Mojca Širok, novinarka in pisateljica kriminalk, ki sta jo pritegnili blišč in beda Italije

Triindvajsetega maja 1992 je tožilec Giovanni Falcone z ženo pristal na letališču v Palermu. Pričakala sta ju dva avtomobila z osebnimi stražarji, da bi ju odpeljala v mesto. Toda na avtocesti je nanj prežala skupina mafijcev. Eden od njih je z daljinskim upravljalcem sprožil detonator, skrit v kanalu pod avtocesto. Ubiti so bili trije osebni stražarji, Falcone in žena pa sta umrla v bolnišnici. Dva meseca pozneje je eksploziv, skrit v avtomobilu pred blokom, ubil še Paola Borsellina, Falconejevega najtesnejšega sodelavca in naslednika, ki je šel v Palermu na obisk k materi, in njegove osebne stražarje. Za napadom je, kakopak, stala mafija.

Falcone in Borsellino sta sodila med najbolj vplivne in zastražene ljudi v Italiji. Kako je mogoče, da ju nihče ni mogel zaščititi pred morilsko roko mafije, katere vpliv sta si tako prizadevala razbiti? To vprašanje je vznemirjalo takrat triindvajsetletno Mojco Širok (1968), ki je delala kot špikerka na Radiu Študent.

Ker se je rodila v Novi Gorici, blizu italijanske meje, je bila od malega povezana z Italijo – izlet v staro Gorico, ki je tedaj v nasprotju s socialistično Slovenijo poosebljala obljubljeno deželo, je bil zanjo kot obisk lunaparka. A da Italija ni le dežela blaginje, temveč ima tudi temne skrivnosti, je prvič ugotovila pri desetih letih, ko je teroristična skupina Rdeče brigade ugrabila in umorila enega najmočnejših politikov v državi, Alda Mora. »Takrat sem se odzvala na enak način kot pozneje na atentata Falconeja in Borsellinija – s čisto nejevero. Kako se lahko v državi, kjer se cedita med in mleko, kjer žarijo luči, zgodi nekaj takega, da nekdo ugrabi človeka s političnega vrha in ga dva meseca zatem ustreljenega kar strpa v nek prtljažnik?« se spominja. Dogodek je v njej pustil pečat in še povečal njeno zanimanje za Italijo kot deželo nasprotij – navzven blišč, nekje v notranjosti trdovratna gniloba.

Štirinajst let pozneje, ob atentatih na tožilca in sodnika, je svojim sodelavcem na Radiu Študent dejala: »Fantje, jaz se moram malo bolj poglobiti v to.« Ker je študirala italijanščino in požirala vsebine italijanskih političnih časopisov, ji ni bilo težko priti do pravih informacij. Na podlagi tega je za Radio Študent začela pisati prve članke o italijanski mafiji in jih, ko si je zaželela novih izzivov, odnesla na Mladino tedanjemu uredniku Aliju Žerdinu.

Kot resno politično novinarko jo je ustoličil prav Mladinin petstranski intervju z beneškim sodnikom Francescom Saveriem Pavonejem, ki je med drugim namignil na vpletenost italijanske mafije v delovanje posojilnih služb slovenskih igralnic. Zgodba je našla pot v njen pravkar izdani kriminalni roman Evidenca. Svojega zanimanja za mafijo in Italijo namreč ni pretočila le v raziskovalno novinarstvo, temveč tudi v literaturo. Leta 2018 je izšel njen prvi roman Pogodba, ki delno črpa tudi iz umorov Falconeja in Borsellinija in s katerim je postala eno glavnih slovenskih kriminalnih peres. Njena proza je napeta, tekoča in izpiljena, ravno pravšnje razmerje med »whodunit« kriminalko in družbenopolitično srhljivko. V drugem delu Evidenca se dogajanje preseli na slovenska tla, in četudi so liki politikov in ostalih pomembnežev, ki naj bi s pomočjo kanalov nekdanje službe državne varnosti sodelovali z mafijo, izmišljeni, v njem najdemo tudi aluzije na dejansko politično in družbeno dogajanje v Sloveniji, denimo afero Balkanski bojevnik.

Knjigi bosta dobili še eno nadaljevanje, postavljeno v Bruselj, kjer je trenutno RTV-jeva dopisnica. Z Mladine je na javno televizijo prišla leta 1998, ko so ji ponudili mesto dopisnice iz Rima. Tam je preživela štiri leta, po vrnitvi v Slovenijo dve leti delala Odmeve, potem pa se je ponudila priložnost, da se kot dopisnica ponovno vrne v Italijo. Čeprav je imela takrat že majhno hčer in sta z možem Markom Jamnikom - Makom, ki je danes prvo ime ljubljanske mikropivovarne Tektonik, sicer pa fotograf, ki ga je spoznala v času delovanja na Mladini, sprva omahovala glede selitve, je nazadnje zgrabila priložnost in v Rimu ostala še osem let. Sledila so tri leta v Sloveniji, vodenje in urejanje oddaje Globus, nato pa je prišla priložnost za Bruselj. Dopisništvo ji ustreza, ker je svobodnejše od dela v redakciji. To še ne pomeni, da dela ni veliko – včasih se njen delovnik raztegne tudi na dvanajst ur, vendar ceni, da je lahko sama svoja gospodarica.

Ker je v Rimu preživela največji del svojega odraslega življenja, ga včasih pogreša, četudi poročanje o Evropski uniji zanjo pomeni dobrodošlo spremembo. »V Bruslju sem spet na začetku – tu nisem poznala nikogar, nisem bila vpeta v politično dogajanje,« pravi. »Sicer si nisem nikoli predstavljala, da bom pri petdesetih pristala pri poročanju o EU. Pred tridesetimi leti nad tem najbrž ne bi bila pretirano navdušena. Ampak stvari se potem obrnejo in nekaj, kar se ti je včasih zdelo dolgočasno, postane zanimivo in drugačno.«