Biti ženska

Leta 1955 je bila Švedska prva država na svetu, ki je v šole vpeljala obvezno spolno vzgojo, tedaj namenjeno predvsem preprečevanju neželenih nosečnosti in spolnih bolezni. To je stopnja, na kateri se žal še danes nahaja spolna vzgoja v večini izobraževalnih ustanov v Sloveniji – na Švedskem, ki velja za eno liberalnejših evropskih držav, pa se, nasprotno, vsaj zadnjih deset let trudijo s spodbujanjem šol, da v svoje programe vključujejo razprave o intimnih odnosih, enakosti med spoloma, spolnih vlogah in podobnem. Zato ni presenetljivo, da prav s Švedske prihajajo najbolj napredna dela glede spolne in feministične vzgoje mladostnic in mladostnikov. Takšna sta tudi dva risoromana, ki smo ju v zadnjih letih dobili v slovenskem prevodu; oba se na pronicljiv, iskren in duhovit način lotevata spolnosti in odnosov med spoloma.

Najprej smo se navduševali nad risoromanom Liv Strömquist Prepovedani sad, ki je v celoti posvečen ženskemu spolnemu organu. Leta 2018 je izšel pri založbi VigeVageKnjige in Zoran Smiljanić je takrat za Mladino zapisal, da je njegovo sporočilo »poučno, aktualno, srhljivo, zabavno in osvobajajoče, tako kot osvobaja le moč spoznanja«.

Približno v istem času je založba Pivec poskrbela za prevod dela Biti jaz, feminističnega ilustriranega romana za najstnice ene vodilnih švedskih ilustratork in avtoric Anne Höglund, a je izdaja šla nekoliko mimo oči javnosti – dokler ni Höglundova pred dobrim mesecem gostovala na Slovenskih dnevih knjige.

»Pomembno je poudariti, da je ta enakopravnost nekaj dobrega tudi za moške. Ti bodo morali slej ko prej ugotoviti, da izguba moči ni nekaj katastrofalnega, temveč je prednost.«

 – Anne Höglund

Prevajalka romana Iva Klemenčič, ki je dala tudi pobudo za prevod, je takrat v videopredstavitvi iskreno povedala, da je imela s plasiranjem knjige na slovenski trg nekaj težav. Prva založba, ki ji jo je predlagala, je prevod namreč zavrnila, češ da je roman preveč napreden za slovenske bralce. Toda kako je lahko preveč napreden najstniški roman, v katerem se trinajstletna Rosa sooča z dilemami, lastnimi skoraj vsaki mladostnici: prvič se zaljubi, ne gre ji v račun, zakaj je njena vagina čudnega videza, zavida sošolki, ki ima večje oprsje kot ona in jo fantje zato bolj gledajo, skrbi jo prva menstruacija in to, da se moški na cesti obračajo za njo, predvsem pa se sprašuje, kako se kot ženska umešča v družbo. Če je to za nas preveč – smo res tako zelo zaplankani?

A če dobro pomislimo, smo tudi na prevod enega temeljnih feminističnih del, na Drugi spol Simone de Beauvoir, ki je v izvirniku izšel leta 1949, čakali 50 let – dobili smo ga šele na prelomu tisočletja. Drugi spol, ki nas med drugim uči, da se »ženska ne rodi, ženska to postane«, je monumentalno delo, v katerem Simone de Beauvoir, ženska tako praktičnih izkušenj kot zavidljivega teoretskega znanja, v poljudni, a obenem visoko strokovni in natančni maniri (kar je svojstvena umetnost) predstavi zgodovino položaja žensk in proces vpisovanja v žensko izkušnjo. Vsa poznejša leposlovna in neleposlovna dela, ki se ukvarjajo s feminizmom, razvojem ženske in položajem ženske v družbi, verjetno na nekem mestu reproducirajo katero izmed njenih idej, pa se tega sploh ne zavedajo. Toda to delo še danes nima veljave, ki bi si ga zaslužilo – pa bi moralo biti obvezno branje vsaj vsake ženske, če ne tudi vsakega moškega.

Drugi spol velja omeniti zato, ker je Anna Höglund nekatera dognanja, do katerih pride Simone de Beauvoir, v sežeti in poenostavljeni, a nič manj poantirani obliki pretočila v svoj risoroman: njegov posebej pomemben del je denimo strip, ki ga Rosa riše, da bi bolje razumela zgodovino žensk, težnjo moških po tem, da bi ženske ostale podrejene in šibke; tu črpa iz prve knjige Drugega spola, ki obsega dejstva in mite o ženskah skozi zgodovino. Številne Rosine izkušnje, na primer to, da včasih razmišlja, da bi bila raje fant, kajti ugotavlja, da jim je v življenju lažje, želja, da je ostali ne bi opazili samo zato, ker je »luštkana«, gnus ob misli, da bi kdaj imela spolni odnos, hkrati pa zanimanje za masturbacijo in vznemirjenje ob opolzkih vsebinah, na katere slučajno naleti, pa se skladajo s tem, kar Simone de Beauvoir opisuje v drugi knjigi Drugega spola, ki temelji na doživetih izkušnjah žensk v vseh razvojnih obdobjih.

Anna Höglund, rojena leta 1958, je knjigo Biti jaz napisala (in narisala), ker je želela zajeti občutke, ki so v najstniških letih preplavljali njo samo, in jih posredovati drugim najstnicam in najstnikom v upanju, da jim pridejo prav. »Ko sem odraščala, je bilo v trafiki, kamor sem hodila kupovat cigarete za svojo mamo, še veliko razgaljenih žensk na naslovnicah revij. V zgodnjem najstništvu me je to motilo tako zelo, da sem se nekoč pritožila prodajalcu, ki pa nikakor ni razumel, kaj hočem povedati. Nisem imela pravih argumentov – le občutek, da to ni v redu, pomešan s tipično najstniško zmedenostjo,« je povedala za Mladino. In nadaljevala: »Takrat še nisem vedela veliko o feminizmu. A z znanjem, ki sem ga pridobila pozneje, sem se lotila ustvarjanja stripa, ki ga riše moja junakinja v knjigi. Tako si pomaga razložiti stvari – možnost, ki je jaz nisem imela. To je bilo delno terapevtsko delo in upam, da bo kakšnemu pripadniku mlade generacije, ki je podobno zmeden, kot sem bila takrat sama, pomagalo osvetliti te zelo pomembne teme.«

Pravi tudi, da se je na področju feminizma na Švedskem do danes veliko spremenilo na bolje, vseeno pa bi lahko še marsikaj storili za bolj enakopravno družbo. »Definicija feminizma je enakopravnost med moškimi in ženskami, ne pa da en spol nadvladuje drugega. Pomembno je poudariti, da je ta enakopravnost nekaj dobrega tudi za moške.

Ti bodo morali slej ko prej ugotoviti, da izguba moči ni nekaj katastrofalnega, temveč prednost. Kdo in kaj lahko uspeva v tako neenakopravnem svetu? Verjetno le nekaj pokvarjenih duš, ki jim je vseeno, da njihov uspeh jezdi na krilih izgub nekoga drugega.«

Prva založba, na katero se je obrnila prevajalka, je prevod knjige Biti jaz zavrnila, češ da je roman »malo preveč« za slovenske bralce. Toda kako je lahko preveč napreden najstniški roman? Smo res tako zelo zaplankani?

Kljub temu da trenutno v nekaterih delih sveta, celo v evropskih državah, spremljamo drastično ogrožanje že pridobljenih pravic žensk, se moramo še naprej truditi za dobro izobrazbo in dostop do pravih informacij za generacije, ki prihajajo, je prepričana. Enakopravnost je namreč za razvoj trajnostne družbe zelo pomembna. »Večina dečkov in moških si na primer želi dobro življenje, uspešno razmerje. Moramo jim dati vedeti, da se jim ni treba ničesar bati, če bodo za seboj pustili stereotipne spolne vzorce in ženske obravnavali kot sebi enake.«

Kaj pa »tradicionalne družinske vrednote«, ki jih tako radi promovirajo desničarski politiki, na njihov račun pa tudi spodbujajo spolno stereotipizacijo? Tem Anna Höglund odgovarja: »Po mojem mnenju imaš lahko urejene odnose v družini samo, če temeljijo na enakopravnosti in demokraciji vsaj toliko, kot temeljijo na ljubezni in skrbi.«

Knjiga:
Anna Höglund: Biti jaz
Založba: Založba Pivec
Cena: 19,90 €