Kapitalizem je tako zapleten, da ga mali ljudje ne razumejo

No Sudden Move: Steven Soderbergh, 2021

zelo za

Rop brez plena.

Doug Jones (Brendan Fraser), masivni detroitski posrednik, leta 1954 zbere tri profije, tri male kriminalce, Curta Goynesa (Don Cheadle), nekdanjega jetnika, ki hoče nazaj svojo parcelo, Ronalda Russa (Benicio Del Toro), ciničnega, rahlo rasističnega pistolerosa, in jezikavega, primitivnega Charleyja (Kieran Culkin), ki pričakujejo, da jih bo – v slogu Hustonove Asfaltne džungle ali pa Soderberghovih Oceanovih 11 – najel za kak genialni rop, a jih – v slogu Wylerjevih Ur obupa – najame za ugrabitev družine Matta Wertza (David Harbour), računovodje avtomobilske korporacije General Motors, ali natančneje: njegovo družino – ženo (Amy Seimetz) in dva otroka (Noah Jupe in Lucy Holt) – morajo kot talko zadrževati toliko časa, da Wertz odide v službo, iz sefa vzame neke macguffinske dokumente in jim jih izroči.

Toda ko odpre sef, ugotovi, da je dokumente že sunil nekdo drug, zato mu ne preostane drugega, kot da tolpi izroči lažne dokumente. Film torej požene nekaj, kar je tako lažno kot tista »neprecenljiva« skulptura “Malteškega sokola” v Hustonovem Malteškem sokolu – »stvar, iz katere so sanje«. In tu vsi sanjajo: vsi blefirajo, lažejo, varajo, goljufajo, manipulirajo, intrigirajo. Vsi hočejo profitirati, vsi hočejo izigrati drug drugega – ne le Curt, Ronald in Charley, temveč tudi vsi tisti, ki so nad njimi in ki se imajo za delničarje te »investicije«, prosti strelci na prostem trgu, Doug, raznorazni kriminalci (Bill Duke, Ray Liotta, Kevin Scollin), detektiv (Jon Hamm), femme fatale (Julia Fox) in detroitski avtomobilski giganti, ki so pohlepni na legalen način. V nasprotju s kriminalci, ki so pohlepni na ilegalen način. Mrtvih je kmalu več kot v starih filmih noir. Ko ljudi povezujejo le še finančni interesi, ni več nobene gotovosti, še manj varnosti – reke krvi ni več mogoče ustaviti.

Ta film, poln skuliranih hard-boiled replik, obešenjaškega humorja, noir fines in presenetljivih zgodovinskih detajlov, ki ga – v slogu Kitajske četrti – gubajo in cefrajo, je ognjemet »slabih plati« kapitalizma, toda prav te »slabe plati« vodijo in delajo kapitalizem. Brez »slabih plati«ga sploh ne bi bilo. Kapitalizem so natanko »slabe plati«. In prav labirintno podzemlje, v katerem se dogaja No Sudden Move, je resnica kapitalizma: ljudje se lotijo skupnega posla, skupnega kapitalističnega projekta, a se jim vse skupaj sfiži, ker si ne zaupajo. V kapitalizmu si ljudje ne zaupajo. Curt, Ronald, Charley, Doug in Matt niso patološki ekscesi kapitalizma, temveč njegove personifikacije. Inkarnacije. Oni so kapitalizem. In ja, bolj ko je kapitalizem izrojen in pokvarjen, manj si zaupajo. In manj zaupajo demokraciji. Trg je tu tako dereguliran, da o demokraciji ni ne duha ne sluha. No Sudden Move dokazuje, da kapitalizem ni naravno stanje človeštva, temveč konstrukt, produkt perfidnih in dereguliranih iger moči, posledica nepravične razdelitve moči in družbenega bogastva. Junaki vedno znova trčijo ob privatizacije, zapletene finančne sheme in goljufije, sovražne prevzeme, krivične delitve. Kapitalizem je tako zapleten, da ga mali ljudje – pa tudi sami špekulanti, gangsterji, fatalke ipd. – ne razumejo. (HBO Max)