Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Peterburški letopis / Bele noči

+ + + +

Kratki zgodnji deli pisatelja, ki ga poznamo kot avtorja tisočstranskih romanov. Čtivo za bralca, ki bi se želel izmakniti trenutku vsakdanjosti s skokom v peterburški utrip izpred 170 let.

V prvem delu popisuje Dostojevski kot časnikar/feljtonist duh časa. Ironija zgodovinskega ponavljanja je že začetek: polovica mesta ima gripo. Seveda antagonizem med prestolnicama: samo v Moskvi ljudje počivajo pred delom. Zmaga esprita nad kapitalom: koliko več pomeni človek, ki ima vedno na zalogi novico, ki je še nihče ne pozna. Najbolj ostudna oblika reveža: svetovljan, ki je zapravil zadnjo kopejko, a se iz občutka dolžnosti vozi v kočijah. Beg meščanov v dače, ki anticipira sodobni turizem: da bi živeli neposredno, motritveno, da bi uživali v naravi, se dodobra nalenarili in pustili s skrbmi povezane vsakdanje neumnosti … a niti lenariti ne znamo, lenarimo z naporom brez užitka, nemirno, da je naš oddih mrzličen, da se spravljamo k oddihu in lenarjenju kot h kakšnemu napornemu in zahtevnemu opravilu.

V drugem predstavi sentimentalni roman na manj kot sto straneh. V prvem je avtor družbeni flaneur, tu je individualni. V prestolnici živi že leta, številne meščane pozna po obrazih, ne da bi kdaj spregovoril z njimi. Dialog najde drugod. Ko se sprehaja, ga ogovori hiša: Kako kaj vaše zdravje? Mene jutri čakajo obnovitvena dela. In mladenič, ki se pogovarja samo s stavbami, bo nekega večera pristopil k mladenki, ki stoji na mostu. Kako bo torej nekdo, ki ne uporablja besed, z njimi osvojil žensko dušo? Jasno – menage à trois, kot bi gledali novovalovski film.