Jean-Claude Carrière in Umberto Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig 

+ + + + +

Pisatelj in scenarist Carrière, ki je z Buñuelom ustvaril vrsto filmskih mojstrovin, in legendarni semiolog Eco, oba strastna zbiratelja knjig, katerih knjižnici sta obsegali več deset tisoč primerkov, sta se mesece družila na pogovorih o knjigah.

V poznih sedemdesetih sta bila živi enciklopediji, prav nič v zadregi pred galopirajočo tehnologijo. Zdi se nesporno, da so računalniki in e-knjige absolutni zmagovalci, toda inkunabulo iz 15. stoletja je moč brati še danes, medtem ko je tekst na računalniku iz leta 1991 praktično nedostopen. No, v kolikor nisi posebnež in v kleti hraniš 18 računalniških kišt, ki si jih v življenju zamenjal; nosilci informacij tako hitro zastarevajo kot še nikoli. Pogovor, ki je pisan zgoščeno kot aforizmi, ni čtivo, ki bi ga prebrali na dušek.

Preveč je smisla, strasti in zgodb. In paradoksov, kot o profesorju, ki predava o knjigi avtorja, ki je ni prebral, pozna pa vsa dela o njej, ali pa o antičnem Erostratu, ki je požgal Artemidin tempelj v Efezu in se zapisal v zgodovino spominjanja, medtem ko je ime arhitekta templja že pred tisočletjem in več izpuhtelo v pozabo, in še bolj o Picassu, ki je priznal, da tudi sam lahko naredi Picassov ponaredek, ter se celo pohvalil, da je naredil nekaj najboljših ponaredkov Picassa na svetu. Knjižnice, ki jih torej ne krasi fascinantno število, ampak čudaštva; kot denimo Anglež, ki je bil prisiljen preživeti vojno v Parizu in je tako pri bukinistu kupil knjigo poslovnih sestankov trgovca s pohištvom, potem pa šel merit čas, ki ga je slednji potreboval za pot do stranke, in ugotovil, da je vmes obiskal še to in ono ljubico. In dolgočasni poslovni dnevnik je postal rekonstrukcija prešuštništva. Jasno, poanta ne bo načrtno iskanje knjig, ampak obrat – knjige, ki bi nadvse rade prišle do nas.