Vince Staples: Vince Staples

+ + +

Vince Staples je eden tistih redkih ameriških emsijev, ki so hkrati kredibilni stebri sodobne raperske sredine in neke (manjše) pop ikone mladeži. Njegovi tehnika in vsebina rimoobračanja uživata tudi globoko spoštovanje tako stroke kot raperskih fenov, hkrati pa polni dvorane, njegovo ime je pri vrhu festivalskih plakatov, nastopa v reklamah največjega proizvajalca gazirane pijače, razvija TV-serijo za enega glavnih ponudnikov spletnega pretakanja videovsebin. Je straight edger, ki ne pije alkohola, pametnjakovič, duhovitež, ulični kronist ostrega jezika, pronicljivih in kratkih besednih zloženk, a popolnoma flegmatičnega sloga.

Staplesovi prvi trije albumi so se precej razlikovali: prvi (Summertime ’06) je bil mrakoben, počasen in nihilističen, drugi (Big Fish Theory) je bil že bližje srednjetoku, zvočno nasičen, s kar nekaj klubskimi udarci in impresivno druščino tako pop kot avantgardnih producentov. Tretji (FM!) je bil kratka, vsebinsko prepričljiva zbirka poletnih hitičev. Muzika multitaskanja – džuskanja in razmišljanja hkrati.

Četrti album povsem nedomiselnega naslova je ponovno izjemno kratko, komaj več kot dvajsetminutno glavozibje prostega teka. Vince Staples je plošča včasih že monotono enotnega toka počasnih obratov, največji krivec za to pa je producent projekta, tokrat le eden – Kenny Beats, vešči sestavljalec hitov in obrtniški kameleon, ki je sodeloval s pod-, ob- in nadzemljem (od Freddieja Gibbsa, Schoolboya Q-ja, Guccija Mana in FKA twigs vse do vrha, Eda Sheerana). Beats se tokrat podpisuje pod hipnotične, basovsko natovorjene in prav nič plesne podlage, od katerih nobena pretirano ne odstopa ali izstopa, na prvi posluh pa zvenijo, kot da so vzete iz generičnih, neštetih že pripravljenih, komercialno dostopnih paketkov raperskih beatov trapovske melodične melanholije. Pa ni čisto tako. Po nekaj krogih preposlušanja postane jasno, da je v glasbo vtkan subtilen avtorski pečat in da podstat enakomerno vibrira predvsem v službi Staplesovega ležernega nametavanja enovrstičnic uličnih pripetljajev, ironije ameriškega vsakdana – tako duhovičenja kot resnobnosti. Raper tehnično povsem izpiljenega in nevsiljivega sloga ne prepričuje, ampak brez kančka truda brezhibno in brezbrižno nametava – v enem trenutku se smejimo besedni igri, v drugem že spremljamo črno kroniko nevarnejših kotičkov Long Islanda v Kaliforniji.

Vince Staples je izrazito kalifornijski album brez izstopajočega posnetka, brez enega hita, brez privlačnih trnkov popa, z enakomernim pretokom nizke intenzivnosti in z niansami novega soula v kakšnem refrenu. Če ne bi bil Staples tako blazno skuliran, bi bil že melanholičen. Ločnica med konsistentnostjo in monotonijo je tanka. Staples jo tokrat količi suvereno.