Dean Blunt: BLACK METAL 2

+ + + +

Dean Blunt svojega novega albuma ni posebej napovedoval, tudi nobene singlice ni bilo pred samim izidom. A po drugi strani, kdaj pa je bilo kaj drugače? Samorastnik šumečega soula, duba, folka, elektronike ... iz Hackneyja, ki se raje giblje v senci, kot ždi pod žarometi, ki se nerad izpostavlja, ki redko daje intervjuje, ki dela vse nasprotno od recepta promocijskih profesionalcev, kako uspeti v nepregledni glasbeni krajini, ki pogosto nastopa v gosti megli (skozi katero se vidi le njegovo silhueto), ki pogosto postreže s kakšno bizarno potezo ali izmišljenim PR ... nikoli ni posnel albuma, ki bi bil izdan po ustaljeni praksi zapovedi glasbenega posla.

Kljub t e mu je Blunt, najprej kot polovica naveze Hype Williams, kasneje sam ali s svojim »bendom« Babyfather, drugega za drugim nametaval izdelke, ki so gradili spletne skupnosti zagrizenega fenovskega poslušalstva in večkrat končali kot vrhunci založništva tistoletnih premislekov glasbene kritike.

BLACK METAL 2 je drugi del njegovega projekta – prepoznavno meglenega in obvezno rahlo čudaškega – folkaško umirjenega popa. Je izjemno kratek album kratkih posnetkov, utrinkov (akustično)kitarskih rifov in jedrnate poezije, ki z najmanj možno uporabljenimi besedami govori o življenju: o ljubezni, prijateljstvu, hustlanju, odvisnosti, stiski ulice. Z raznimi lucidno vpletenimi pop referencami: naslovnica plošče je rudimentarna predelava ovitka albuma 2001 Dr. Dreja, en naslov posnetka prikima raperju Chief Keefu, drug režijskemu prvencu Garyja Oldmana ...

Ploščo je Blunt posnel z mini ekipo sodelavcev: poleg peščice instrumentalistov pričakovano svoj glas znova pristavi pevka Joanne Robertson, nekaj malega je prispevala mojstrica raziskovalnega popa Mica Levi, najgloblji pečat pa je vtisnil bobnar, producent in studijski obvladač Giles Kwakeulati King-Ashong, znan tudi kot Kwake Bass.

Prav kompaktnost produkcijske podstati je eden glavnih razlogov, da je BLACK METAL 2 morda kar najbolj dostopen, definitivno pa slogovno najbolj izčiščeno enovit in celovit Bluntov projekt do zdaj. Tokrat ne slišimo izletov v hrup, dubovskega basiranja ali surovih programiranih beatov. Album je izjemno urejena, mogočno prostorska, a zvočno zminimalizirana, hipnotično tekoča miniatura. Je hkrati eterično zračen in konkreten, temačen in privlačen. S kitarskimi panoramami v ospredju in skrbno premišljenimi dodatki, brez elementov presenečenja.

Deanu Bluntu so hitro prilepili etiketo statusa nekakšnega nepredvidljivo enigmatičnega kulta popularne glasbe. A v sami srži, ko olupimo vso avro in anekdote, je edinstveno pronicljiv in konsistenten songwriter, (kant) avtor. Prav to je oprijemljiva baza njegove kultnosti.