Akcija pomoči kulturnikom zunaj institucij 

V časih, ko so kulturniki državni paraziti številka ena in je marsikateri med njimi ostal brez dela in dohodkov, je dobrodošla solidarnost. Eden od primerov te je akcija Solidarni s kulturo. Pobudo za solidarnostno podporo v obliki finančne pomoči ustvarjalcem in delavcem v kulturi je že marca lani dala prof. Beti Žerovc s Filozofske fakultete v Ljubljani, hitro je postalo jasno, da bodo pandemija in ukrepi za njeno zajezitev prekarne kulturnike prizadeli. Poleg tega je bil na začetku epidemije govor le o oblikah državne pomoči zaposlenim in gospodarstvu, ne pa tudi samozaposlenim. Akcija Solidarni s kulturo naj bi kulturnim delavcem zagotovila premostitveno podporo in plačilo najnujnejših stroškov.

Zbiranje sredstev je steklo z donacijami. »Donirajo v glavnem posamezniki, pa tudi nekatere nevladne organizacije in javni zavodi. Lani sta bili organizirani tudi dve dobrodelni akciji – spletni koncert in dražba umetniških del,« pravi Urška Jurman, članica ekipe projekta, sicer umetnostna zgodovinarka in sociologinja kulture. Od začetka akcije do konca maja 2021 so na računu pri Rdečem križu zbrali 37.269 evrov in pomoč izplačali 117 kulturnim delavkam in delavcem. Da bi zagotovili hitro in transparentno pomoč brez obdavčitve, so se jo odločili nameniti za kritje osnovnih življenjskih stroškov.

Akcija Solidarni s kulturo je v veliko pomoč kulturnikom, ki iz različnih razlogov – nimajo statusa samozaposlenega ali ne ustrezajo merilom – ne morejo zaprositi za temeljni dohodek. »Ker sta temeljni mesečni dohodek in oprostitev plačila prispevkov zelo dobrodošli podpori med koronsko krizo, je neformalna skupina Pomoč samozaposlenim v kulturi v času covid-19, ki se je oblikovala hkrati z akcijo Solidarni s kulturo, lani spomladi vladi predlagala varovalko minimalnega dohodka, ki bi zagotovila, da so do državne pomoči upravičeni tudi samozaposleni, ki so imeli leta 2019 – glede na katero se izračunava upad prihodkov – izredno nizke prihodke. Žal vlada tega predloga in predloga, da bi v oblike pomoči zajela tudi ljudi brez statusa, ni sprejela. Ministrstvu smo predlagali tudi ustanovitev kriznega sklada, s katerim bi lahko zagotavljali kritje izpada prihodkov zaradi posledic epidemije,« pove Urška Jurman. A ker se ni nič spremenilo, je možnost dostopa do solidarnostne pomoči ne glede na status kulturnikom vsaj v majhno uteho.

Pandemija je razgalila bedo prekarnosti kulturnega prostora: številni samozaposleni kulturni delavci životarijo. »A razloga, da število samozaposlenih v kulturi raste, ne gre iskati v ’rutinskem’ delu dosedanjih strokovnih komisij na ministrstvu za kulturo, ki status podeljujejo, kot jim je očital zdajšnji minister, temveč v sistemu, kjer so možnosti zaposlovanja omejene, ki ljudi sili v prekarnost,« je prepričana Urška Jurman. »Urediti je treba sistemski okvir, ki bi mladim olajšal vstopanje v profesionalno delovanje, upošteval specifike starejših delavcev in delavk v kulturi ter zelo omejen trg na marsikaterem ustvarjalnem področju, iskal rešitve za lažje prehajanje v oblike zaposlovanja v javnih zavodih in iz njih.«