Igralec, ki je raje kot petkov žur izbral sobotno jutranjo vajo

Na odru sta goli telesi. V tišini se zvijata, prepletata, poskakujeta, lezeta po tleh, jezdita na hrbtih drug drugega. Raziskujeta herojstvo, natančneje herojsko žrtvovanje. Potem ko sta ga prevpraševala v individualnem smislu in nato razmišljala o tem, kaj sta pripravljena žrtvovati za dobro predstavo, sta se spustila v seciranje medosebnega odnosa. Tokrat brez besed.

Saga Heroj, ki za zdaj vsebuje tri predstave, se je rodila, ker sta želela Vito Weis in njegov soigralec Uroš Kaurin ustvariti vrsto predstav, ki bi imele rdečo nit, a bi vsaka odprla novo vprašanje. Heroj 2.0, za katerega sta oba prejela Borštnikovi nagradi za igro, vprašanje herojstva tako nadgradi s herojstvom v gledališču, Heroj 3.0 pa v odnosu. Živimo v času, ki na prvo mesto postavlja užitke individuuma, za kompromise in žrtve pa praktično ni več prostora.

Za Weisa, četudi je rojen leta 1986, to sicer ne velja, že desetletje namreč sobiva v zakonu in zaveda se, kakšno žrtvovanje terja kakovosten odnos. »Pridejo vzponi in padci, ogromno je treba vlagati. Sodobni odnosi pa so hitro instant. Naveličaš se in menjaš. Ljudje so vpeti v svoje fiksacije, kariere; odnosi so jim v napoto oziroma se s pomočjo vseh platform, ki so danes na voljo, raje odločajo za nekaj povsem telesnega.«

Drugi in tretji del herojske sage (četrto s podnaslovom »business as usual«, ki se bo ukvarjala s poslom in kapitalistično ureditvijo nasploh, napovedujeta za 2022) si je bilo nedavno mogoče ogledati na festivalu uprizoritvenih umetnosti Trigger. Tam je Weis nastopil tudi s prvo samostojno predstavo Slaba družba, ki je večinsko nastala med epidemijo in je produkt njegovega razmišljanja, samote in »ždenja« v gledališču v tem obdobju. Trenutno pa je v svojem matičnem Slovenskem mladinskem gledališču tik pred premiero Cankarjevih Hlapcev v režiji poljske režiserke Maje Kleczewske – prvič si jih bomo lahko ogledali 29. junija v ljubljanski Festivalni dvorani. »Ne gre za klasično postavitev Hlapcev, pač pa za posodobljeno različico, vseeno pa ohranimo ključne Cankarjeve ideje. Najbrž se to sliši klišejsko, ampak res je večno aktualen. Ko sem šel ponovno podrobno skozi tekst, sem bil osupel ob tem, kako natančno je naslikal zatohlost našega prostora. Neka mentaliteta lahko več kot sto let ostaja enaka oziroma spet vznikne, ko se pojavi priložnost za to in ’podgane’ hitro prilezejo na plan.« Obenem sodeluje v avtorskem projektu Žige Divjaka Vročina. Igral je že v dveh njegovih odmevnih, družbeno angažiranih predstavah, 6 in Gejm, ki sta tematizirali begunsko krizo, ter pretresljivi intimni drami Pljuča, nova predstava pa se bo posvečala prav tako žgoči temi podnebnih sprememb.

Da je igra »tisto pravo«, ve nekako od male šole. Že v času šolanja na Drugi gimnaziji Maribor je igral vsaj v dveh predstavah na leto, ob koncih tedna je marsikdaj preskočil žuranje, ker je imel v soboto zjutraj vaje. Če je dobil slabo oceno, pa je bil njegov največji strah prav ta, da bi mu doma prepovedali teater. Odločitev za študij na AGRFT je prišla organsko. Sprejet sicer ni bil takoj, zato je eno leto hodil na antropologijo na Filozofsko fakulteto, v tistem času je, če mu v drugo ne bi uspelo, razmišljal tudi o usmeritvi v enologijo, v njegovi širši družini je namreč nekaj vinogradnikov.

Kljub ljubezni do teatra je imel med akademijo manjšo krizo, cincal je, ali bi se bolj posvetil sodobnemu plesu, kajti ravno v času šolanja na Akademiji se je začel resneje udeleževati plesnih treningov in delavnic. Povabljen je bil celo v naš edini stalni ansambel za sodobni ples En Knap. Toda nato je našel sintezo med obojim – z Matjažem Pograjcem je delal fizični teater, sodeloval v predstavah v Plesnem teatru Ljubljana, konec koncev so tudi njegove avtorske predstave v veliki meri gibalne.

Dolgo je bil na svobodi, v Mladinskem je, četudi je tam že prej delal vsaj eno predstavo na sezono, zaposlen šele od leta 2019. »Prej niti nisem imel želje po zaposlitvi. Po akademiji sem dobil nekaj ponudb, a se nisem odločil za nobeno, moral sem dati skozi določene stvari in dobiti izkušnje. V tistem času je name najbolj vplivalo sodelovanje z Bojanom Jablanovcem pri Vii Negativi. Sem pa izredno vesel, da sem zaposlen v Mladinskem, saj je glede na to, kakšen teater me zanima, tu možno več kot kjerkoli drugje. Tukaj so se ne nazadnje dogajale prelomne predstave, ki so zarezale v družbeno tkivo.«

Ena takih je gotovo Republika Slovenija, v kateri igra tudi sam – nastala je ob petindvajsetletnici države, a so jo v začetku junija, ob bližajoči se tridesetletnici, igrali ponovno. Predstavo je bilo nujno obuditi, ker je stanje veliko slabše kot pred petimi leti. »Kot državljan sem ogorčen, frustriran in nemočen, da se je dopustilo, da so prišli na oblast ljudje, ki državo vodijo na razdiralen, slaboumen način in nas imajo dobesedno za norca,« pravi igralec. »Fašizem je na pohodu povsod, ne samo pri nas – a to, kako odločno galopiramo v to smer, je strašljivo.«