Ilustratorka in arhitektka urbanistka, ki se je našla v risanju, potem ko jo je študij ločil od domačega pianina

Wayfinding, iskanje poti, zajema načine, kako se ljudje orientirajo skozi prostor in premikajo od kraja do kraja. Ko odkrijejo učinkovit sistem iskanja poti, jim to pomaga, da se v nekem prostoru počutijo dobro, varno. Podobno se obnašajo živali – ribe, na primer, si iskanje poti, hrane, partnerjev ... včasih olajšajo tako, da se združujejo v skupine in potujejo skupaj. Tako so varnejše, bolj pogumne, varčujejo z energijo in se uspešno branijo pred plenilci.

Arhitektka urbanistka in ilustratorka Nastja Utroša (rojena leta 1995) se je z wayfindingom v urbanizmu ukvarjala v svoji magistrski nalogi na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in mimogrede jo je zaneslo še v preučevanje gibanja živali. Odkrila je ribje skupine, ki so jo tako fascinirale, da je svojo prvo samostojno pop-up razstavo, ki jo je imela prejšnji mesec v ljubljanski galeriji DobraVaga, poimenovala Mreža. V mrežo se lahko kljub dobri organizaciji in učinkovitosti ujame skupina potujočih ribic, ravno tako pa se v družbene mreže hote ali nehote vpenjamo ljudje v iskanju najboljših poti do uspeha. Mreže so za ljudi dvorezen meč, ker po eni strani kratijo svobodo, po drugi pa nudijo varnost in udobje.

Razstava Mreža je zajemala serijo praskank s pretežno ribjo tematiko, sicer pa je slog ustvarjanja Nastje Utroša zelo raznolik – začela je z minimalističnimi modnimi ilustracijami v pop art slogu z elementi grotesknega, na katerih so bile upodobljene predvsem ženske, njena poznejša dela pa so nekakšna mešanica fragmentov estetike Joana Mirója, Jeana Michela Basquiata in Edvarda Muncha. Modne ilustracije so bile predvsem vaja v slogu, pravi – mojstrenje tehnike in občutka za proporce –, v prihodnje pa se vidi bolj v slikarskih tehnikah. Čeprav v umetniških krogih občasno čuti zadržanost, ko pove, da je študirala urbanizem, ne ilustracije, ji je prav arhitekturno–urbanistična izobrazba pomagala priti do trenutnega ilustratorskega sloga. »Da nisem šolana ilustratorka, se mi ne zdi nujno slabo, saj sta mi arhitektura in pozneje urbanizem dala drugačno širino. Ideje za dela včasih dobim iz popolnoma drugačnih kontekstov, kot bi verjetno jih, če bi se s tem ukvarjala profesionalno. Tudi do serij praskank, pri katerih motive z olfa nožem izpraskam iz podlage, sem prišla s pomočjo arhitekturnih tehnik.«

Na študij arhitekture se je vpisala, ker so jo od nekdaj zanimali objekti in družba. Ima prirojen občutek za prostor; kadarkoli so doma potekala kakšna dela v hiši, je bila tista, ki je rada prevzela nadzor nad njimi. Pozneje je ugotovila, da pravzaprav obstaja veda, ki išče povezave med prostorom in družbo, in študij arhitekture nadaljevala na urbanistični smeri, kjer bo letos vpisala tudi doktorat.

A med študijem ji je manjkala glasba. Končala je nižjo glasbeno šolo, smer klavir, in pozneje violončelo. Doma v Prekmurju ima pianino, ki ga obožuje: kadarkoli se vrne domov, vsaj dve uri preigrava svoje najljubše skladbe (posebej pri srcu ji je Chopin) in se prepusti čustvom, velikokrat se vmes tudi zjoče. Toda pianino ni mogel z njo na študij v Ljubljano – upa, da se bo v prihodnosti našel prostor zanj – in tako je morala za trenutke, ki niso bili rezervirani za ukvarjanje s študijskimi obveznostmi, poiskati nove načine kreativnega izražanja. »Najprej sem se malo za šalo ukvarjala z različnimi kompozicijami, potem pa začela z ilustracijo. To je bil zame ventil sproščanja čustev, nisem pa načrtovala, da bom s tem počela kaj resnega, na primer razstavljala in podobno.«

Potrebovala je pet let, da je začela bolj konsistentno ustvarjati, in ko se je ilustratorsko razvila, je začutila, da bi rada svoje delo delila še s kom. Prijavila se je na mentorstvo h galeristki Pieri Ravnikar, nato pa je z željo po prodaji svojih umetniških del stopila v stik še z DobroVago – in dobila samostojno razstavo. Z ilustracijo ima tako vse resnejše načrte. »Profesionalno bi se rada ukvarjala z urbanističnim raziskovanjem, ker me tudi bolj akademski vidik mojega poklica zelo zanima, še najbolj se vidim na kakšnem inštitutu. Bo pa ilustracija vedno del mojega življenja, in čeprav rišem primarno zase, postaja vedno bolj mogoče, da bi bil del mojega zaslužka nekoč tudi prodaja umetniških del.«

Čeprav se rada vrača v domače Prekmurje, s katerim je kot prava Prekmurka po duši in izrazito zemeljski tip človeka neločljivo povezana. Pravi, da je zadovoljna, da se je odpravila na študij v Ljubljano, kajti prav v prestolnici se lahko kot urbanistka in umetnica najbolj razvija. Poleg tega pa se lahko, če ves čas ostajaš na istem mestu, zasidraš v ustaljene vzorce, v cono udobja, in življenja ne izkusiš v vsej polnosti. Sama bo svojo cono udobja zato še razširila: iz Ljubljane se konec poletja za dve leti seli na Švedsko, kjer bo fotografijo študiral njen fant, medtem pa ne bo sedela križem rok, ampak bo tudi zase poskusila najti nove delovno-ustvarjalne možnosti.