»Nad našim predsedovanjem lebdi velik črn oblak, naša podoba v Bruslju je katastrofalna«

Socialni demokrati so v zadnjem desetletju v Evropi izgubljali podporo. Njihovi volivci so se selili k novim levim strankam, v Nemčiji recimo predvsem k Zelenim ali Levici, drugod celo k skrajno desnim, populističnim strankam, kot so v Avstriji Svobodnjaki. Podobno usodo so v Sloveniji doživeli tudi v SD, kjer pa se v zadnjem obdobju spet pobirajo. Stranka SD je danes, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, najmočnejša opozicijska stranka, Tanja Fajon, ki so jo za predsednico izvolili lani oktobra, pa možna prihodnja mandatarka.

Fajonova ima tesne mednarodne vezi. Sprva kot novinarka, nato kot evroposlanka je aktivna že od leta 2001. Pogovor z njo smo opravili nekaj dni po začetku slovenskega predsedovanja, ki se je začelo z incidentom. Ker je Janez Janša na očitke o vplivanju na pravosodje evropski komisiji kazal sliko s piknika SD, na kateri sta bila dva sodnika, se Frans Timmermans, nizozemski socialdemokrat in podpredsednik evropske komisije, ni želel slikati skupaj s člani slovenske vlade.

Naše predsedovanje EU se je začelo z incidentom. Ste v zadnjih dneh kaj govorili s Timmermansom? 

Da, o vsem, kar se je dogajalo, nas je obvestil in me nato tudi kontaktiral. Bil je zelo ogorčen, a predvsem zato, ker slovenska stran ni razumela, kaj je naredila narobe. On namreč ni protestiral zaradi tega, ker je Janez Janša komisarjem kazal fotografijo mene in gospoda Milana Brgleza z nekega srečanja, kjer sta se z nami fotografirala še dva sodnika. Protestiral je proti načinu, s katerim je vlada odgovorila na očitke o pritiskih na pravosodje in na očitke glede poseganja v svobodo medijev. Ni odgovorila spoštljivo, z argumenti, ampak se je rogala. Na resne očitke je odgovorila z manipulativnim napadom na svoje politične tekmece.

Slika vas in gospoda Brgleza s sodniki je vendarle sporna. Sodniki morajo biti tudi politično neodvisni. 

Tista slika je nastala po naključju, sodniki na njej niso člani SD, mi smo bili na pikniku, oni pa so imeli svoje srečanje ločeno od nas, a v bližini. Kako smo se znašli skupaj, kdo in zakaj je predlagal slikanje, se dejansko niti ne spomnim.

Kakšen človek je Timmermans? 

Je podpredsednik evropske komisije, in sicer že drugi mandat. Je zelo znan, je dolgoletni zagovornik temeljnih evropskih vrednot, velik demokrat, leta in leta se je ukvarjal s primeroma Madžarske in Poljske. Kolikor ga osebno poznam, je zelo občutljiv na vprašanja o pravosodju, svobodi medijev ali demokraciji; to je bil tudi njegov portfelj za časa prejšnje komisije. Zadnja dva dni sva bila v stiku in kasneje je bil še šokiran zaradi tiskovne konference, ki jo je vlada za tuje novinarje organizirala dan kasneje. Timmermans se zaveda, da ga je Janša pred dnevi označil za fašista in Hojs za svinjo. In kolikor razumem celoten kontekst, si je Slovenija tukaj ponovno naredila ogromno škodo.

Kakšen pa je glede predsedovanja Slovenije občutek pri ostalih komisarjih in drugih visokih predstavnikih unije? 

Konec preteklega tedna je moj telefon pregoreval. Klicali so me mnogi iz, lahko rečem, najvišjih vrhov evropskih institucij. Precej časa sem govorila tudi s predsednikom evropskega parlamenta Davidom Sassolijem, preden se je odzval na začetek predsedovanja Slovenije. Tudi sicer se pogosto slišiva. V njegovem kabinetu namreč z veliko zaskrbljenosti spremljajo začetek našega predsedovanja. Zato me je tudi poklical. Zanimala ga je moja ocena razmer.

In kaj ste mu dejali? 

Dejala sem mu, da je on predsednik evropske institucije, ki lahko edina zares brani evropske vrednote, zato pričakujem, da bo njegovo sporočilo jasno in kritično v primerih, ko prihaja do kršitev teh vrednot v posameznih državah. Tudi zato, ker v številnih državah, tudi v Sloveniji, državljani spoštujejo ocene ali mnenja, ki prihajajo iz mednarodnih institucij. Vprašal me je tudi, ali naju naj s kolegom Brglezom evropski parlament zaščiti. Dejala sem mu, da se sama ne bi želela spuščati na tako osebno raven, četudi smo takšnih padcev v Sloveniji že vajeni.

Evropske institucije so sicer v svojih sporočilih o kršitvah teh vrednot precej hladne. Kakšno pa je, recimo, neformalno vzdušje, tudi glede Slovenije? 

Da sporočila evropskih institucij pogosto izzvenijo v prazno, je razumljivo, saj morajo zagovarjati ves spekter političnih barv. A vsaj v diplomatskih krogih je slika Slovenije precej črna. Tako sklepam iz pogovorov in sporočil, ki jih dobivam od najrazličnejših diplomatov, od kolegov iz ne le svoje politične skupine, tudi iz drugih, in tudi iz vlad zahodnoevropskih držav. Vsi omenjeni so zaskrbljeni zaradi razvoja dogodkov v Sloveniji. Pravkar sem se denimo vrnila iz Skopja, kjer je bil organiziran pomemben vrh na temo Balkana. Tam je bilo tudi veliko predstavnikov evropskih institucij in ameriške administracije. Dobila sem vtis, da si diplomati ne želijo ali ne upajo Sloveniji prepustiti prevelike odgovornosti. Slovenija je imela, kot sama razumem, tudi veliko bolj ambiciozne načrte, želje, koga vse bi lahko gostili. V Skopju sem denimo slišala, da bo na oktobrskem zahodnobalkanskem vrhu, ki bo v Sloveniji, večji delež dela opravila bruseljska administracija. Dejansko se mora Slovenija na tem področju še vedno zagovarjati zaradi znanega non-paperja.

Janše ne razumem. Imel je vse. Na začetku mandata je imel vse, imel je stabilno vlado, veliko evropskega denarja, dobro zgodbo za predsedovanje, zdaj pa je začel vse to uničevati.

Pravite torej, da je zaradi političnih razmer v Sloveniji predsedovanje uniji že omejeno? 

Mi smo majhni, nimamo toliko spretnosti pri zelo zahtevnih pogajanjih. Na območju Zahodnega Balkana so procesi v velikem krču, ker smo tej regiji – recimo Severni Makedoniji ali Albaniji – dali že veliko obljub, ki jih nismo izpolnili. Zahodni Balkan je torej trd oreh, zdaj še trši, ker Bolgarija z vetom blokira Makedonijo. A septembra, po bolgarskih volitvah, bomo dobili izjemno priložnost za rešitev te zadeve. Kolikor mi razlagajo evropski diplomati, se bo EU tukaj bolj naslonila na svoje znanje in kadre kot na Slovenijo. Razlogi za to so deloma objektivni, ker imamo v Sloveniji omejene zmožnosti, a tudi zaradi tega, ker je Slovenija v zadnjem obdobju izgubila del legitimnosti. Nad našim predsedovanjem lebdi velik črn oblak, naša podoba v Bruslju je katastrofalna. Smo sedaj v takšnem fokusu, kot ga sama ne pomnim. Ne spomnim se obdobja, ko bi bilo o Sloveniji zapisanega toliko slabega. Vsak vtis se sicer da nekoliko popraviti in resnično upam, da se bo to v prihodnjih mesecih zgodilo in da se ne bomo naslednja pol leta ukvarjali z gašenjem požara zaradi Janševih besed. Pravzaprav Janše ne razumem. Imel je vse. Na začetku mandata je imel vse, imel je stabilno vlado, veliko evropskega denarja, dobro zgodbo za predsedovanje, zdaj pa je začel vse to uničevati. Ne razumem, zakaj.

Se spominjate kakšnega zelo dobrega predsedovanja? 

Zadnje predsedovanje Portugalske je bilo presenetljivo zgledno. Lahko omenim temi, ki sta vsaj meni padli v oči in kjer so Portugalci naredili več, kot smo od njih pričakovali. Portugalci recimo niso znani po tem, da bi imeli veliko razumevanja za Zahodni Balkan, pa so na tem področju dosegli neverjetno dobre kompromise, dokumente, na podlagi katerih bo sedaj lahko delo nadaljevala Slovenija. Ta prispevek Portugalske hvalita ameriška in tudi evropska diplomacija. Drug primer je portugalski socialni vrh z novim socialnim dogovorom, z novim dogovorom o prihodnosti dela. Tudi mi bi lahko svoje predsedovanje izkoristili za promocijo kakšne posebne zgodbe, recimo naše zgodbe o zaščiti voda. A žal zdaj z zadnjimi zakonskimi predlogi Janševe vlade tega ne moremo več storiti.

Evropa se je v zadnjem obdobju razdelila na vzhod in zahod. Zakaj so se na vzhodu Evrope na oblast povzpeli tako mračni režimi? 

V zadnjih letih smo v EU šli skozi vrsto kriz. Šli smo skozi ekonomske, socialne in moralne krize, zaradi česar je unija ves čas izgubljala strateški fokus. Izgubljala je odgovore na vprašanja, kot so: kaj so naše glavne vrednote, zakaj je EU nastala, kam gre. Poleg tega smo med temi krizami ustvarili še Evropo neoliberalizma, v katerem je bil interes kapitala privilegiran. Posledično so se povečale ekonomske razlike, prišlo je sicer do napredka, a brez socialne pravičnosti. V teh krizah smo imeli ogromno zategovanja pasu in varčevanj, ni bilo investicij v ljudi, v njihova znanja, kar se je vse na vzhodu še stopnjevalo, saj je ob tem vzhod Evrope šel še skozi proces demokratizacije in gradnje pravne države. Ko danes govorim s kolegi na Poljskem in Madžarskem, me preseneča, kako razdeljene in polarizirane so te družbe in kako so ljudje v teh družbah že pozabili, kaj jim je EU prinesla. Ta slika v Sloveniji ni ista, naša tranzicija je bila blažja in zato sem prepričana, da se mi tako hitro ne bomo prepustili apatiji, nezadovoljstvu in avtoritarnim tendencam.

Na zadnjem zasedanju sveta EU so nekateri premieri dejali, da je Madžarska z zadnjim napadom na skupnosti LGBT prestopila rubikon. Mnogi so doslej EU očitali, da ne ukrepa proti razgrajevanju pravne države na Madžarskem in Poljskem. Ali menite, da bo unija odslej odločnejša? 

Obstajata dve možnosti. Ocenjujem, da odvzem glasovalnih pravic, to je postopek po 7. členu pogodbe o EU, ki je sedaj sprožen proti Poljski in Madžarski, ni realen. EU je danes pač zelo široka skupnost držav z zelo raznolikimi interesi in soglasje, ki je za to potrebno, je praktično nemogoče doseči. A ravno zaradi tega smo v EU začeli razprave o drugem mehanizmu, to je, da se državam, ki ne spoštujejo kriterijev pravne države in svobode medijev, onemogoči dostop do sredstev EU. To so sicer zelo občutljiva vprašanja, ker je denar namenjen ljudem in s tem lahko škodiš njim, ne pa posameznim režimom, a mislim, da smo pri oblikovanju te sankcije vendarle dosegli razumen kompromis. Madžarska je največja prejemnica evropskih sredstev. Če bo EU Madžarski ta sredstva odvzela, bo morala nekatere projekte dodatno financirati njihova vlada. S tem bomo prizadeli režim, ne pa ljudi. Ta, druga možnost se mi zdi verjetnejša. Tudi sicer so nekatere države EU vse manj pripravljene financirati manj razviti del Evrope, ker je vse težje razložiti, zakaj ni učinkov. Takšna so sedaj tudi sporočila predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen.

Glede na pogovore z bruseljskimi kolegi Slovenija ni več daleč od trenutka, ko bi lahko uvrstili na dnevni red razprave o sprožitvi postopka zoper njo zaradi odvzema glasovalnih pravic.

Madžarska se radikalizira, tudi EU se pripravlja na odločnejši odgovor. Je mogoče, da bodo v poduk Madžarski in Poljski v EU žrtvovali Slovenijo? Kako resen je bil recimo poziv petih poslancev EU komisiji, naj zadrži sredstva EU, namenjena Sloveniji?

Takšne akcije je treba razumeti kot politične pritiske, ki se bodo stopnjevali in nadaljevali. Pet poslancev sicer ni veliko, je pa sporočilo močno. Če se bosta trenutno ozračje glede Slovenije in razprava o njej še nadaljevala in stopnjevala, sama ne morem izključiti, da se to tudi ne bo zgodilo. Glede na pogovore z bruseljskimi kolegi Slovenija tudi ni več daleč od trenutka, ko bi lahko uvrstili na dnevni red razprave o sprožitvi postopka zoper njo zaradi odvzema glasovalnih pravic. In sicer predvsem zaradi neimenovanja tožilcev in zaradi zatiranja svobode medijev. To je mogoče slišati. Janša je s svojo politiko uvrščen v krog problematičnih vlad, Ursula von der Leyen je zato ob obisku Slovenije tudi citirala Kučana iz njegovega govora ob osamosvojitvi. Vse to so bila sporočila Sloveniji, da gredo pri nas nekatere stvari narobe. Mi moramo sedaj to pot s pametno politiko zaustaviti. Žal sama nekih dejanj v tej smeri še ne vidim.

V parlamentu EU so se desni populisti začeli povezovati. Kaj pa demokratične sile vzhoda, se povezujete z njimi? 

Da skrajno desne politične skupine v parlamentu EU snujejo novo politično skupino, tega ne gre podcenjevati. Prejšnji teden so podpisali deklaracijo o sodelovanju, iz katere bo nastala nova evropska politična sila nacionalistov in suverenistov. Če bo ta skupina sposobna ustvariti novo ideološko temo, ki bo prišla na površje razprav EU, in to v trenutku, ko EU ni poenotena in ko ne ve točno, kako naprej, je lahko to hud izziv za prihodnost. Glede povezovanja z demokratičnimi silami na vzhodu pa je tako: sama sem del predsedstva evropske socialistične družine, po 15 letih kolege že zelo dobro poznam. Smo skupina s tradicijo, ki pa se sedaj prenavlja v socialno demokracijo z novimi ljudmi. Tudi v Sloveniji imamo ob tem trenutku 40 odstotkov neopredeljenih ljudi, ki so razočarani. Vsi mi, demokrati iz srednje in vzhodne Evrope, smo pred velikim izzivom, kako ponovno pridobiti zaupanje ljudi, zato da bodo ti sploh šli na volitve.

Znotraj parlamenta EU veljate za strokovnjakinjo za Balkan. Naj se schengensko območje razširi na Hrvaško ali ne? Zdi se, da Hrvaška pri tem sedaj računa prav na slovensko predsedovanje. 

Kljub hrvaškim ambicijam se bojim, da se to v času našega predsedovanja ne bo zgodilo. Sama sem v parlamentu EU pristojna za schengen, skupaj z ostalimi institucijami v imenu parlamenta vodim tudi reformo tega sistema in ravno ta teden bo na glasovanju eno od mojih poročil. Schengensko območje je danes v slabi kondiciji. Večina držav v tem trenutku izvaja notranji nadzor na mejah, ene še iz časa migracij, druge iz časa terorističnih napadov, tretje zaradi epidemije. V zadnjem obdobju schengena nismo znali prenoviti. Že kar nekaj časa teče zelo resna razprava in reforma schengena, ki pa je povezana z učinkovitim varovanjem zunanjih meja EU, torej s skupno migracijsko in azilno politiko. Sem zagovornica širitve schengena, a najprej na Bolgarijo in Romunijo, ki sta že zdavnaj izpolnili pogoje in že leta čakata na vstop. Dokler ti dve državi ne bosta vključeni, ne pričakujem vstopa Hrvaške. Je pa tudi res, da je v Bruslju glede Hrvaške precej zadržkov zaradi njenega ravnanja z begunci.

Ampak Hrvaška to počne ravno zato, da bi hitreje vstopila v to območje.

EU je dala Hrvaški veliko sredste v za varovanje meje in za zdaj poteka preiskava, kje se je ta denar izgubil. Še več podobnih vprašanj bo treba razčistiti, preden bomo lahko rekli, da je Hrvaška pripravljena. Se pa v zadnjem času zares trudi. Je pa prihodnost schengena na veliko bolj majavih nogah, kot se zdi. Najprej bo potrebna reforma tega dogovora, ki pa je z novo komisijo postala vezana na sprejem skupne migracijske in azilne politike. Dokler bo obstajala blokada azilne reforme, tudi z reformo schengena ne bo nič. Reforma azilne politike pa je zaradi nezaupanja med državami še zelo daleč od dogovora.

S komerkoli govorim iz zahodnobalkanskih ali evropskih krogov, tudi iz visokih krogov bruseljske administracije, vsi trdijo, da je non-paper naš dokument.

Slovenija si je med prednostnimi nalogami predsedovanja zastavila širitev EU na območje Zahodnega Balkana. Videti je, da ta interes narašča tudi pri drugih državah, morda obstaja strah, da bi v Evropo pri stranskih vratih lahko vstopili Rusija in Kitajska. Koliko pa je dejanske želje pri jedrnih državah za širitev? 

Širitev je vprašljiva. Za zdaj smo še v času, ko obe strani na širitvi delata s figo v žepu. Obe strani se namreč zavedata, da se končni cilj, to je članstvo Zahodnega Balkana v EU, vse bolj oddaljuje in postaja vse bolj neuresničljivo. Kosovo je recimo že leta 2018 izpolnilo vse pogoje za odpravo vizumov, smo leta 2021, pa dogovora še vedno ni. Severna Makedonija in Albanija sta pogoje že tudi izpolnili, pa odziva EU ni. Poleg tega so te države pogosto talke številnih nacionalističnih interesov, kampanj, v zadnjem primeru je to Bolgarija, ki je proti Makedoniji izrekla povsem neupravičen veto zaradi domačih razmer. Če nam ne bo do konca leta uspelo narediti premika, ko gre za ti dve državi, se bojim, da bo recimo s prihajajočim francoskim predsedovanjem možnosti še manj, Francija ima že sama po sebi več zadržkov do širitve, tako kot številne države.

Kakšna je potem alternativa? Nekakšna Evropa dveh hitrosti? 

Ti poskusi obstajajo že danes . Kon -čuje se denimo berlinski proces, to je nemški projekt, ki je s financiranjem povezljivosti v regiji prispeval k povezovanju. Projekte s tega procesa bo sedaj nadaljevala komisija. Potem pa obstajajo še številni drugi projekti, eden je minischengen, potem so tukaj poskusi, da bi Zahodni Balkan vstopil na enotni trg dela in podobno. Sama se za te manjše projekte ne ogrevam, ker menim, da moramo narediti vse, da bo prišlo do dejanske širitve. Nedavno sem za isto mizo sedela z regionalnimi voditelji, s Ciprasom, Zaevom, Kurtijem in Ramo. Pogovarjali smo se, kako naprej. Mislim, da bi morali vsi voditelji EU sesti skupaj ter se iskreno pogovoriti, ali še verjamemo v širitev. Če verjamemo, je treba z njo iskreno nadaljevati. Isto velja za drugo stran: če mislijo resno, je treba zares graditi pravno državo in speljati druge reforme.

Z Edijem Ramo ste sedeli za isto mizo? Če prav razumem, je bil to neformalen sestanek. 

Da, neformalen.

Danes čutim na neki način jezo nad vsem, kar se dogaja, to mi daje tudi energijo, da si želim sprememb in da sem prepričana, da jih je mogoče doseči.

Kaj vam je dejal o non-paperju? 

S komerkoli govorim iz zahodnobalkanskih ali evropskih krogov, tudi iz visokih krogov bruseljske administracije, vsi trdijo, da je non-paper naš dokument.

Janšev?

Da je prišel iz naših diplomatskih kanalov. Ta manever je naredil Sloveniji veliko škodo. Še danes na nas gledajo z nezaupanjem. Ideja, da bi na Zahodnem Balkanu premikali meje, je strašno nevarna in risanje takšnih zemljevidov je izredno škodljivo.

Koliko ljudi vam je, neodvisno drug od drugega, dejalo, da je to slovenski produkt? Dva trije, pet?

Vsi, s katerimi sem govorila. Več kot deset. O tem se že kar nekaj časa pogovarjamo. To so večinoma zaposleni v evropski administraciji ali tuji diplomati.

Se je v odnosih med vami, med opozicijskimi strankami KUL, v zadnjem letu kaj spremenilo? 

Odnosi so dobri. Za nami je proces spoznavanja – vsaj zame to velja – pogovori, debate. Dvakrat smo se poenotili o skupnem kandidatu za mandatarja, imamo skupen alternativni program, kako voditi državo. Zdi se mi, da smo se marsikaj naučili in tako okrepili zaupanje, da lahko rečem, da dobro sodelujemo, da se tedensko srečujemo, govorimo in se dogovarjamo o vseh zadevah, kjer imamo skupni interes.

Mislite, da nas čakajo redne ali predčasne volitve?

Seveda bi si sama želela volitve čim prej. Meni je žal, da so v tej vladi še vedno poslanci iz SMC in DeSUS, ki so v parlament vstopili z drugimi zavezami, sedaj pa delajo drugače, kot so volivci od njih pričakovali. Ampak to je njihova stvar. Kot vse kaže, so redne volitve najrealnejša opcija. Predčasne volitve bodo le v primeru, če bo po predsedovanju EU Janez Janša presodil, da se mu to najbolj splača.

Lahko pa, da se bodo morda v DeSUS tik pred rednimi volitvami pokazali kot veliki kritiki janšizma? 

DeSUS je to priložnost že imel, in kot jih jaz razumem, bodo ostali zvesti svojim mandatom do konca. Dopuščam seveda možnost, da se motim. In da bodo vendarle spoznali, da so na napačni strani.

Kako ocenjujete vlogo predsednika države, gospoda Pahorja, v tej politični krizi? 

Pahor me večkrat negativno preseneti ali razočara.

Pahor ima pri vas zamrznjeno članstvo. 

On ni del stranke Socialnih demokratov. Gospod Pahor je razočaral veliko ljudi v naši stranki, je preveč servilen do predsednika vlade, če mora za nazaj plačevati kakšno ceno, je ta zelo visoka. Mislim, da bi se moral bistveno bolj odločno in jasno odzivati na dogodke v državi. To sem mu tudi večkrat sama povedala ali sporočila. Sam morda verjame, da je predsednik vseh državljanov in da hodi po poti sprave in sodelovanja, a se mi zdi, da dosega s svojim ravnanjem ravno nasprotne učinke. Ker se ne odziva dovolj odločno, je pri večini ljudi izgubil zaupanje. Sem sicer zadovoljna, da je vsaj ob začetku našega predsedovanja politike, kot je gospod Hojs, pozval k opravičilu, in Janšo k temu, da se poizkusi obvladati. Bi pa pričakovala več takšnih intervencij.

Kaj bi torej morali v Sloveniji storiti, da se nam ne bi nikoli več zgodilo kaj takšnega, torej da nikoli več ne bomo šli po poti avtoritarizma? 

Veliko preveč slabega se nam je zgodilo v zadnjem letu glede na potencial, ki ga imamo. Danes smo skregani in razdeljeni med seboj, med ljudmi je čutiti obup in apatijo. Kaj vse bi morali narediti, da se nam kaj takšnega ne bi zgodilo nikoli več? Predvsem je treba spet aktivirati ljudi in vrniti upanje, da lahko s primernimi ukrepi začnemo skrbeti za vse ljudi. Torej, da lahko v politiki res zaženemo novo zeleno reformo, da zmoremo razvijati javne sisteme, šolstvo, zdravstvo, da smo sposobni investirati v znanje in v prihodnost dela, da smo lahko s tem razvojna opora gospodarstvu.

Če boste prevzeli vodenje vlade, kakšni bodo recimo vaši prvi ukrepi? 

Verjetno ni treba niti posebej poudariti, da bomo krepili demokracijo in demokratične institucije. Da bomo torej ponovno zagotovili pogoje za neodvisno sodstvo, tožilstvo, svobodo medijev. V zadnjem letu smo bili priča celo kršenju ustavnih pravic z namenom spreminjanja značaja slovenske družbe. Zdaj, ko je na neki način kaznovan vsak, ki kritizira, nam grozi, da iz Slovenije izgineta svobodomiselnost in demokracija. Poleg tega pa je seveda treba ukrepati na področjih, ki so se tudi v času epidemije izkazala, da so temeljna. Najpomembnejši sistemski ukrepi morajo doleteti področje zdravstva, kjer je treba jasneje ločiti javno od zasebnega. Enako velja za javno šolstvo, treba je okrepiti javno stanovanjsko politiko in podobno.

Vam je žal, da ste zapustili novinarstvo? 

Ne. Danes čutim na neki način jezo nad vsem, kar se dogaja, in to mi daje tudi energijo, da si želim sprememb in da sem prepričana, da jih je mogoče doseči. Nisem več naivna, sem pa med slovenskimi politiki še najmanj obremenjena z nekimi obljubami iz preteklosti, zaradi katerih se v naši državi mnoge odločitve sprejemajo preveč ad hoc, čez noč. Sama želim delovati drugače. Želim spremembe in želim si, da bi lahko v socialni demokraciji združili pretekle izkušnje z novo energijo.

V ZDA jim je uspelo premagati trumpizem z aktivacijo ljudi, ki so ne samo v velikem številu šli na volišča, ampak so se tudi odločili za vstop v politiko. Koliko je tega pri nas?

Ni lahko. Sama imam v tem trenutku veliko podpore različnih strokovnjakov in predstavnikov civilne družbe. Veliko ljudi mi želi pomagati, a žal še vedno bolj iz ozadja, v prvi vrsti raje ne bi stali. Imam pa dober občutek za naprej, ker prihaja novo članstvo. Veliko ljudi se na novo vključuje v našo stranko, ki jo pomlajujemo.

Koliko časa bo trajala sanacija po koncu Janševega režima?

Z vsakim mesecem je gotovo od dva do tri mesece večja škoda. Škoda bo velika v finančnem pomenu, a tudi za stanje duha in podobo Slovenije v naši okolici. A sem optimistična, to nam bo uspelo obrniti.