Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

Šarlatan

Charlatan, 2020, Agnieszka Holland

za

Človek za vse čase.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

za

Človek za vse čase.

Tu nekje, pri nas, živi ženska, ki zna brati urin. Prineseš ji stekleničko z urinom, potrese ga in pove ti, katere bolezni imaš. Potem ti ponudi svoja zelišča. Njena slava je brezmejna, saj k njej derejo ljudje od povsod. Nekoč so skušali testirati njen know-how, zato so ji poslali nekoga s stekleničko, v kateri pa ni bil človeški urin – hej, da vidimo, če bo pogruntala! Ko je stekleničko potresla, je dahnila le: Kaj mi to nosite – to je prašičji urin!

V Šarlatanu, posnetem po resnični zgodbi, se nekaj takega med II. svetovno vojno zgodi Janu Mikolášku (Ivan Trojan), češkemu zdravilcu, bralcu urina, zeliščarju, ki “zdravi” tudi naciste, celo Martina Bormanna, in ki ga gestapo za vsak primer testira. Ko mu tako izročajo stekleničke z urinom, ki jih mora dešifrirati, mu izročijo tudi stekleničko, ob kateri dahne: Kaj mi to nosite – to je urin mrliča! Ne, odvrnejo gestapovci – ta človek je živ! Pa še enkrat preverite, jih pozove. Preverijo – in res: moški je medtem umrl! Mikolášek vidi skozi ljudi, še več: ker jim vidi v urin, jim vidi tudi v glave, zato s svojimi branji urina, diagnozami in zelišči zelo dobro služi – pred vojno, med njo in po njej, v času socializma. Pred njegovo ordinacijo so vedno vrste. Človek za vse čase, junak revnih in bogatih, nacistov in komunistov, zdaj samaritanski, zdaj ciničen, zdaj stoičen, zdaj kovarski, zdaj nežen, zdaj krut, zdaj obvladan, zdaj ljubosumen, zdaj solidaren, zdaj sadističen, a prepričan, da je mogoče včasih solidarnost izraziti le na brutalen, sadističen način.

Flešbeki, v katerih ga igra Josef Trojan, pokažejo “teste”, ki so sprofilirali njegovo tesnobo – in njegovo protislovnost. Mačke, ki naj bi jih kot otrok utopil, raje trešči ob steno. In čakajte, da ga kot mladeniča – med I. svetovno vojno – postavijo v strelski vod, ki naj bi usmrtil tovariša. Razlog več, da urin vidi jasnejše. Mikolášek – vnet kristjan – je oportunist, šarlatan, manipulator, populist. Ljudje mu hočejo verjeti. Ker deluje postideološko, postpolitično. Ker je mojster iger moči in preživetja. Oblači se elegantno, vozi se v ameriškem avtu, pije šampanjec. Svojega kšefta ne pusti nacionalizirati. Oblasti ga razglašajo za “parazita” in “čir na komunistični družbi”. A ker je gej (njegov ljubimec je njegov asistent František Palko, ki ga igra Juraj Loj), veste, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo prišli ponj. Ko umre njegov najslavnejši pacient, češkoslovaški predsednik Antonín Zápotocký, postane to neizbežno. Le kdo mu ne bi zavidal briljantne intuicije in čudežev in toucha in socialne distance in pasijonske dvoumnosti, s katerimi uroči ljudstvo – bolj kot partija, ki se ji zdi preprosto nedoumljiv. A noče, da bi ljudje poklekali pred njim – izgleda kot Bog, ki ne verjame, da obstaja. Predobro pač ve, da mnogim ne more pomagati. In da jih zelišča, morje in vera ne bodo rešili. (Kinodvor & online.artkinomreza.si)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.