Igor Karlovšek: Samo domov me pelji

+ + +

Absolutno romantično!

Karlovškovi zgodnji romani so se ukvarjali z družbo, ki jo pretresa tranzicija, in ko se pojavi kovček olastninjenega denarja – ali kaj podobno vrednega –, opazujemo, kdo in kako se ga bo poskušal polastiti. Najspretnejši so bili po pravilu tisti s pravnim znanjem in kakšnim računom v tujini, kamor je bilo mogoče zadevo začasno odložiti, dokler stvari niso dozorele. Ker je spremljal družbeno patologijo, ki je na svojih mejnih območjih prehajala v kriminal, se nam je zdelo, da piše kriminalke ali politične srhljivke, kadar je šlo recimo za spopad dveh tajnih služb, vojaške in civilne. Pri tem pa smo mogoče podcenjevali ali spregledali vlogo, ki jo ima v njegovem pisanju družina, ta najmanjša borbena enota proti grozodejstvom in grdobijam, ki se dogajajo v zunanjem svetu.

Družina je tokrat spet v ospredju, natančneje dve družini: eni pripada šarmantni in ovdoveli voznik avtodoma, ki ponoči butne in pobere ter pretihotapi čez mejo na obalo peško brez dokumentov, vmes pa se sprašuje – in mi z njim –, od česa je pobegnila, da se tako zlahka zadriča v ljubavno avanturo. Potem njegov sin prevzame njeno obrambo pred sodiščem in zazdi se nam, da imamo opraviti s približkom grishamovskega odvetniškega romana, pri čemer smo morda zaradi toplih opisov njene osebe in novovzklile ljubezni še malo bolj navijaški za srečen konec. Na sodišču sicer ne gre vse zlahka in tudi očitanega dejanja se ne spomni, ker je kolapsirala in jo očitno daje amnezija – ali pa se spreneveda.

Druga družina je njena, odrasli otroci in zeti, boj za nasledstvo v družinski firmi in za denar, vnuki, neustavljivo simpatični pri odkrivanju novih besed, ki jih ne znajo izgovoriti, vse skupaj je tako privlačno, da zatemni resnico. Predvsem pred sodiščem, saj ožjim družinskim članom ni treba pričati proti drugemu, če bi mu oziroma sebi s tem škodili, in v smislu tega zamolčevanega poteka tudi sodni proces, ki ga Karlovšek z odvetniško prakso popiše v vseh podrobnostih, od nastopov različnih izvedencev do tistega, kar je v pravu pravzaprav odveč, vendar nekako nujno zraven: odnosi med obrambo, tožilstvom in sodstvom, ki seveda niso očiščeni povsem osebnih in osebnostnih ujemanj in antipatij. Te vplivajo tudi na sam potek sojenja in na njegov izid. Karlovšek v romanu, prepletenem z obilico sentimentov dveh po šestdesetem, ki ju zbliža nesreča, prevprašuje sodni sistem, a ne v običajnem smislu. Torej ne, kako naj nedolžni dokaže svojo nedolžnost, temveč kaj se zgodi, če se nedolžni – ali morda tudi ne – ne brani dovolj, ker so zanj čustva do bližnjika pomembnejša od vprašanj o krivdi in obsodbi.