Tyler, the Creator: Call Me If You Get Lost

+ + + + +

Tyler, the Creator, enfant terrible ameriškega hiphopa, že od nekdaj brezbrižno pove, karkoli mu leži na duši, oziroma, kot pravi sam: »I don’t give a fuck«. Tisti velik segment javnosti, ki je preobremenjen s politično korektnostjo, ga je zato skušal »ukiniti«, preden je t.i. »kultura ukinjanja« sploh našla svoje mesto v vsakdanjem besednjaku – kot se na novi plošči porogljivo pobaha tudi sam: »cancelled before cancelled was with Twitter fingers«. Če se je pri zadnjih dveh ploščah – Flowerboy in IGOR – zdelo, da je svojo zbegano, skoraj psihopatsko persono, s katero je občinstvo vztrajno polariziral v zgodnjih letih ustvarjanja, nekoliko umiril in jo zamenjal z bolj romantično platjo, pa se dobri stari Tyler zdaj vrača s polno paro: a bolj nabrit, bolj artikuliran in bolj skuliran kot kdajkoli prej: producentsko, muzikalno in pesniško spretnost, ki jo je osvojil v zadnjih petih letih, združuje z udarnostjo surovih, temačnih bangerjev, s katerimi je navduševal na začetkih svoje poti. Kombinacija starega in novega Tylerja je milo rečeno osupljiva.

S prejšnjim albumom IGOR je naredil drzen, korenit slogovni zasuk: ni le repal, temveč tudi veliko pel, začel se je poigravati z melodičnostjo, radikalno igrivim aranžiranjem in neobremenjenim eklekticizmom: suvereno je osvojil nova žanrska ozemlja, od neo-soula prek indie popa do synth-funka. Ker je sočasno zavil tudi v smer lo-fi, izjemno zapacane produkcije, se je zdelo, da je novo poglavje Tylerjeve glasbe preveč eksperimentalno in čudaško, da bi lahko osvojilo srca velikih množic. Številke pa so kmalu začele pričati o nasprotnem: IGOR je bil Tylerjev največji komercialni uspeh doslej – njegova prva plošča, ki je osvojila vrh Billboardove lestvice. Ta vesoljni uspeh je zdaj tudi tematski fokus novega albuma, kar bi lahko izpadlo naduto in bahaško, a Tyler to spelje v mojstrski, duhoviti in presenetljivo prizemljeni maniri.

Ko je te dni objavljal Wes Andersovsko stilizirane, zanj značilno komične video teaserje, ki so nas ogrevali za ploščo Call Me If You Get Lost, se je zdelo, da se je v zimzeleno melodičnem eklekticizmu, ki ga je predstavil na plati IGOR, tudi zasidral. A ta občutek je varal: zaprašene vintidž melodije na novi plošči igrajo predvsem vlogo vezivnega tkiva, ki na pretanjeni ravni povezujejo umazane hiphop bangerje. Album namerno ne zveni kot »pravi« studijski album, temveč kot surov starošolski mikstejp, k čemur močno pripomorejo tudi vokalni vložki zabavljača, ki sliši na ime DJ Drama: ta nas kot animator na maturantskem izletu hajpa na vsakem koraku: trenutke, v katerih bi ta intenziven album lahko malce zadihal, zapolni vzneseno kričanje DJ Drame, kar sprva deluje nekoliko nadležno, po nekaj poslušanjih pa ga človek kar vzljubi in ugotovi, da gre za nepogrešljiv element te drzne plošče.