Kako se ženske zaščitijo pred primitivnostjo sodobnosti

Sestre morda niso najboljši slovenski film vseh časov, toda izgledajo tako. Radikalno, boleče, transformativno. Nanje lahko plešeš. »Vse se začne v glavi,« so prve besede, ki jih slišimo. »Potem začneš videvat slike, kaj vse lahko narediš in kaj hočeš, da se zgodi. Potem se te slike tako hitro menjajo in vse se tako hitro dogaja v glavi, da začneš samo rdeče videt. Vse, kar vidiš, je rdeče. In kako hočeš samo to ven dat – in edini način, da to ven daš, je, da nekaj udariš. Saj ni treba, da je oseba – samo da tebe zaboli.« In Sestre udarijo. In vidijo rdeče.

Tega, kar se zgodi v Sestrah, s katerimi je Katarina Rešek, alias Kukla, zmagala v francoskem Clermont-Ferrandu, na največjem festivalu kratkega filma, nismo pričakovali. Slovenski film je pač počasen, vedno zamuja, nikoli si kaj prav dosti ne upa. Ne, ne upa si biti strašen. Vedno raje počaka, da se tisto – nekaj radikalnega, prelomnega, kontroverznega, transgresivnega, magari škandaloznega – najprej zgodi v romanu ali gledališču. Pet ali deset let kasneje se potem tisto zgodi tudi v filmu. Sestre pa so film, ki bika zgrabi za roge – in jajca.

Ko tri mladenke, najboljše prijateljice, Sina (Mina Milovanović), Mihrije (Sarah Al Saleh) in Jasna (Mia Skrbinac), postopajo pred »fužinskimi« bloki (vse tri so ves čas v trenirkah, ves čas imajo lase spete v čop), zaslišijo dekliške krike: lokalni frajerji, mačistični uličarji, so se spravili na neko mladenko. Kar tako – iz navade in razvade. Eden izmed njih celo sedi na njej ter jo muči, nadleguje, zlorablja in ponižuje, drugi pa ga spodbujajo in kurijo. Sina, ki obvlada nekaj samoobrambnih tehnik, popeni: besno steče proti nasilnežu, ga nahruli in izzove – in ko ta vstane, ga z vso silo trešči na gobec. In potem še enkrat.

Sina je videti kot sunkovita, vrtoglava zgostitev Jen (Matilda Lutz) iz Maščevanja, Ellen Ripley (Sigourney Weaver) iz Osmega potnika, Thelme (Geena Davis) in Louise (Susan Sarandon) iz Thelme in Louise, Furiose (Charlize Theron) iz Pobesnelega Maxa: Ceste besa, Lorraine Broughton (Charlize Theron) iz Atomske blondinke, Neveste (Uma Thurman) iz Ubila bom Billa in Cassandre (Carey Mulligan) iz Obetavne mladenke.

Tip – nakurčen, mišičast, agresiven, militanten – se zvrne. Kot pokošen. A vemo, da ne bo ostalo pri tem – tip je preveč nakurčen, preveč mišičast, preveč agresiven, preveč militanten. In treščila in položila ga je ženska. In ni sam. In prijatelji – nakurčeni, mišičasti, agresivni, militantni slavoloki patriarhalne, seksistične, mizoginične, antifeministične zariplosti – so to videli. Dobro vemo, kaj čaka Sino. Strahoma. Obenem pa tudi dobro vemo, da sama dobro ve, kaj jo čaka. Ja, vemo, da se je sama vnaprej zavedala, kaj jo čaka, če bo to storila, a je to kljub temu storila. Na ves glas. Prvo pravilo se itak glasi: »Ne daj se, Ines!«

Kaj počne primitivna tradicija sredi sodobne Slovenije? Prvič, Slovenija vendarle ni tako sodobna, kot si domišlja. In drugič, sama sodobnost je v resnici primitivna.

Sina, Mihrije in Jasna so ženske, ki vedo, da opolnomočenje boli – da ni zastonj, da jim ne bo podarjeno, da terja boj in da se druga stran ne bo zlahka vdala. A ne mahajo s ključnikom #MeToo. Niso tako patetične. Le preživeti skušajo – na moškem trgu. Eno izmed njihovih pravil se glasi: »Ne smili se sama sebi!« Drugo: »Ko jih jebe!« Tretje: »Boga ni!« Upoštevajo le svoja pravila, ki pa zvenijo kot odgovor na tista famozna pravila, s katerimi je Jordan Peterson opolnomočil in militariziral moške, uboge žrtve kulturnega marksizma, politične korektnosti, feminizma, teorije spola in porušenih spolnih hierarhij, navsezadnje, kulturni marksizem, feminizem in politična korektnost naj bi moške silili v feminizacijo in obenem tudi fašizacijo. Peterson zapoveduje: »Stojte pokončno, z vzravnanimi rameni!« Sina, Mihrije in Jasna odgovarjajo: »Noben moški ni dovolj velik za moje roke.«

Trik je v tem, da so dejansko virdžine, ženske, ki so – v skladu z balkansko patriarhalno tradicijo – prevzele moško identiteto in se zavezale celibatu. »Alko je za čefurje, droge pa za hipije,« je eno izmed njihovih pravil. A tudi: »Jebeš internet!« Modo opustijo.

Rekli boste: kaj počne primitivna tradicija sredi sodobne Slovenije? Zakaj so se je oprijele sodobne punce? Za začetek, film hoče očitno poudariti dvoje. Prvič, Slovenija vendarle ni tako sodobna, kot si domišlja. In drugič, sama sodobnost je v resnici primitivna. In kot vidimo, svoje primitivnosti – svoje patriarhalne, protiženske, homofobične gravitacije – ne more skriti, tako da Sini, Mihriji in Jasni, vstajniškim, uporniškim »sestram«, ne preostane drugega, kot da prevzamejo identiteto virdžine, ki jih varuje pred primitivnostjo »sodobnosti« – pred družbo lažnih, primitivnih, nesodobnih moških, pred brezčutno logiko kapitala. Ta »sodobnost« je tako patriarhalno primitivna, tako represivna in protiženska, da virdžine v njej izgledajo rojene feministke.

Zgodi se jim nekaj takega kot Žani (Pia Zemljič), Alji (Tanja Potočnik) in Simoni (Iva Kranjc) v Varuhu meje, prvem slovenskem igranem celovečercu, ki ga je posnela ženska (Maja Weiss). Meja, ob katero trčijo, ko se poleti s čolnom spustijo po Kolpi, ni le meja med Slovenijo in Hrvaško, temveč tudi med Slovenijo in njenimi demoni, njenimi strahovi, njenimi tesnobami, njenimi nevrozami, njenimi predsodki, njenimi patološkimi virusi – prav tako meja, ob katero trčijo Sina, Mihrije in Jasna, ni le meja med Slovenijo in Balkanom, temveč tudi med Slovenijo in njeno patologijo.

Sestre, ki bodo dobile neizbežno nadaljevanje, trajajo le 23 minut, a občutek imaš, da gledaš celovečerec. Pa ne zato, ker bi se vlekle, temveč zato, ker so kompleksne, precizne in epske.

Proti sebi nimajo le moških, temveč tudi družbo, politiko in kapitalizem, ki so njihovo multikulturno, multijezikovno sosesko prelevili v brezizhodno, brezperspektivno, pozabljeno, depresivno, žalostno, zapuščeno, razpuščeno, divjo, deregulirano, getoizirano, distopično slepo ulico, popolno »vukojebino«, rezervoar »slabih opcij«. »Kaj delamo tu?« se sprašujejo Sina, Mihrije in Jasna, pravoslavka, muslimanka in katoličanka, ko se prebijajo skozi vsakdanje nasilje, ko odkrivajo brutalnost razpadle skupnosti, ko okušajo surovost sveta brez alternativ in ko si želijo, da bi se jim končno odprlo. »Kaj se ti v tej vukojebini lahko zgodi?« Komaj čakajo, da se odselijo kam drugam, a vedo, da je to nemogoče – za selitev je potreben denar, tega pa nimajo, na voljo so jim le slabo plačana delovna mesta. Na avtocestnem mostu lahko le mahajo avtomobilom, ki drvijo mimo. Dojenčka v zibelki le nemo gledajo. »Poroka odpade!« In ja: »Ljubezen je bolezen!«

Ne uprejo se le patriarhalnim silam, ki hočejo žensko ukrotiti in disciplinirati, si jo podrediti ter jo preleviti v ženo in mater, temveč tudi neopatriarhalnim silam, ki hočejo fluidnost in mavričnost spolne identitete zvesti le na dva »naravna« spola. Zato se združijo. Zato se solidarizirajo. Zato postanejo »sestre«. Zato ustanovijo to novo, utopično skupnost. Zato se objemajo. Zato se mojstrijo v samoobrambi. Zato boksajo. In kikboksajo. In delajo sklece. In počepe. Zato v disku ne plešejo z mačisti, temveč skupaj – v troje. Zato se lahko vedno takoj izklopijo (dve recimo le ugasneta slušni aparat). Zato se vsaki stereotipizaciji, vsaki demonizaciji, vsakemu nadlegovanju, vsaki neenakosti, vsakemu poniževanju takoj – ostro, energično – uprejo. Zato s fanti igrajo košarko – na nož. Formira jih boj. Njihovo življenje je protest. Zlahka bi se identificirale s turškimi mladenkami, ki v Mustangu osmešijo patriarhat, ali pa z Marieme (Karidja Touré), francosko najstnico, ki jo v Bandi punc opolnomoči članstvo v dekliški bandi, »sestrstvu«. Marieme in njene »sestre« plešejo na Rihannin štikel Diamonds, Kukline »sestre« pa na Čolićev štikel Pusti, pusti modu. Bolj ko se držijo svojih pravil, lažje se borijo. Neodvisnost iz mesa in krvi si lahko priborijo le v boju.

Slovenske virdžine

Sina, Mihrije in Jasna so res prelomne. Ženske so v slovenskih filmih vedno le rojevale, trpele zapite moške in umirale – Stanetova mati v filmu Na svoji zemlji, Lizika v Svetu na Kajžarju, Katica v Treh zgodbah, Maruša v Plesu v dežju, Temnikarica v Baladi o trobenti in oblaku, Anuška v Dobrem starem pianinu, Marijana v Mrtvi ladji, Anka v Letu mrtve ptice, Ana v Beguncu, Darja v filmu Onkraj, Vera v Oxygenu, Shirley v Strahu, Karolina Žašler v Vdovstvu Karoline Žašler, Katica v Povesti o dobrih ljudeh, Kozlevčarica v filmu Med strahom in dolžnostjo, mati v Dragi moji Izi, Štefučeve žene v filmu Tistega lepega dne in tako dalje. Celo psica Kala v Kali.

Sina, Mihrije in Jasna nočejo umreti v zakonu ali moškem objemu. Ne, niso mučenice. Na kraj pameti jim ne pade, da bi se žrtvovale za moške. Niso pasivne, temveč aktivne. Ne prejemajo udarcev, ampak jih zadajajo. Ne sledijo pravilom, ampak jih postavljajo. Kukline Sestre povsem spodrežejo in spodkopljejo slovenski film, to večno moško fantaziranje o idealni, čisti, nepokvarjeni, deviški, pohlevni ženski, ki ve, kje je njeno mesto in kdaj mora umreti ter prostor dostojanstveno prepustiti moškim. Slovenski film je v ženski videl bitje, ki nima drugih interesov razen ljubezni. Moškim zato ni nevarna – le sebi. Samo življenje je zanjo preprosto preveč. Prehudo breme. Zanima jo le ljubezen. Ko jo dobi, lahko umre.

»Sodobnost« je tako patriarhalno primitivna, tako represivna in protiženska, da virdžine v njej izgledajo rojene feministke.

A lepota Sester, ki izgledajo kot travestija Lucasovih Ameriških grafitov, le da svetlolasko v T-Birdu, ki se prikazuje Richardu Dreyfussu, zamenja transspolni Fantasy (Tin Troha), ki se je osvobodil spolnih spon in ki se prikazuje »sestram«, je tudi v tem, da nam omogočijo novo branje klasičnih slovenskih filmskih junakinj, recimo priljubljene, ponarodele, tako rekoč kultne Mete (Milena Zupančič) v Klopčičevem Cvetju v jeseni. Ja, Meta ve, kdaj mora umreti – ko je najbolj srečna. Odpovedalo ji je srce, pravi oče. Umre od sreče. Srečnejša ne bi mogla biti. Ne, Meta – ki izgleda koledarsko, naivno lascivno, kot inkarnacija moških fantazij, kot džin za oči, z vlažnimi, stalno razprtimi ali pa rahlo našobljenimi ustnicami, kot schwarzwaldska Brigitte Bardot, skoraj parodija ženske, afirmacija viktorijanske vizije ženske – ne umre zato, ker sreča ni za ženske, temveč zato, ker ženska s tem, ko doživi srečo, izčrpa svojo družbeno vlogo. Ženska ve, kdaj pride njen čas. Ženska, ki na koncu filma umre, je nepozabna. Meta mora torej umreti prav zato, ker je ženska.

A kaj če je v resnici le predhodnica Kuklinih virdžin? Kaj če umre zato, ker jo je groza tega, da bi z Janezom (Polde Bibič), svojim snubcem, ostala vse življenje? Mar pred smrtjo ne ponavlja »mož in žena ... mož in žena ... mož in žena«? Kaj če njegovo snubitev čuti kot grožnjo? Kaj če se zaveda, da jo čaka dolgočasno, enolično, nevznemirljivo življenje? Da bo dan enak dnevu? Da jo čaka mučno in nelagodno ponavljanje istega? Da jo čaka »srečno« življenje, utesnjeno med štiri stene doma? Kaj če se zaveda, da spolno razmerje ne bo obstajalo, ker bo v spolno razmerje vedno vstopala le v funkciji matere, quoad matrem? Kaj če se zaveda, da žensko v zakonu čaka smrt? Kaj če se zaveda, da jo bo zakon ustavil ter ji preprečil, da bi prerasla okolje, v katerem živi? Kaj če se zaveda, da je živeti v dvoje enako kot umreti v dvoje in umreti v dvoje enako kot umreti, ko si najbolj srečen? Kaj če v trenutku največje sreče sprevidi pasti zakona? Kaj če noče postati svoja mama? Kaj če raje umre, kot pa da bi se prelevila v zgodbo svoje matere?

Kukline virdžine so dedinje odločnih, močnih, junaških žensk, recimo Mete (Majda Potokar), ki v Samorastnikih rodi revolucijo, Magde (Majda Potokar), ki se v filmu Ne joči, Peter tako dobro pretvarja, da je podrejena moškim, ali Meri (Milada Kalezić), ki v komediji To so gadi šofira moške ( ja, karieri da prednost pred domom in družino), a še najbolj nemara Pehte (Srečno, Kekec), samske ženske, marginalke, čarovnice, prinašalke alternativne ženskosti, feministke, ki izdeluje eliksirje, z rabo katerih ženske spregledajo, originalne virdžine.

Sestre, ki bodo dobile neizbežno nadaljevanje, trajajo le 23 minut, a občutek imaš, da gledaš celovečerec. Pa ne zato, ker bi se vlekle, temveč zato, ker so kompleksne, precizne in epske. Zdaj so videti kot film, ki ga sanja videospot – in zdaj kot videospot, ki ga sanja film.