Vi got ap end srvajvd

Maja Novak

24. 6. 2021  |  Mladina 25  |  Ihta

Miško, ki si dešifriral naslov (v transkripciji, da me ne bi kdo tožil za avtorske pravice), veseli se, kajti jutri bo praznik, katerega imena si sicer nihče ne more zapomniti, vseeno pa nam prsi pojejo od ponosa ob spominu na vse tiste tanke, ki smo jih lastnoročno zvrnili v jarek, in vse tiste mige, ki smo jih samo grdo pogledali, pa so padli z neba kot užaljeni vrabci. Veseli se, kajti prazniku sledi precedovanje EU z visokim C, samo tega je človeku žal, da ablast ni pred vsako hišo montirala drogov, kakršni se pnejo pred parlamentom, da bi vsakomur na pragu plapolala ne ena, temveč mali milijavžent zastav. Ampak kaj, življenje ni delovni dan, ko bi vse teklo po logiki, življenje je praznik.

Zavedajoč se svoje neznatnosti te dni izprašujem svojo dušo, kaj sem prispevala k osamosvojitvi. Drugače od peščice ljudi, ki so padli, in njihovih družin, s katerimi iskreno sočustvujem, se ne morem pohvaliti z ničimer. Dne ena je izšla prva številka Slovenca, pri katerem sem delala. Na poti v službo sem na Bavarskem dvoru uzrla očeta, s katerim sicer nisva več govorila, kako lista po tisti tanki zgibanki in pravi kolegu: »Uh, to pa je en bogi cajtng.« Zardelih lic sem se zatekla v svojo pisarno, odprla časnik in ugotovila, da je na mednarodni strani prelom uspešno zlil več novic v eno. »Italijanski premier je izjavil, da reka Jangce poplavlja,« ali nekaj podobnega. Vendar na srečo nihče razen mojega očeta ni opazil polomije, ker smo imeli vsi oči prikovane na posnetke avtobusov mestnega prometa, ki so sredi mest počez postavljeni onemogočali vdor ponekod zaresnih, ponekod pa namišljenih tankov.

Drugega dne je iz Nove Gorice poklicala mama. Povedala je, da so imeli sireno, vsi naši sosedje iz bloka pa v beg, kdo ve kam (zaklonišča tam ni), razen mojih žensk, ki so hrabro ostale doma in pile kavo. Ko so se sosedje klapoušno vračali, se je moja babica sklonila čez stopniščno ograjo in nedolžno vprašala: »Ja, kam ste pa šli, pa ne, da ste se ustrašili?« in se tako maščevala za takrat, ko je bil v Furlaniji rušilni potres, v Novi Gorici pa tudi dramatičen, a ji nobeden od sosedov ni ponudil, naj z njim in njegovimi prenoči v avtu.

Nadalje mi je mama zabičala, naj jo v primeru, da bo šlo s slabega na slabše, prek Avstrije pri priči ucvrem v severno Italijo, kjer se bom s svojimi ženskami sešla v begunskem centru, katerega številko in naslov mi je dala. Mislim, da je bil nekje v Pontebbi. Edino, kar je bilo bolj butasto od njenega predloga, je bil moj odgovor nanj. »Če bo šlo s slabšega na slabše, bom ostala tu, šla v gverilo in se borila za Slovenijo.« Oh, mladost. Oh, mostovi in reke, čez katere skače.

Potem so se dnevi začeli zlivati v eno. Kadar sem se vračala iz službe, so bile vse trgovine že zaprte, ker so jih vrli Ljubljančani že izropali; kadar sem šla v službo, je bilo enako, ker trgovinam še niso dostavili ton olja in sladkorja, po katerih je vladalo povpraševanje. (Zanimivo. Med vojno moraš kopičiti olje in cuker, med pandemijo pa kvas in toaletni papir. Med desetdnevno vojno je bil toaletni papir tako rekoč edino, kar je po invaziji kobilic ostalo na policah.) Vmes smo imeli dva protiletalska alarma, pospremljena z glasom Jelka Kacina na radiu. Prvič, bila je nedelja, sem ravno odhajala na Slovenca. S kufrčkom v roki planem iz sobe v hotelu na Taboru, kjer sem preživela 35 let, in se zaletim v Alenko iz sobe vizavi. Alenka je bila arhitektka in očimova prijateljica. »Ni zaklonišča, ki bi preneslo neposredni udarec bombe,« me je podučila. »Raje pridi k meni na šnops.« Na delovnem mestu sem se znašla dobri dve uri pozneje, opravičujoč se, češ da sem obtičala v zaklonišču. Pa kolcalo se mi je tudi.

Drugič je treščilo v trenutku, ko se je pri Marjetki in meni v mednarodni redakciji zbrala gora ljudi (radi so zahajali na klepet z nama), potem pa so zabrlizgale še sirene. Tam, kjer je bilo prej nekaj moških, ni bilo nobenega moškega več. Zbrisnili so kot Horvat. Z Marjetko sva se spogledali, skomignili z rameni, redoljubno vzeli svoji torbici in se počaaaasi odvlekli proti zaklonišču pod Črno vdovo, sedežem Dela. Na njegovem pragu je sedel legendarni Matic Dermastja in kadil. Po Dunajski so nekateri avtomobili bežali sem, drugi pa tja, od koder so prišli prvi. »Kam pa ti, hči Novogoričanke?« me je pobaral Matic. »Saj menda ne misliš not, ti, ki si po mami pogumna?« Pa smo v troje sedeli pod milim nebom in kadili dolge ure, samo to sem pozabila, ali nam je Kaval stregel s pivom ali ne. Domnevam, da nam je.

In to je bilo vse. In zato se sprašujem, ali nisem jaz kriva, da nismo Švica, ker si v tisti vojnici s svojo brezbrižnostjo nisem zaslužila Švice. Morda kaže bolj pohvaliti tiste, ki so v kleti vlekli palete olja. (Aja, pa sardine v konzervi. Zbegana sem. Po pripovedovanju babice in mame, ki sta med letoma 1941 in 1945 preživeli vojno, kot se zagre, so bile nekdaj univerzalen tržni artikel, v zameno za katerega si lahko dobil malo manj kot ptičje mleko, cigarete. In potem svilene nogavice s črto. V osamosvojitveni vojni je bilo olje, pozneje pa skret papir. Kaj bo naslednje? – bio sojini kalčki?) Vsekakor gre pohvala tistemu, ki se je »spravil pokonci in preživel« in ki je iz globoke kleti pod Cankarjevim domom v uniformi, lisasti kot kožuh Russllovega terierja, poročal: »Raketirali so karavanški predor,« kot da je karavanški predor nekaj, kar nosi v hlačah. Vseeno pa ga imam na sumu, da si je že od tistih dni, ko je v uniformi hodil v šolo k Angelci Likovič, želel ponovno nadeti ene take kamuflažne barve.

Edino, kar je hujše od uniformiranca, je obrambni minister, ki v beli srajci, usrani, kot da se je valjal po čokolinu, pozira vrh tanka, ampak pustimo zdaj to. Osamosvojitvena vojna je nekaterim resnično prinesla tragedijo (žal mi jih je), sicer pa ... hm. Lepo je vedeti vsaj to, da so se nekateri mastno okoristili z njo.