Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

+ + + + +

Ameriški pisatelj o radostni starosti.

Izhodišče je trdno: v življenju stremimo k čim več doživetjem, torej: zakaj bi mladostni angažma vlekli v pozna leta in pristali v nemočni starosti, pri tem pa izgubili izkušnjo živahnih starcev?

Klein, ki je po izobrazbi filozof, vzame za model življenje starih na otoku Hidri in ga premišljuje skozi antično šolo Epikurejcev. Takoj na začetku opusti popularni pogled na njihovo filozofijo, ki naj bi stremela k iskanju užitkov. Užitek namreč debanalizira: Epikur je raje jedel lečo kot pečenega fazana. Zakaj ta odpoved gurmanstvu? Preprosto – lečo je sam pridelal, kar mu je prineslo zadovoljstvo nad lastnim delom, pečenje fazana pa je zaradi mazanja z mastiko in dolgotrajne peke veliko bolj utrudljivo od priprave enostavnega obroka leče. Imeti čas za misel in prijatelje je pač velika vrednost.

In kaj bo prednost starosti? Skozi življenje človek beži pred dolgčasom, često tako, da si postavlja nove in nove poti ter cilje, biva torej v času po imenu kronos, a pri tem izpušča drugi čas – kairos, ki je priložnost, da točno v danem trenutku narediš potezo, ki se morda nikoli več ne ponudi. Vendar to ni še ena avantura, temveč ulovljeni smisel bivanja. Če so mu dotlej izbire prišepetavale reklamne agencije, mreže jet-set prijateljev ali vladajoče ideje v medijih, prinesejo stara leta priložnost, da na podlagi bogastva izkušenj lahko sam presodiš, kaj bo zdaj smisel življenja. Pisec meri na možnost, da upočasniš korak, pozabiš na učinkovitost in se osvobodiš miselnih modelov, kaj je uspešno. Gre torej za metamorfozo, ki črpa iz tega, da se starec pomladi po zaslugi vsega, kar je doživel v preteklosti.