Prijateljici na poti

Bosanska pisateljica Lana Bastašić, lanska prejemnica nagrade Evropske unije za literaturo za roman Ujemi zajca, ki je letos v prevodu Dijane Matković izšel pri založbi Sanje, je ena najobetavnejših pisateljic mlajše generacije v balkanskem prostoru. Njen romaneskni prvenec je preveden že v dvanajst jezikov, nedavno pa je izdala novo knjigo, zbirko kratkih zgodb Mlečni zobje, na katere prevod pri nas še čakamo. Pogosto jo označujejo za Eleno Ferrante z Balkana, čeprav si z mednarodno priznano italijansko pisateljico, ki skriva identiteto, slogovno in tematsko v resnici nista pretirano sorodni; edino, kar imata skupnega, je to, da je osrednji motiv romana Ujemi zajca in Neapeljske tetralogije, serije štirih najbolj znanih romanov Elene Ferrante, žensko prijateljstvo.

Lana Bastašić je v pogovoru za Mladino sicer dejala, da ni prepričana, ali je prijateljstvo sploh dovolj uporabna beseda za opis nekaterih odnosov. »Človeški odnosi so zmedeni, kompleksni in se ves čas spreminjajo. To, da jim damo oznako, zanje ne pomeni nič dobrega. V knjigi Ujemi zajca nisem pisala o ženskem prijateljstvu, pač pa o dveh kompleksnih ženskah v kompleksnem odnosu.« A ukvarjanje s kompleksnim odnosom med dvema kompleksnima ženskama, v katerem ena očitno prevladuje nad drugo, je bržkone takšna redkost, da med deli sodobnih avtoric, ki pišejo o tem, hitro začnemo iskati vzporednice.

Koliko sodobnih romanov, ki govorijo o prijateljstvu – posebej med ženskama – in ga secirajo podobno, kot literatura rada secira platonske, strastne, toksične, usodne in tragične romantične odnose, lahko v resnici naštejemo po hitrem brskanju po spominu? Elena Ferrante je s svojima nepozabnima Lilo in Eleno, ki ju spremljamo skozi otroštvo, mladost in odraslo dobo, njune hibe, muhe, tekmovalnost pa spet ljubeče tovarištvo med njima, v resnici zapolnila veliko vrzel v sodobni književnosti. Močen prikaz ženskega prijateljstva najdemo še v Pogovorih s prijatelji irske pisateljice Sally Rooney, še ene aktualne mednarodne pisateljske zvezde mlajše generacije, četudi sta najboljši prijateljici Bobbi in Frances nekdanji partnerki, zato je dinamika med njima nekoliko drugačna. Na piedestal pa najboljšo prijateljico postavi tudi kanadska pisateljica Sheila Heti, pri nas najbolj znana po romanu Materinstvo in kot gostja lanskega festivala Fabula, v svojem prvem avtofikcijskem delu How Should a Person Be? (Kakšen bi moral biti človek?). Ob vseh hipnih zadovoljitvah in iskanju smisla življenja je edina stalnica v vsakdanjiku junakinje Sheile in oseba, ki zares zaposluje njene misli, prav »BFF« Margaux.

»Ko sem dojela, da moška potrditev in sprejemanje nista glavni cilj v življenju, ženske niso bile več moje nasprotnice. Takrat sem v ženski solidarnosti našla veliko moč in uteho.«

»Po mojem mnenju je v življenju veliko odnosov, ki so pomembnejši kot romantična ljubezen, ne le zato, ker trajajo dlje, ampak tudi, ker so manj obremenjeni s posesivnostjo in togimi življenjskimi vzorci,« pravi Lana Bastašić, ki v središče romana postavi Lejlo in Saro, najboljši prijateljici, zaveznici, sošolki, dekleti, ki sta sočasno izgubili nedolžnost in jutro zatem na tržnici skupaj kupovali zajca, ker se je Lejli pač tako zljubilo. Skupaj sta šli celo na fakulteto, a se je prijateljstvo nato abruptno prekinilo; izgubili sta stike. Sara se je preselila na Irsko, postala svetovljanka, potlačila, malodane zatajila je mladost v Bosni, Lejla je ostala tam, se poročila.

Njuni poti se spet križata po dvanajstih letih, ko Lejla lepega dne pokliče Saro in od nje skorajda zahteva, da gre z njo na Dunaj po brata Armina, ki je izginil med vojno. Sara je vmes že nehala verjeti, da je sploh živ. Četudi je niti malo ne vleče nazaj v Bosno, se Lejlinemu povabilu kljub temu ne more upreti. Lejla preprosto reče »moraš« in Sara pride. Zakaj? Ker je obsesija z njo, tako kot se včasih zgodi z izmuzljivim ljubimcem, močnejša od razuma. In ker je bila v otroštvu nekoliko zagledana tudi v Armina, ki je nekoč, ko je čakala Lejlo, na domačem vrtu stopil k njej in ji razvezal čop.

»Sarina čustva do Armina so večidel posledica njenega odnosa z Lejlo, tega, kako zelo jo občuduje. Najprej jo je namreč privlačila Lejla – v kompleksnem, ne toliko seksualnem smislu; zato, ker je bila njen idol, prva oseba, na katero je Sara, če ne štejemo staršev, gledala kot na avtoriteto,« razloži Lana Bastašić. »Oblikoval se je močan trikotnik, v katerem prvo dekle, Sara, idealizira fanta, ki ga skorajda ne pozna, drugo, Lejla, pa je z njim v krvnem sorodstvu. Toda na koncu Sara spozna, da sploh nikoli ni šlo za Armina, temveč ves čas za njen odnos z Lejlo.«

Tako kot Sara idolizira Lejlo, tisto, ki je prva dobila menstruacijo, ki je prej vedela več o intimnih rečeh, ki je bila za nasprotni spol zanimivejša, in si prilašča koščke njene osebnosti ter jih še pozneje, ko se ne družita več, vklaplja v svoje življenje – zato njen fant Michael ljubi marsikaj, kar je pravzaprav pobrala od Lejle –, tudi Lejla, čeprav manj opazno, tekmuje z njo in ji zavida. Na študij književnosti se je vpisala prav zato, ker se je zanj odločila Sara. Prepričana je, da je bila Sarina izkušnja izgube nedolžnosti bolj romantična od njene. Ko se spet srečata, ji ves čas očita domnevno glamurozno življenje kultivirane Evropejke, medtem ko je sama obtičala v Bosni »z motorolo na preklop«.

Gotovo je povedno, da so tesna ženska prijateljstva zmeraj zaznamovana z nekaj tekmovalnosti – podobno rivalstvo je značilno za lika Elene Ferrante Eleno in Lilo. »Sama sem prepričana, da so povsem mogoča tudi ženska prijateljstva, popolnoma osvobojena tekmovalnosti in ljubosumja,« meni Lana Bastašić. »Nekaj takšnih imam tudi sama. Toda dokler bomo dekleta vzgajali v miselnosti, da je njihov glavni cilj v življenju uloviti moškega, bodo druga na drugo gledala kot na tekmice. To je nekaj, kar sem odkrila razmeroma pozno, po dvajsetem letu. Ugotovila sem, da nisem ženskam skoraj nikoli dajala komplimentov, hvalila sem se, da je večina mojih prijateljev moških, in podobno. A to je ponotranjena mizoginija. Dejansko sem verjela, da so moški prijatelji bolj iskreni in lojalni. Da sem spremenila mnenje, sem se morala veliko naučiti, pa tudi odučiti. Ko sem dojela, da moška potrditev in sprejemanje nista glavni cilj v življenju, ženske niso bile več moje nasprotnice. Takrat sem v ženski solidarnosti našla veliko moč in uteho.«

Bosna, dežela brez prihodnosti

Prav toliko, kot je Ujemi zajca pripoved o prijateljstvu, je še en literarni opomin na brutalne posledice, ki jih je imela balkanska vojna za Bosno in Hercegovino. A pri tem se je avtorica poskušala izogniti klišejem, pogosto reproduciranim v književnosti. »Mnogi so pisali o balkanski vojni, a je v njihovem pisanju umanjkalo nekaj človeškega. Dober pisatelj lahko pove kaj o vojni in konfliktih, tudi če piše roman o dveh neimenovanih golobih na balkonu. Kar je pomembno, je način, kako pove to zgodbo, in neka univerzalnost, ki jo bralec najde v njej,« je prepričana. »Mislim, da se pisci z balkanskega območja ne bi smeli izogibati pisanju o svojih travmah, paziti bi morali le, da tega ne počnejo na vedno isti klišejski način. Kajti zgodbe še nismo slišali tako, da bi bila povedana z vseh strani. Ves čas poslušamo isto pripoved iz iste perspektive, to je morda tudi eden od vzrokov, da se nikakor ne moremo premakniti iz devetdesetih let.«

»Generacija naših staršev je sanjala, da bi študirala v Beogradu ali Zagrebu, se nato vrnila domov in si poiskala službe, naša pa sanja samo o tem, da bi odšla za vedno. In za to nismo krivi sami.«

Zato se dogodkov, ki so prizadeli območje, kjer so odraščale Lejla in Sara, pa tudi ona, dotakne le posredno – konec koncev je bila, rodila se je leta 1986, med razpadom Jugoslavije še otrok –, bolj se posveti temu, kakšna je sodobna Bosna, sploh njuna – in njena – domača Banjaluka, v kateri sta bili Sara, ki je Srbkinja, in Lejla, ki je Bošnjakinja, med odraščanjem deležni različne obravnave. Bosna je dežela brez prihodnosti: Sara je morala pobegniti v tujino, da si je lahko ustvarila zgledno življenje, Lejla pa je brez možnosti za to obsojena na životarjenje – preživlja se kot natakarica, ker druge službe ne more najti.

Lana Bastašić je želela realno osvetliti beg možganov, ki ta hip poteka v Bosni: po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma za leto 2020 država skupaj s Severno Makedonijo, Srbijo in Hrvaško spada med tiste najbolj prizadete zaradi bega možganov. »Zato sem napisala prizor v Banjaluki, kjer Sara v mraku srečuje samo stare ljudi. To ni le moja predpostavka – dejstvo je, da se je demografija občutno spremenila. Generacija naših staršev je sanjala, da bi študirala v Beogradu ali Zagrebu, se nato vrnila domov in si poiskala službe, naša pa sanja samo o tem, da bi odšla za vedno. In za to nismo krivi sami.« Enako, kot ni njena krivda, da ni odraščala v kraju, kjer se je rodila, in da sta njena država in njen jezik pravzaprav izginila – tako danes težko odgovori na vprašanje o narodnosti, ima namreč kar tri, hrvaško, srbsko in bosansko.

Rodila se je na Hrvaškem srbskim staršem. Zagreb bo zanjo vedno mesto, kjer je naredila prve korake in izgovorila prve besede, a na začetku devetdesetih let Hrvaška ni bila najbolj gostoljuben kraj za Srbe. Družina se je tako preselila v Bosno, v Banjaluko, tam je pisateljica preživela dvajset let in diplomirala iz komunikologije in angleškega jezika in književnosti. Magisterij iz kultorologije je vpisala v Beogradu, pozneje pa je nekaj časa preživela v Pragi in Barceloni, kjer je urejala literarno revijo in vodila literarno šolo Escola Bloom.

A najbolj jo definira prav država Bosna in Hercegovina, zato ji je želela nameniti posebno mesto v svojem prvencu. Njena trojna narodnost, poudarja, pa najbolj moti prav tiste, ki ljudi presojajo samo na podlagi etnične identitete in zaradi katerih se je jugoslovanski prostor, v katerem se je rodila, sploh začel boleče razkrajati.

Knjiga:
Lana Bastašić: Ujemi zajca
Založba: Sanje
Cena: 15 €