Agropop art

V preprostejših časih, pred kakšnimi petnajstimi leti, ko svojih dragocenih podatkov še nismo prostovoljno razdajali na Facebooku, saj smo čas namesto tega zabijali na proto-družabnem omrežju MySpace, je ljubljansko klubsko podzemlje zajel novi val treši rejv muzike, ki jo je v naše kraje uvozil kolektiv Smetnjak. To ni bil rejv, to je bil nu-rejv. To ni bil techno, to je bil techno rock. Smetnjak in njegovi nabliskani podaniki smo (bili) potomci Daft Punka, otroci Daft Punkovega »mlajšega polbrata« Ed Banger Records. Francoski elektro, electro-clash, francoski house, nu-disko, težko distorzirani synthi, epski dropi, rezki piski in štanc ritmi so tresli fluorescentne šuškave jakne pripadnikov prve generacije ljubljanskih hipsterjev, ki so se na večere Smetnjakovih zabav pred klubom K4 gnetli že ure, preden se je ta sploh odprl.

Barvite projekcije umetnice Mine Fine so krasile platno, pred katerim so se v nekaj klubskih sezonah zvrstile vse glavne didžejske avtoritete iz takratnega pariškega undergrounda in onkraj, umetniški kolektiv Kitsch Nitsch pa je temačni K4 z neonskimi nalepkami vsakič znova preobrazil v nu-rejversko pašo za oči. Smetnjak se je uveljavil kot prestižna etiketa najbolj zaželenih ljubljanskih rejvov tistega časa, čeprav skoraj nihče od obiskovalcev teh dogodkov ni vedel, kdo Smetnjak sploh je. »Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo,« je Smetnjak pred dobrim desetletjem neskromno zapisal na svojem blogu, ki lahko še danes služi kot zamrznjena časovna kapsula, v kateri spremljamo Smetnjakovo zgodovino, pa tudi njegovo evolucijo iz skrivnostnega organizatorja rejv zabav v hiperproduktivno tovarno meta-političnih memov. Domači kolektiv, ki je še vedno anonimen, je danes najbolj znan prav po udarnih spletnih memih – sodobnim časom prilagojeni izrazito ljudski obliki politične karikature –, ki ne prizanašajo (skoraj) nikomur in jih neutrudno, iz dneva v dan in tudi večkrat dnevno, objavlja na družbenih omrežjih.

Prav zato je vpogled v Smetnjakovo časovno kapsulo, v njegovo prvo spletno stran, tako dragocen: vidimo namreč, da že Smetnjakovi rejvi niso bili zgolj rejvi, in podobno zdaj tudi njegovi memi niso zgolj memi. Smetnjak je kritično teorijo prakticiral že v času, ko je bil še rejverska institucija – didžeje je v intervjujih redno spraševal, kateri je njihov najljubši član zasedbe Game Over, sočasno pa je objavljal zahtevna teoretska besedila, denimo serijo kritičnih študij Slavoja Žižka –, in prakticira jo še danes, skozi medij spletnih memov.

Te meme je ustvarjal že pred dobrimi desetimi leti, v času, ko so se temelji memovske kulture šele gradili v okviru obskurnih geekovskih forumov: tako kot je bil lokalni pionir novega vala francoskega elektra, je torej tudi lokalni pionir produkcije spletnih memov. A ti resnično niso bili za vsakogar – kot tudi danes niso: večidel so namenjeni resnično izbranemu občinstvu, saj se na abstraktnih ravneh pogosto sklicujejo na ideje raznih filozofov in teoretikov.

Ker živimo v najbolj »memabilnem« času slovenske politike doslej, je politika postala nesporen tematski fokus Smetnjakove industrije: vsebina za njegove politične meme se te dni ponuja kar sama.

Zgodnji Smetnjakovi memi so po eni strani trolali na primer Aljošo Bagolo, Marino Abramović in Sašo Hessa, po drugi pa so se norčevali iz slovenskih politikov, predvsem Boruta Pahorja. V zadnjih nekaj letih, ko nas dnevna politika kot po tekočem traku zalaga z raznimi absurdi, vrednimi satirične obravnave, in pravzaprav živimo v najbolj »memabilnem« času slovenske politike doslej, je politika postala nesporen tematski fokus Smetnjakove industrije. Zdaj ne mine dan, da se Smetnjak na spletu ne bi duhovito ponorčeval iz Janeza Janše, Žana Mahniča, Mateja Tonina in drugih junakov lokalne politične burleske: vsebina za Smetnjakove politične meme se te dni ponuja kar sama. A pravzaprav nihče – tudi nasprotni pol slovenske politične sfere – ne uide Smetnjakovemu porogljivemu očesu: »Tudi levičarsko pravičništvo, ki noče sklepati kompromisov s komercialnim, nam ne ustreza,« pravi Smetnjak.

Kljub temu da – kot pravi Smetnjak – njegovi memi »ne obsojajo«, temveč zgolj »premešajo obrabljena binarna nasprotja«, pa marsikomu stopijo na žulj. Nekatera kritična očesa v Smetnjakovi dejavnosti prepoznavajo pretirani cinizem, napuhlo vzvišenost in neproduktivno vlaganje energije, drugi jo vidijo predvsem kot zabavo – kot »terapevtski treš« –, spet tretji pa v Smetnjakovem poslanstvu prepoznavajo resen politični projekt, ki kaže zanimivo smer boja z janšizmom in odpira nove možnosti politične propagande.

Ob tako raznolikih in predvsem burnih odzivih je razstava Everything Must Go (Vse mora proč), s katero Smetnjak v Aksiominem projektnem prostoru v Ljubljani te dni obeležuje desetletnico svoje produkcije memov, še toliko bolj zanimivo doživetje. Jagodni izbor političnih memov so namreč s spleta prelili v povsem otipljive razstavne eksponate in nam omogočili, da z njimi okrasimo dom ali pa kar same sebe.

V Aksiomi najprej zaslišimo patriotski šlager Najlepša si v izvedbi Domoljubnega benda Korado&Boško, za katerega je besedilo napisal kar sam predsednik vlade, in že lahko občudujemo Smetnjakove politične meme, natisnjene na broške, majice, vžigalnike ali pa Smetnjakov prodajni hit, kapice s ščitkom, ki slogan Trumpove predsedniške kampanje zasuka v lokalni slovensko-ogrski politični kontekst: »Make Hungary Great Again« (»Naredite Madžarsko spet veliko«). Kako velik hit poletja je kapa MAGYAR, ki je naprodaj s promocijskim motom »nosite prihodnost in jo preprečite«, priča že podatek, da smo jo v zadnjem času opazili na glavah protagonistov naše kulturne in politične smetane, od koordinatorja Levice Luke Mesca do prevajalca in komika Boštjana Gorenca Pižame, pa režiserke in glasbenice Kukle, fotografa Tadeja Vaukmana, scenarista in režiserja Nejca Gazvode ter člana rap zasedbe Matter Luke Laha.

Nekatera kritična očesa v Smetnjakovi dejavnosti prepoznavajo pretirani cinizem in napuhlo vzvišenost, drugi zabavo, tretji resen politični projekt, ki kaže zanimivo smer boja z janšizmom in odpira nove možnosti politične propagande.

Stene projektnega prostora Aksioma denimo krasijo tudi plažne brisače z ilustriranimi motivi »ikon« stranke SDS ter številni filmski plakati, ki se norčujejo iz Janševe polomljene angleščine. Zvezda razstave pa je brez dvoma svetleča zlata jakna, katero krasi dobri stari karantanski panter in ima med vsemi Smetnjakovimi izdelki najbolj zasoljeno ceno: zanjo boste morali odšteti kar 150 evrov. Če niste pri najboljših finančnih močeh ter imate visoko toleranco do Aleša Hojsa in cenenih hitov devetdesetih, Smetnjak ponuja tudi alternativo: tisti heroj, ki je pripravljen dolge štiri ure sedeti pred video-zanko Aleša Hojsa, ki prepeva eurodance klasiko Boom, Boom, Boom, Boom!!, skladbo nizozemske skupine Vengaboys – oziroma, po Smetnjakovo, Hungaboys –, lahko jakno domov odnese brezplačno. Ob izzivu Smetnjak opozarja, da »za morebitne negativne učinke ogleda ne odgovarja«.

Na razstavi si lahko ogledamo tudi posnetke pesnika Miklavža Komelja, ki se ob spremljavi skladbe Bitter Sweet Symphony skupine The Verve brezbrižno sprehaja po ulicah Ljubljane – še dolgo preden je odkril Facebook in na njem začel dnevno klistirati svoje vprašljive zamisli, zaradi katerih je postal tarča Smetnjakovih memov. Ker pa Smetnjakovemu cinično kritičnemu očesu ne uide nihče – ne na tej ne na oni strani političnega pola – sta na razstavi z nami tudi Jaša Jenull in Boris A. Novak, katerima družbo na umetnini dela igralec Bill Murray iz filma Neskončen dan (1993), s čimer avtorji razstave apelirajo na neskončno ciklično naravo petkovih protestov. Razstavo krasi tudi fotografija vinjenega poslanca Levice Mihe Kordiša, ki je na memu videti, kot bi bil na steno galerije zalepljen skupaj z instalacijo banane, razvpitim delom Maurizija Cattelana, ki je na umetniškem sejmu Art Basel Miami leta 2019 dvignilo ogromno prahu.

Če vam bo katera od naštetih umetnin pustila grenak priokus, si lahko usta poplaknete z vinom iz steklenice, na kateri je upodobljena Aleksandra Pivec; če pa abstinirate, je tu za vas tudi steklenica vode, na kateri je upodobljen Zdravko Počivalšek, ki ga spremlja pripis »Vodopivec«. Če se vam bo po ustih še naprej valjala grenkoba, pa se lahko posladkate z Mahnič/Jelinčič kroglo – čokoladico, ki po vzoru priljubljenih Mozartovih kroglic nosi motiv »fotošopirane« fuzije Žana Mahniča in Zmaga Jelinčiča.

Kot je za Mladino povedal Smetnjak, s svojimi memi ustvarjajo »sivo cono, pravzaprav ultrasivo cono, v kateri so zabrisane razlike med vulgarnim komercializmom in angažirano umetnostjo, idiotizmom in lucidnostjo, trolanjem in intelektualnostjo, trešem in sublimnostjo, kritiko in afirmacijo«. To ni pop art, to je Agropop art. In danes je aktualen bolj kot kadar koli prej. Navsezadnje »danes dobesedno živimo v Agropopovem vicu«.

Razstava:
Smetnjak: Everything Must Go
Kje: Projektni prostor Aksioma, Ljubljana
Kdaj: do 2. julija 2021

PREBERITE TUDI:

• »Ustvarjamo lepoto iz sranja in povprečnosti«