Filmski obzornik 80 – Metka, Meki

zelo za

Drugačni ljudje.

Jože Babič je leta 1965 posnel film Po isti poti se ne vračaj, v katerem se Mačor (Davor Antolić), bosanski sezonski delavec, nevidni graditelj Slovenije, spominja, kako so v njegovo vas prišli Slovenci, kako so mu ponudili slovenski sen, kako je potem s trebuhom za kruhom odšel v Slovenijo, kako je zidaril in garal, kako je plesal s Slovenko, kako se je nekajkrat stepel in kako je velikokrat tekel in bežal pred Slovenci, ki so ga žalili in zmerjali z »bizantincem« in v njem videli le kriminalca, nočnega kalilca javnega reda in miru, tujek, parazita. »To so drugačni ljudje,« pravi.

Tri leta kasneje je v Nemčijo odšla Metka Autor, ki je dotlej delala v mariborski Metalni – v Odenwaldu je skupaj s številnimi Špankami, Turkinjami, Hrvaticami in Slovenkami delala v skladišču tekstilne tovarne. Na stotisoče Jugoslovanov je tedaj odšlo na začasno delo v Nemčijo – postali so gastarbajterji. Danes bi jim rekli migranti. »Hotela sem živeti tako, kot ti tu živijo,« se spominja Metka Autor, medtem ko kuha zelenjavno juho, poha piščanca in peče jabolčno pito (kot bi skušala poudariti podcenjenost »nevidnega« gospodinjskega dela). Ja, z možem je hotela v Nemčiji živeti kot domačini – in to ji je tudi uspelo. Nemci jih niso zavračali. Še vedno živi tam.

In še vedno redno keglja z nemškimi prijatelji, s katerimi je kegljala pred štiridesetimi leti. »Imeli smo nemške papirje, prišli smo kot ljudje.«

Zdaj je seveda drugače – vsi ti migranti, ki se prek Sredozemlja in po »balkanski poti« prebijajo v Evropo, ne prihajajo kot ljudje, temveč »kot divjačina«. Prihajajo, a ne smejo delati. Ne pustijo jim, da bi živeli kot domačini. In nihče noče kegljati z njimi. »Rajši bi šli nazaj, kot pa ostali tu. A doma nimajo nobene perspektive,« pravi Metka Autor, ki v svoji hiši gosti afganistansko družino – tako kot je pred mnogimi njeno družino v svoji hiši gostila starejša Nemka. »Vsak je prinesel svojo kulturo v hrani – nemška kuhinja je postala bolj zanimiva.« Zdaj ta »drugačnost« nikogar ne zanima. Zdaj je vsa Evropa videti tako, kot je bila v filmu Po isti poti se ne vračaj videti Slovenija. Migranti, ki prihajajo, lahko ugotovijo to, kar je ugotovil Mačor: »To so drugačni ljudje.« Nika Autor, avtorica dokuja Filmski obzornik 80 – Metka, Meki, je pred skoraj desetimi leti posnela doku V deželi medvedov, v katerem je Armin Salihović, bosanski gastarbajter, Mačor 2.0, nevidni, diskriminirani, brezpravni graditelj Slovenije, rekel: »Če bi zdajle 70 ali 90 tisoč delavcev reklo, dovolj vas imamo, in odšlo iz Slovenije, bi Slovenija propadla.« Slovenijo rešuje le to, da je vse splanirano tako, da nimajo kam.

A ne spreglejte velike ironije: Nemčija je bila le dobrih dvajset let po tem, ko se je utapljala v holokavstnem nacizmu in rasizmu, bolj dovzetna za migrante kot Slovenija danes. (Kinodvor & posebne projekcije)