidaciji pa jo prisili, da likvidira še sebe, medtem ko se sama elegantno in ljubeče vrne domov, k možu (Rossif Sutherland) in sinu (Gage Graham-Arbuthnot), v »normalnost«. Ni kaj, Tasya, likvidatorka št. 1, zna zlesti v lik. Zna ga naštudirati. Zna se vživeti. Odlično zna odigrati nekoga drugega. Ker pa se pri zadnji likvidaciji ni izteklo vse po načrtu (žrtvi je spustila preveč krvi), se njeni delodajalki zazdi, da jo navezanost na družino vse bolj ovira, a kmalu dobi novo veliko priložnost, saj naj bi se polastila glave in telesa Colina Tatea (Christopher Abbott), virtualnega marketingarja, ki je tik pred tem, da se poroči z Evo (Tuppence Middleton), hčerko lokalnega IT-magnata (Sean Bean), in ki naj bi potem likvidiral oba, tako magnata kot Evo.

Polaščevalka, ki jo je posnel Brandon Cronenberg, sin Davida Cronenberga, ne beži pred krvjo (ljudje se tu res izlijejo), brutalnostjo (spraskala vam bo želodec in možgane), cinizmom (vsak človek je potencialni morilec) ter gubami tehnofobije in paranoje (tehnologija je Veliki brat), obenem pa ledeno in lucidno kombinira psihotriler, body-horror, tehnonoir, sci-fi, puzzle, ekstremno distopijo, morbidne lekcije iz posthumanizma in kritiko neoliberalnih politik, ki od človeka terjajo, da se ugonablja iz ljubezni do poklica, da je konkurenčen, storilen in učinkovit, da ubija in pleni druge, da se jih polašča, da zavzame napadalno, agresivno držo in da uprizarja svojo najboljšo verzijo, za katero je dobro, da je morilska. Manj čustev ko kaže, tem bolje. Telo je nova divjina, nova tržna niša, nova kolonija. Ko kapitalu zmanjka krajev, ki bi jih lahko eksploatiral, začne eksploatirati nas, naše telo. (Kinodvor & online.artkinomreza.si)