Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

+ + + +

Nasilna fevdalna prihodnost

Opričnina je bila osebna garda Ivana IV. Groznega iz sredine 16. stoletja, politična policija, nasilna v razlaščanju višjega plemstva, popolnoma predana in brezskrupulozna v svojem delovanju v imenu in v službi carja. Sorokinu, sicer enemu bolj provokativnih sodobnih ruskih pisateljev, se zdijo pripadniki te skrajno lojalne in pohlepne garde primer vsega zaviralnega in koruptnega, nasilnega in mafijskega v ruski družbi, tudi sodobni, zato je to distopijo, postavljeno v bližnjo prihodnost, opremil z monarhijo, carjem in čudno priljubljeno carico, ki jaga mlade uniformirance; opričniki so udarna pest te monarhije, solni ekstrakt te že tako s korupcijo in mafijskimi klani in metodami presoljene zemlje.

Dan opričnika iz romana se začne, kot se za kriminalno delovnega človeka, garača na terenu spodobi: z mačkom. Potem sledimo delovniku, po katerem se naslednji ne bo začel nič drugače. Ni da ni: vodka s kokainom, zlate intravenske ribice, ob katerih klan oblikuje kolektivnega sedmeroglavega ognjenega zmaja in z veseljem požiga vse pod nebom, vmes kakšna radikalna orgija med brati, kar vse sprošča in prikriva občutek krivde ob razdejanju, ki je glavna naloga opričnikov. Zasedba dvorca bogatuna, ki trmoglavi po svoje, bazensko metanje nožev v hrbet carjevega zeta, ki ga, reveža, rajca medkoitalno kurjenje palač in je padel v nemilost, rušenje opozicijskega recitatorja zaradi pikrih opazk o dvoru, obisk vedeževalke v imenu carice in njenih mesenih apetitov, vmes pogajanje s Kitajci, ki se bedno sklicujejo na mednarodne zakone in dogovore, da bi se izognili plačevanju provizij in podkupnin; tekmovanje s cariniki, ki se hočejo polastiti ravno teh, ampak zase in mimo carja kot glavne pogonske sile korupcije. Sorokin v romanu napne stanje sodobne Rusije; nič več ne proizvajajo, ker vse naredijo Kitajci, tudi močne »merdžote« opričnikov in še bolj vzdržljive terence za vsakdanjo rabo, ti so tudi speljali desetpasovno avtocesto s štirimi predori za vlake na Zahod, tega izsiljujejo z zemeljskim plinom, predvsem pa je neverjetna zlitost kriminala s cerkvijo in opričnike prav pravoslavje loči od ateističnih birokratskih barbarov na Zahodu, ljudi brez duše in brez možnosti kesanja in očiščenja. Rusijo prihodnosti tipično in prepoznavno ogradijo z Velikim zidom, ki onemogoča pljusk nevarnih liberalnih vrednot. Eden od bežnih zapletov romana je spor v zvezi s kompaktno in številno kitajsko skupnostjo v Sibiriji, ki ne sme ogroziti priliva izdelkov, saj jih ne proizvaja nihče drug, predvsem ne Rusija in ne Zahod. Temperature so ekstremno nizke, ampak so se že navadili.

Sorokinov roman je spisan v mestoma arhaičnem in patiniranem jeziku, zdrsu v fevdalno fazo sledi tudi jezikovno. Verjetno je pri raznih pesnitvah, ki kažejo govejizirani okus dvora in kriminalnega plafona, veliko parodije na sodobne etnične in zavedne pesniške zanesenjake, ki jih tudi drugje ne manjka, vendar morda manj v sodobne ruske literarne tokove posvečenemu bralcu, meni že, te reference in paskvili zdrsijo nekako mimo, zato se lažje popase na prizorih brutalnosti in neženiranega nasilja, s katerim je družba prihodnosti s carskim žegnom izdatno napojena in namočena.