László Krasznahorkai: Svet gre naprej

+ + + +

Mučno vračanje k začetkom

Prozni fragmenti, osnutki zgodb, ki se ne morejo razplesti in se zažirajo v lastno nemoč, predavanja, pa ne vemo, ali resnična in zato nekoliko spodletela ali fingirana in spisana skoraj v stilu Kafkove zgodbe Pismo akademiji, pa nekaj biblijskih dopisovanj in nekaj kot da prigod iz širnega sveta – vse to sestavlja zbirko Svet gre naprej. Ta hoče že z naslovom povedati, da ne bo konca sveta, vsaj ne za vse, in da bodo stvari preživele, vendar še naprej ostale brez smisla, brez dopolnitve, zamrznjene v večnem perpetuiranju nesmisla.

Madžarski pisatelj László Krasznahorkai (rojen leta 1954) je eksistencialst iz mračnega dela spektra, čeprav vse zgodbe, če tem samouvrtanim naracijam in nizanju dvomov lahko tako rečemo, niso čisto brez upanja. Tista o Gagarinu, ki jo zgodovinski zanesenjak ven in ven pripoveduje svojemu psihiatru, o tem, kako je prvi, ki je videl Zemljo od zgoraj, tam spoznal, da je to Raj in da so vsa naprezanja v smislu izboljševanja sveta, naj gre za nasilno ali sploh kakršnokoli spreminjanje, zaman in nepotrebna, se konča z ugotovitvijo, da če ne gre navzgor, če sam ne more ponoviti veličastnega odmika, se bo Zemlji čim bolj približal. In tudi tista o veličastnem šanghajskem križišču v nadstropjih, ki povzroča vrtoglavico že tako malo delirantnemu in nalitemu prevajalcu, se konča z ugotovitvijo, da mu ni treba potovati k velikim svetovnim slapovom, v te se mu prelije glas laičnega budističnega pridigarja o delu in celoti. Kot je nekaj upanja tudi v demontaži cerkvenega obredja, v postopni redukciji svetega prostora, v njegovem ogolevanju, ki na koncu prinese novo nebo in novo zemljo iz Janezovega Razodetja.

Kakšne druge zgodbe, različno dolge in z različno fingiranimi pripovednimi legami, govorijo bolj ali manj o nezmožnosti pobega. Pripovedovalci se po dolgem tavanju po lastnih miselnih labirintih vrnejo na izhodiščno točko, brez upa zmage in spremembe, in tem poskusom, obupnim poskusom pobega, sledi tudi tipični Krasznahorkaijev stavek, ki je morda na sledi tistemu pri Thomasu Bernhardu, le da ta v tem spodrsavanju in kopičenju najde način za kritiko predsodkov svojih pripovedovalcev, Krasznahorkai, kar smo spoznali že v njegovem romanu Vojna in vojna, pa kaže temeljno nemoč pred zadevami smisla. Nemoč, gnano s tisto vztrajnostjo in zagnanostjo, ki so je sposobni samo najbolj utrjeni in premočrtni iskalci.

Stavek v teh pripovedih je dolg in hlasten, vzame si lahko po nekaj strani, preden si prizna, da je zastavljen napačno, podobno, kot je jalovo tudi iskanje naratorjev. Zbirka Svet gre naprej je tridelna, pri čemer je zadnji del samo fragment, v drugem pa gre v zgodbi, posvečeni Kavafisu, za prazne strani, tem pa sledijo natančne opombe, ki pred nas v marsičem prikličejo še Borgesa.

Svet gre naprej je, vsaj dokler se ne privadimo sloga, naporno branje, ki pa z brezkompromisnostjo, z odpovedjo naraciji in smislu, vrne in celo na(d)gradi večino bralne investicije.