»Gledališče lahko spremeni miselnost vsega naroda«

Poljska gledališka režiserka Maja Kleczewska o uporniškem potencialu gledališča, mračnih političnih razmerah na Poljskem, vzporednicah med poljsko in slovensko politiko in svoji interpretaciji Cankarjevih Hlapcev

Gledališka režiserka Maja Kleczewska (1973) je ena najopaznejših ustvarjalk v sodobnem poljskem gledališkem prostoru, hkrati pa je tudi politična aktivistka – v gledališču in zunaj njega. Slovi po drznih, izrazito osebnih interpretacijah klasičnih dramskih besedil, s čimer namerava sledi pustiti tudi na naših tleh: te dni je v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani premierno predstavila svojo vizijo Cankarjevih Hlapcev.

Kako je prišlo do sodelovanja med vami in Slovenskim mladinskim gledališčem? Gre za zelo redek pojav – da gostujoči tuji režiser uprizarja slovensko klasiko. 

Umetniški vodja gledališča Goran Injac in režiser Oliver Frljić sta pred nekaj leti v Varšavi uprizorila poljsko klasično dramo Prekletstvo Wyspiańskega. Uprizoritev je povzročila velik škandal: vsa Poljska je govorila o njej, tudi tisti, ki v gledališče sicer ne zahajajo. To je eden od primerov, pri katerih sem spoznala, da se tuji umetniki popolnoma drugače lotevajo narodnih klasik kot domači, saj niso obremenjeni s predsodki in paradigmami, ki jih umetniki sicer prevzamejo iz kulturne tradicije svojega naroda. Če si tuji izvajalec, lahko veliko svobodneje interpretiraš izvirno gradivo, klasični tekst lahko postane precej ostrejši, v njem prepoznaš drugačne teme, njegovo sporočilo pa postane globlje, saj resničnost zrcali z drugega zornega kota. Na to računamo tudi pri Hlapcih.

Kaj je javnost tako razburilo? 

Poljska je izrazito katoliška država, predstava pa je bila ostro kritična do rimskokatoliške cerkve (RKC), saj je bila pravzaprav odziv na afero zaradi pedofilije v poljski RKC, ki so jo cerkveni veljaki skušali na vsak način prikriti, a jim ni uspelo. Oliver in Goran sta na oder postavila kip Janeza Pavla II., tako imenovanega poljskega papeža, in ena od igralk ga je nato nekaj minut oralno zadovoljevala. S tem je režiser pravzaprav nastavil zrcalo poljski družbi, ki je v odnosu do Vatikana prav v takšnem položaju kot to dekle na kolenih. Kaj tako ostrega in provokativnega sta si lahko dovolila le Oliver in Goran, saj sta zunanja ustvarjalca, tujca; Poljaki si doma česa takega nikoli ne bi drznili storiti. Katoliški del poljskega prebivalstva je to občutil kot zaušnico, zato je bila raven medijskega odziva, sovraštva in norosti, milo rečeno, neverjetna. Opazujoč te burne odzive sem ugotovila, kako zelo poljsko družbo zaznamujejo dvojna moralna merila: umetniški performans jo je razburjal veliko bolj kot razkritje pedofilije v RKC. Poljaki bodo RKC branili ne glede na karkoli. Položaj je absurden. Številni trdijo, da Poljska brez katoliške vere sploh ne bi obstajala. Obsesija s prepričanjem, da je to edino, kar oblikuje našo identiteto, utrjuje status quo, v katerem smo.

Se vaša interpretacija Hlapcev osredotoča na kritiko poljske vlade ali na kritiko RKC? 

Za desne stranke in RKC lahko rečemo, da sta to dve plati istega kovanca. Putin, Kaczyński in drugi konservativni voditelji se zanašajo na podporo cerkve in obratno. Ni pomembno, v kaj v resnici verjamejo in ali so dejansko verni ali ne: gre predvsem za politično strategijo. Levica je po drugi strani večidel ateistična, namesto v preteklost je zazrta v prihodnost, njen pogled na resničnost je načelno popolnoma drugačen. A moram poudariti, da na kritične kulturnike na Poljskem pravzaprav pritiskajo z obeh strani. Tudi na skrajno levem polu preži velika nevarnost, ki jo poznamo pod pojmom cancel culture. Levica je bila nekdaj podpornica umetnosti, kritičnosti, ostrine, avantgarde in prečkanja meja, zdaj pa smo v obdobju pretirane politične korektnosti, ki je kot zapor: ne smeš reči tega in ne smeš reči onega, da ne boš nemara koga užalil. To je za umetnost zelo slabo ozračje, duši jo in še dodatno omejuje. Nismo pričakovali pritiska skrajne levice, ki nam zadnje čase skuša ukazovati, za kaj in proti čemu bi se morali boriti. Kritično misel želi usmeriti v svojo resnico, ki je po njenem edina prava, absolutna resnica. Če stopiš z območja tistega, kar je zanje sprejemljivo, si viden kot škodljivec. To je zanimiv izziv za kulturo in umetnost: kako uiti pritisku, ki prihaja z obeh strani? Kakšen jezik bomo usvojili, da se bomo lahko postavili po robu obema stranema hkrati? Moramo si izboriti prostor, v katerem bomo svobodni.

»Kar v Ljubljani opažam vsak petek, sta vztrajnost in trma slovenskega naroda. Zavidam vam to lastnost nacionalnega značaja. Na Poljskem doživimo protest s stotisočglavo množico na ulicah Varšave, nato pa protestniki poniknejo.«

Kakšno vlogo sicer poljsko gledališče igra v boju proti konservativnim politikam? 

Poljsko gledališče – tega se vlada dobro zaveda – je za oblast morda najnevarnejša umetniška oblika, veliko bolj kot denimo film. Ta nastaja več let, zato lahko vlada nadzira proces ustvarjanja, gledališče pa je izrazito spontano in nepredvidljivo; nemogoče je vnaprej vedeti, kaj se bo dejansko zgodilo v komunikaciji med občinstvom in odrom. Morda bo to sprožilo upor, morda bo občinstvo sporočilo predstave manifestiralo na ulicah in v to manifestacijo zajelo še tisoče ljudi, kot se je to zgodilo na Poljskem pod komunizmom leta 1968. Revolucija se je takrat začela prav v gledališču: občinstvo je zapustilo teater in se nemudoma preobrazilo v protestnike. Ta potencial je še vedno tukaj, zato se poljska vlada gledališča zelo boji.

Kar v Ljubljani opažam vsak petek – ter to zelo cenim in spoštujem –, sta vztrajnost in trma slovenskega naroda. Zavidam vam to lastnost nacionalnega značaja. Na Poljskem upor poteka zelo drugače: doživimo protest s stotisočglavo množico na ulicah Varšave, nato pa protestniki poniknejo. V uporu ne znamo biti vztrajni ali konsistentni. Zgodi se vrhunec, nato krivulja strmo pade, potem pa mirno čakamo na nov impulz, na nov škandal, ki nas bo ponovno zbudil.

Torej menite, da ima gledališče večji uporniški potencial kot sami protesti? 

Smo kot Jerman v Hlapcih: v to moramo verjeti, to je naša dolžnost. Če ne verjamemo v možnost spremembe, vse skupaj sploh nima smisla. Morda nam bo to spodletelo v petem dejanju, a do takrat smo borci, ki zaupajo v moč umetnosti. Gledališče je prostor, v katerem lahko spremenimo miselnost vsega naroda. Jerman je herojski lik, ki se želi žrtvovati za svobodo družbe, a mu spodleti. V moji interpretaciji Hlapcev to predstavlja naš neuspeh, ki ga izkušamo vsak petek. Borimo se in protestiramo. Kaj več lahko storimo? Bomo skakali po policistih? Kako daleč moramo iti? Ti protesti so lahko hitro zaman, ker oblast spozna, kako jih uporabiti sebi v prid. »Če želite protestirati, kar izvolite, nam je vseeno. Delajte, kar želite, to ne bo vplivalo na naša dejanja in odločitve. Potrebujete prostor? Izvolite glavni trg, vi kar protestirajte, ob desetih pa spat, se vidimo čez en teden.« To ne spremeni ničesar. To je velik izziv za Jermana današnjega časa. Kaj naj naredi, da sproži proces, ki bo spremenil našo zavest, našo miselnost in s tem tudi našo resničnost?

V Sloveniji se oblast proti kritični misli bori z agresivnimi proračunskimi rezi in menjavo kadrov v kulturnih ustanovah. Je tako tudi na Poljskem? Kako se poljska vlada bori z nasprotniki v kulturni sferi? 

Točno tako je tudi na Poljskem, vse desno usmerjene represivne vlade imajo zelo podobne strategije za utišanje kritične misli. Kulturo napadajo predvsem z nastavljanjem svojih pripadnikov na vodilne položaje v institucijah, s čimer lahko vse zelo hitro uničijo. To je izjemno hiter in učinkovit proces: v dveh mesecih lahko ubijejo program, od gledališča ostane le še prazna lupina, v kateri ni ne duha ne sluha o kritični misli. Ostane zgolj »umetnost«, ki ljudstvo zamoti, torej kaj smešnega, všečnega, skratka, kaj populističnega. Število ustanov, ki podpirajo kritično misel, se naglo zmanjšuje. Kar je v tem kontekstu posebnost na Poljskem, je to, kako hitro se je vlada s takšnimi ukrepi lotila gledališča. Kot rečeno se oblast dobro zaveda njegovega uporniškega potenciala, pravzaprav se ga boji, zato ga je napadla takoj za mediji. V Sloveniji gledališče še ni na udaru; pri vas so začeli z mediji, nadaljevali z nacionalnimi institucijami, denimo muzeji, pri nas pa so bila gledališča tako rekoč na prvem mestu.

Prepoznavate tudi druge vzporednice med političnimi razmerami na Poljskem in v Sloveniji? 

Vzporednic je nešteto. V razkrajanju svobode smo sicer nekaj korakov pred vami, a ste tik za nami. Slovenija sledi korakom Poljske in Madžarske, zato lahko vnaprej predvidimo slovenski scenarij. Zlahka recimo napovemo, kaj se bo zgodilo naslednje, saj gre za isti vzorec, za isti način razmišljanja, za isti odnos do zlorabe moči. Pri nas in pri vas nastaja izrazito ideološko, zlagano zgodovinopisje. Stranka Zakon in pravičnost (PiS) skuša ponovno napisati zgodovino Poljske. Če se pojavijo knjige o tem, da je poljska družba delno prispevala k poboju Judov – to je zgodovinsko dejstvo –, jih ideološko zgodovinopisje zanika, označi za laž in nemudoma objavi knjige, ki temu nasprotujejo z lažnimi zgodovinskimi podatki. Vemo, da je bil neki zgodovinski lik pravzaprav psihopatski množični morilec, oni pa pravijo, da gre za narodnega heroja. Postavijo mu spomenike in jih okrasijo s cvetjem. To se je zgodilo večkrat. Prvič si šokiran, ko pa se to zgodi desetič, se sprijazniš s tem, da preprosto na tak način vodijo državo. Zgodovino vedno pišejo zmagovalci. Kar je pri tem najbolj zastrašujoče, je to, da zgodovine ne reinterpretira neki posameznik z zmotnimi prepričanji: pojavljajo se nove ustanove, muzeji, raziskovalci in znanstveniki, pravzaprav nastane celotna infrastruktura, ki proizvaja novo resnico, novo zgodovino.