»Dostava!«

Predstavljajte si, da ste povabljeni na praznovanje rojstnega dne, novega leta – ali pa povsem običajno vikendaško druženje. Ko se vsi gostje s pijačo po svoji izbiri v rokah udobno namestite v prostoru, prijatelj najavi, da je naročil dostavo. Čez pol ure pozvoni pri vratih – ampak dostava ni prinesla pic iz vaše najljubše picerije, temveč pravo pravcato razstavo!

Skupaj s prijatelji boste naslednjo uro preživeli v družbi umetniških del, ki se jih lahko dotaknete, hkrati pa izveste vse o njihovem konceptu; dostavljavec je namreč zadolžen tudi za vodstvo po razstavi sredi dnevne sobe. Eno delo bo tako na primer obesil na obešalnik za obleke, drugo bo naslonil na knjige, tretje bo postavil sredi jedilne mize. In če vam bo katero posebej všeč, ga lahko tudi kupite.

Ta scenarij je bil med 22. junijem in 2. julijem prav zares mogoč, saj je Ljubljana dobila svojo prvo galerijsko dostavo. Projekt Gallery.Delivery je po zasnovi nemškega umetnika Sebastiana Schmiega organiziral Zavod Aksioma, razstavo, ki je potovala po domovih in pisarnah, pa sta kurirala zavodov direktor Janez Fakin Janša in kustos Umetnostne galerije Maribor Jure Kirbiš. Zanjo sta izbrala dela desetih umetnikov, ki so v preteklosti sodelovali v Aksiomini iniciativi U30+ za podporo umetnikom, mlajšim od 35 let.

»Ideja Schmiegovega koncepta je, da bi v času, ko lahko hrano, televizor, praktično karkoli, naročimo z enim klikom, morda lahko začeli naročati tudi razstave,« pojasni Tine Lisjak, »kurir-ator«, kot se šaljivo poimenuje sam. Razstavo nam je v oglatem nahrbtniku, v kakršnem v večjih mestih po navadi dobimo težko pričakovani obrok, s kolesom dostavil na uredništvo Mladine. Opravil je torej nalogo kurirja, vendar tudi skrbi za umetniška dela, je v stiku z umetniki, ki razstavljajo, in na izbranem naslovu pripravi vodstvo po razstavi – je torej vsaj delno tudi kurator. »Koncept ’razstave na dom’ je bil narejen še pred koronskimi časi; razstava je bila izvedena že v Berlinu in Milanu.

Vendar se je koncept prav v tem času izkazal za skrajno prikladnega, saj je razstava na domu tista, ki med morebitnim zaprtjem – seveda ob upoštevanju vseh ukrepov – najbolje funkcionira,« še doda.

Razstavo, ki pride na dom, je Jure Kirbiš poimenoval Live, Laugh, Love (Živi, smej se, ljubi) – naslov je seveda ironičen, saj gre za »znucano« parolo, ki se v obliki stenskih nalepk pojavlja denimo na stenah stanovanj, oddanih prek AirBNB, in ostalih generično urejenih domovanj, pogosto pa nanjo naletimo tudi v obliki tatujev in motivacijskih citatov na družbenem omrežju Instagram.

Tudi za nekatere od umetnin iz dostavnega nahrbtnika je značilna subtilna, igriva ironija. Na primer za Shekano meditacijo Tamare Lašič Jurković. Ta se je z zvočno instalacijo, ki poslušalca sooči z njegovo neizbežno odvisnostjo od naravnih sistemov, v Aksiomi predstavila marca letos. Posnetek, ki so ga obiskovalci takrat poslušali med ležanjem na tleh, zdaj prejmemo na USB-ključku v petrijevki, kar že sugerira, da bo med meditacijo več govora o bioloških dejstvih kot o samouresničitvi. Dostavni kurator nam ponudi še spalno masko, da se lahko med meditacijo res udobno namestimo na domači postelji, v naslonjaču ali kjerkoli že – na uredništvu smo izkoristili Mladinin kavč.

Shekana meditacija ironizira klasično »new age« meditacijo, ki nas uči, da moramo sebe postavljati na prvo mesto, raziskovati svojo notranjost. Vse te mantre namreč zanemarjajo dejstvo, da smo del večjega sistema in da se pri svojem bivanju na planetu Zemlja ne moremo zanašati le nase – brez bakterij, gliv, virusov in mikrobov, ki migetajo in bivajo pod našo kožo in se zažirajo v najbolj vlažne, mokre kotičke našega telesa, ne bi preživeli, četudi je misel nanje verjetno nekoliko ogabna; prav tako je njihov obstoj ključen za ohranitev življenja na planetu.

»Koncept je bil narejen še pred koronskimi časi, vendar se je prav v tem času izkazal za skrajno prikladnega, saj je razstava na domu tista, ki med morebitnim zaprtjem še najbolje funkcionira.«

Z ironijo se poigrava tudi delo Iris Pokovec, ki ustvarja pod blagovno znamko Menažerija. Ta preučuje sodobne potrošniške kuriozitete, preigrava populizem in idealizacijo popularne kulture. »Pop art, morda le še kakšno stopničko višje,« pripomni Tine Lisjak, ko nam pomoli parfum, umetniško delo Eau de Toilet. Tudi Iris Pokovec elemente potrošništva estetizira, kot je denimo Andy Warhol naredil s konzervami juhe Campbell, a jim doda »twist«: Eau de Toilet je dejansko eau de toilet, toaletna voda, saj je kičasta steklenička parfuma napolnjena z vodo iz stranišča, pomešano s sredstvom za čiščenje vetrobranskih stekel.

Delo z naslovom Uporabna umetnost Danila Milovanovića je bržkone najbolj družbeno kritično v izboru. Milovanović je znan po konceptualnih intervencijah, s katerimi opozarja, da javni prostor pripada vsem. Tokrat je iz javnega prostora vzel granitno kocko, jo postavil v škatlo z oblazinjeno podlago in iz nje ustvaril galerijski eksponat. Toliko zgovorneje je, da gre za kocko izpred razdejane Avtonomne cone Rog, kjer je imel pred pregonom Rogovcev tudi sam atelje. Kocko dopolnjuje slika, ki sporoča, da je kocka »art piece«, umetniško delo, hkrati pa nas prosi »act please«, naredite že nekaj. »Umetnikovo sporočilo je, da v času splošne družbene negotovosti in Simonitija kot ministra za kulturo te situacije ne moremo kar tiho prenašati – vsi, ki delimo iste vrednote, bi morali stopiti skupaj in se boriti za svoje mesto pod soncem,« pojasni Tine Lisjak, ki takoj doda, da Milovanović ne namiguje na ponovno metanje granitnih kock v parlament, pač pa ima v mislih predvsem simbolni boj.

Krožnik z napisom Internet Dorotee Škrabo – Skrabzi ni le fizična umetnina, temveč zaradi QR-kode na zadnji strani ponuja še interaktivno izkušnjo. V tej umetnica pojasnjuje, kako »zlomiti internet«. Frazo »break the internet« najbolj povezujemo s starleto Kim Kardashian – ko se je leta 2014 gola fotografirala za butično newyorško revijo Paper, je na naslovnici pisalo »Kim Kardashian: Break the Internet«. To se je res zgodilo: naslovnica je v hipu postala viralna. A da bi zlomili internet, vam ni treba imeti najbolj slavne zadnjice na svetu – potrebujete samo Skrabzijin krožnik z napisom Internet, ki ga, seveda, razbijete. To med samo razstavo sicer ni mogoče, lahko pa krožnik odkupite (kar smo tudi storili) in ga v miru razbijete pozneje.

Če delo Dorotee Škrabo obstaja tako v fizičnem kot v spletnem prostoru, pa delo Sare Bezovšek naseljuje izključno spletno okolje. Spletna stran z naslovom »Ali je mogoče imeti utopično družbo?« je tudi edina, ki jo je mogoče odkupiti s kriptovaluto ethereum. Novi lastnik dobi ključek z zip datoteko strani in gostovanje na domeni se prepiše nanj, potem pa lahko z njo počne, kar želi.

V dostavno razstavo sta vključeni tudi deli Olje Grubić in Lee Culetto, dveh umetnic, ki se ukvarjata predvsem s telesom, tokrat pa sta bili bolj ekološko naravnani. »Gverilska pop-up ilustracija« Olje Grubić se imenuje Oploditev in vsebuje prekate s kapsulami, v katerih so semena divjih rastlin. Umetnica želi z njimi spodbuditi k oplojevanju sveta, kajti v urbanih okoljih zelene površine izginjajo. Deli Lee Culetto, ki visita na pisarniškem obešalniku, pa sta kosa iz umetničine kolekcije Deflowered by Lea in osvetljujeta temno plat modne industrije, njeno neekološkost in izkoriščanje poceni delovne sile.

V dostavnem nahrbtniku sta bili še jeklena asimetrična vaza Dana Adlešiča, ki je nastala s »kavbojskim 3D-tiskom« oziroma tako, da je umetnik jeklo s klasično varilno pištolo v nitke nanizal kar sam, in črna tabla Emila Kozoleta z naslovom Sindikat umetne inteligence. Kozole je dobil dostop do programa umetne inteligence GPT-3, ki je sposoben ustvarjati besedila, praktično neločljiva od človeških. Programu je dal ukaz, naj sam sebi napiše manifest o pravicah, ki bi si jih kot umetna inteligenca želel. Stavki še niso povsem izpopolnjeni, vseeno pa ekran jasno nakaže, česar se bojijo vsi dvomljivci v umetno inteligenco: da se bodo roboti nekoč uprli in prevladali nad nami.

Samo upamo lahko, da bo Gallery.Delivery dobil še kakšno nadaljevanje in bo takšnih projektov pri nas še več.

Za konec smo si prihranili umetnino Ize Pavlina, ki korespondira z Duchampovim ikoničnim pisoarjem, najvplivnejšo umetnino 20. stoletja in hkrati eno najbolj prelomnih, revolucionarnih umetniških del v zgodovini umetnosti. Marcel Duchamp je pisoar obrnil narobe, ga podpisal s svojim psevdonimom R. Mutt, 1917 in predstavil na razstavi kot umetniško delo Fontana, kar je povzročilo škandal, hkrati pa spremenilo pogled na to, kaj sploh je umetniško delo – ne le kipi in slike, kot je veljalo do tedaj, temveč vse, kar umetnik razglasi za umetniško delo. Dobrih sto let pozneje kurir nalepko z napisom P. Iza, 2021 z dovoljenjem prisotnih zalepi na straniščno školjko, nato pa jo fotografira s polaroidom. Toda ko je Tine Lisjak to storil na Mladininem stranišču, školjka še ni postala umetniško delo; to bi se zgodilo šele, ko bi jo nekdo odkupil kot umetnino. Takrat bi kupec dobil certifikat avtentičnosti, na katerega bi bil prilepljen polaroid s podpisano straniščno školjko. Če se za nakup ne bi odločil nihče, bi pač ostala le školjka.

A kupec se je našel takoj: za nakup školjke se je odločil naš fotoKrajnc, ki se je pošalil, da je stranišče na našem uredništvu zdaj v njegovi lasti. Lisjak mu je priskrbel certifikat avtentičnosti, dobili pa smo tudi potrdilo, da smo naročili in gostili razstavo ter seznam vseh umetnin s cenami, če bi se pozneje odločili za dodaten nakup.

Samo upamo lahko, da bo Gallery.Delivery dobil še kakšno nadaljevanje in bo takšnih projektov pri nas še več. Komunikativno, dostopno vodenje in to, da razstava ni omejena le na galerijske prostore, temveč lahko vstopi tudi v domači ali poslovni prostor, sta namreč najboljši dokaz, da je sodobna umetnost tu, med nami, pripravljena na konzumacijo in dialog. Skrbno izbrana dela mladih umetnikov pa hkrati kažejo, kako raznolika je lahko, kaj vse je mogoče z njo sporočiti in kako k njej pristopiti na različne načine.