Vasja Jager: Cajhn

+ + +

Moč usode

Marijan Šket, rojen v izmišljeni vasici na Kozjanskem, protagonist in tudi glavni govorec v romanu Cajhn Vasje Jagra, sicer Mladininega novinarja, je tako slaven in pomemben, da ima celo geslo v Wikipediji. Ob osebnem ima celo pojasnjevalno geslo o največjih aferah, v katere je bil vpleten. In zraven je bil povsod, kjer so se vrteli (post)tranzicijski novci, pa naj je šlo za zamik izplačil čekov v času hiperinflacije v trgovini, ki jo je vodil, ali za zbiranje lastninskih certifikatov. Dal je tovornjake za čezmejno trgovino z orožjem v času embarga, z računi v tujini je izčrpaval lastna podjetja na račun manjših delničarjev in kšeftaril s krediti z bankami. Ukvarjal se je s preplačano prodajo živil centralnim blagovnim rezervam, ki jih je potem odkupil nazaj in preprodal v lastni trgovski verigi.

Pred padcem v nemilost zaradi banalnega udbaškega sodelovanja je bil seveda kot vsi podobni tudi nagrajevan menedžer in človek, s katerim so se radi družili – od estradnic do politikov – zaradi dežka cekinov in darežljivosti, ki je obdajala tega sicer neizprosnega pogajalca in zidarja trgovskega imperija s hlevskimi navadami in bikovskim tilnikom.

Jager pri pisanju o kriminalu ni začetnik; z odvetnikom Petrom Čeferinom, ki pozna stanje na juridičnem parketu iz prve roke, sta spisala roman o kriminalnem primeru brez sodnega epiloga Sodni dnevi, kar je kršenje žanra v smeri prilagajanja realnemu stanju v regiji. Zdaj si je Jager izbral izpoved klenega kmečkega povzpetnika, ki mu premočrtnost, težaško delo in težka roka, kadar je ta potrebna in tudi sicer, niso tuji. Njegovo usodo popiše, kakor jo tajkun – malo zaradi slutnje iz naslova, malo iz želje po maščevanju nekdanjim kameradom v nečednostih z vrha oblasti vse do ministrstev – pove v enem samem dolgem pivskem srku z namenom pripuščenemu novinarju. Ta vse to posname in kasneje pretipkava, potem pa smo priča njegovemu komentiranju tistega prej, iz časov, ko sta se pogovarjala, kar je opremljeno s tistim vedenjem od zdaj, po Šketovi smrti. Ob tem seveda beleži tudi lastno negotovost, ali naj vse skupaj objavi, saj gre za žive ljudi, vsaj nekatere, in včasih se mu zdi, da govorec tudi malo pretirava in kaj prikroji sebi v prid.

Čeprav vse tisto, kar Šket pove, poznamo iz medijev, to koruptno navezo politike in gospodarstva, in tajkun svojo zgodbo pove surovo, kot je sam, z občasnimi citati v kozjanščini, ki so precej radikalni, predvsem pa je vsa izpoved tudi odgovor na temeljno novinarjevo vprašanje, ali je bilo vredno – vse te uničene usode, zrahljani in celo požgani odnosi v družini in širše –, s Šketom ugotavljamo, da je na vrhu samotno. Pravzaprav ga ni, ki ga ne bi Šket zlomil in si ga podredil, najvišja cena za uspeh pa je izstavljena najbližjim, družini, sodelavcem, prav vsem pred negativnim tajkunskim totalom.