Bazen je zamenjal za fotografijo in najpomembnejše filmske festivale

Ravno se je vrnil iz Pariza, kjer so končali postprodukcijo italijansko-slovensko-francoskega filma Telesce, pri katerem je sodeloval kot direktor fotografije. Telesce bo svetovno premiero čez slab mesec doživelo v Cannesu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Tam pa bo predstavljen še en film, pri katerem je imel prste vmes: direktor fotografije je bil tudi pri hrvaškem filmu Morena, družinski psihološki drami, postavljeni v začetek 20. stoletja, pri katerem so v koprodukciji sodelovale slovenske in brazilske produkcijske hiše.

Zadnji filmski izdelek, pri katerem Mitja Ličen, leta 1980 rojen Ptujčan, podpisuje fotografijo in smo si ga lahko nedavno ogledali na spletni platformi Kinodvora, je sicer film Sin bosanske režiserke Ines Tanović. Pretresljivo pripoved o posvojenem Arminu, ki se spopada s krizo identitete, sočasno pa tudi zgodbo o tem, kako mlada generacija doživlja življenje v sodobnem Sarajevu, so posneli v le enaindvajsetih dneh, v njem pa, zanimivo naključje, igra tudi Jernej Kogovšek, ki je imel glavno vlogo v Drevesu (2014), režijskem prvencu Sonje Prosenc, pri katerem je bil Ličen soscenarist in direktor fotografije, za kar je bil nagrajen z vesno.

Njegove podobe, je tedaj pisalo v eni izmed ocen filma, so silovite, na trenutke celo tako zelo, da gledalcu vzbudijo klavstrofobične občutke. V Sinu so bolj umirjene, vseeno pa uspešno gradijo napetost in v ustreznih trenutkih prikličejo živčnost in nelagodje. »Ne iščem vedno lepe slike, zdi se mi, da za kontekst filma to včasih sploh ni pomembno,« pravi Ličen. »Ker na sliko seveda najbolj vpliva naravna svetloba, poskušamo snemanje čim bolj organizirati okoli tega, da lahko največ dosežemo z naravno osvetlitvijo. Sicer pa se vse, kar počnem, odvija v dogovoru z režiserjem.«

Direktor fotografije je tako rekoč režiserjevo oko – Ličen posebej nerazdružljiv tim tvori z režiserko Sonjo Prosenc, ki je njegova partnerka tudi zasebno. Oba sta člana produkcijske hiše Monoo (to je Sonja Prosenc ustanovila skupaj s producentom Rokom Sečnom) in skupaj sta med drugim naredila tudi čuten, poetičen in vizualno razkošen film Zgodovina ljubezni, ki je premiero leta 2018 doživel na uglednem filmskem festivalu v Karlovih Varih in se od tam poslovil s posebno omembo žirije. »Izjemen umetniški dosežek,« je o filmu zapisala žirija.

Prav Sonja Prosenc je bila tista, ki mu je dala prvi fotoaparat. Ko sta se spoznala, je bil sam še v športnih vodah, dokončal je fakulteto za šport in načrtoval, da bo trener vrhunskih plavalcev, Prosenčeva pa je želela že takrat postati režiserka. Toda ob opazovanju njenega dela ga je začelo postopoma vleči v fotografijo, ki ga je zanimala že kot otroka, a je prevladalo plavanje, katero je kot gimnazijec tudi treniral. »Za to, da se danes ukvarjam s fotografijo, se lahko zahvalim digitalizaciji in večji odprtosti tega prostora – včasih so bili fotografski krogi veliko bolj zaprti, če nisi imel izobrazbe, ni bilo možnosti, da sploh dobiš delo kot fotograf, poleg tega si večina ni mogla privoščiti drage opreme.«

Sam je prve fotografske priložnosti dobil pri reviji Antena, kjer je večinoma ustvarjal portrete za naslovnice – na njegovi prvi je bil Klemen Klemen. Po zaslugi takratnega urednika fotografije Boruta Peterlina se je za kratek čas znašel tudi na Mladini in se med drugim ukvarjal z zgodbo o duhovniku Franciju Frantarju, za katerim je bila tedaj zaradi pedofilije razpisana mednarodna tiralica, on pa se je skrival v misijonu v Malaviju. Vmes je fotografiral celo nekaj porok, ki v fotografskem svetu veljajo za precej dober biznis, a je hitro ugotovil, da mu to ne leži. Je namreč introvertirana oseba, ki včasih težko vzpostavlja stike z ljudmi in najraje dela sam. Najbrž bi se najbolje znašel kot samostojni umetniški fotograf – zelo blizu mu je delo Klavdija Slubana, francosko-slovenskega fotografa, ki na umetniški način dokumentira svoje delo v zaporih z mladimi prestopniki –, če ga ne bi ubijala birokracija. »Selekcija fotografij, promocija, nabiranje točk za razstave, knjige, štipendije ... ta del fotografskega poklica se mi zdi ultra naporen.« Zato se je sčasoma usidral v filmu, kjer kot direktor fotografije pride v že utečen projekt, in tudi po zaključku snemanja s filmom nima več toliko dela.

Četudi je za kulturniki, sploh pa filmarji izrazito slabo leto (zaradi pandemije so film Telesce na primer snemali več kot leto dni), mu ustreza, da je samozaposlen v kulturi. »Varnost, ki ti jo prinaša neka redna plača, je seveda velika prednost, mi je pa za zdaj še vedno všeč, da delam od projekta do projekta, ker je vsak od njih nov izziv.« Trenutno se denimo pripravlja na snemanje rahlo žanrsko, z noir dramo obarvane televizijske serije pod okriljem produkcijske hiše Sever&Sever, ki jo bo prav tako režirala Sonja Prosenc in bo, če bo dogajanje v kulturnem sektorju zdaj vendarle potekalo normalno, na ogled že v začetku prihodnjega leta.