Agata Tomažič: Nož v ustih

+ + +

Narezana resničnost

Skoraj ducat in pol zgodb, ki sestavljajo zbirko Nož v ustih domače avtorice Agate Tomažič (rojene leta 1977), je precej raznorodnih, glede kraja dogajanja in glede pripovedne lege; nekatere so povedane prvoosebno in druge bolj od zunaj, objektivno, nekatere so zabrisane in pridušene, druge bolj krvave, naj gre za živalske ali človeške kadavre in ureznine. Naslovna recimo pripoveduje o tem, da je treba tudi pri rezanju imeti občutek za nobleso, ki pa ga ni mogoče pridobiti na hitro, temveč sta potrebni dolgoletna praksa in vzgoja – nesojeni zet namreč do bridkega izgona iz družinske idile neustrezno z nožem tretira sladico, na veliko zgroženost vseh prisotnih.

Agata Tomažič stavi na izseke iz časa, ki omogoča osebam premislek lastnega stanja, pri tem pa gradi atmosfero s pomenljivimi podrobnostmi, posveča se interierjem, pase se na domačnem ali se obrne v etične dileme, vezane na živali in njihovo sobivanje oziroma na tujstvo, ki ga nosilci njenih zgodb občutijo ob srečevanju z drugimi in drugačnimi; tudi z živalskim in naravnim. Tuji so enkrat rahlo robati prodajalci drv, drugič v bližino idiličnega domovanja – nasploh je dom zapik, čeprav ne vedno popoln – vdre tuje(k), nevajen ustaljenega reda, zato ga je treba na eleganten – ali drugačen – način odstraniti.

Osebe pri Tomažičevi so pod izredno kultivirano povrhnjico, ki kaže, da v skladu z zapovedmi politične korektnosti sprejemajo drugačnost, v resnici nestrpne, tekmovalne in izključujoče, njihov svet, ki je včasih orisan predvsem z detajli in s pomenljivimi podrobnostmi, ima v resnici ostre robove in je novemu globlje načeloma neprijazen, trk različnih svetov in nazorov se pogosto izteče s konfliktom, ki zadovolji in začasno pomiri vsaj eno od strani. Ali pa nosilke zgodb tesnobno trpijo, ko si jih ogledujejo, in potem prežijo na priložnost za revanšo. Ta jih začasno postavi med zmagovalce, dobijo bitko v vojni, za katero se zdi, da jo že izgubljajo in z njo same sebe, notranji mir, vse to.

Tomažičeva je te trke in odboje problematizirala že v zbirki potopisov Zakaj potujete v take dežele?, kjer jo očarajo drugačne krajine in običaji, česar nekateri, bolj udomačeni in pomočeni v varnost znanega, nikakor ne morejo razumeti. Potopisnost se v zbirki Nož v ustih pozna predvsem po natančno izpisanih okoljih, ki prinašajo nekakšno notranjo napetost, v vsakodnevnih obredih se skriva prekrivanje spomina ali tesnobe, ki kar kliče po rešitvi, pa čeprav je ta posledica napačnega sklepanja – ali po akciji, ki obljublja pomiritev; gospe odvržejo odpadke v napačen zabojnik in se krog spraševanja o izginulem sosedu spet požene, tokrat bolj nevarno in bolj zares.

Agati Tomažič uspeva v zgodbah ustvariti in izpeljati skrivnostno atmosfero, hkrati riše, pa ne kot karikature, tiste, ki so še malo bolj tesnobni kakor sleherniki, čeprav ne gre za razstavo mentalnih ali značajskih spačkov, bolj za pretanjene opise tistih, ki morda živijo čisto blizu nas in o katerih, predvsem o njihovih sposobnostih za prekoračenje, ne vemo prav veliko. Dokler jim ne prekrižamo poti.