»Vse tiste, ki so bili politično nastavljeni, bo treba zamenjati«

Marjanu Šarcu (1977) številni zamerijo, ker je pred letom dni nepričakovano odstopil. Pred tem o tej svoji potezi ni obvestil niti svojih koalicijskih partnerjev, kar je bila v politični zgodovini Slovenije dotlej še nikoli videna odločitev, ki je presenetila druge, morda bolj preračunljive in pragmatične politike, vajene igre s pritiski in popuščanji. Karkoli si že o tej njegovi potezi mislimo, jo obsojamo ali razumemo, pa je verjetno dejstvo, da je danes politična slika v Sloveniji precej jasnejša. Mnogi miti, na katere so nekateri še prisegali pred letom dni, so se že razblinili.

Gospod Šarec, ste nekaj posebnega na naši politični sceni. Lahko rečemo, da ste samonikli politik, ki se je bolj ali manj sam odpravil v politiko? 

V lokalno politiko sem pred enajstimi leti res vstopil sam. Seveda te mora vedno kdo nekako nagovoriti, ne morem tudi reči, da mi ni nikoli nihče pomagal, lahko pa bi dejal, da bistveno manj kot komurkoli drugemu. Nisem produkt nekakšnih interesnih krogov, niti se nisem rodil s srebrno žlico v ustih, zaradi česar si lahko včasih dovolim tudi kaj več. V politiko recimo nisem vstopil zato, da bi se priklanjal nekim lobijem, niti da bi se sekiral, kaj si neki ata za pečjo misli o meni.

V politiko se stopili impulzivno. Ste na tak način, zaradi te iste značilnosti, potem tudi odstopili kot premier? Ste tudi nezanesljivi?

O, to pa ne. Predlagal bi drugo metaforo. Na tisti moj odstop morate gledati kot na vožnjo z avtom v vse večji klanec. Če sredi klanca obstaneš, na silo ne gre več naprej, zato moraš nazaj, da vzameš zalet. Sam tedaj nisem bil v enakem položaju, kot je danes Janez Janša. Janša je imel vse tisto, česar sam nisem imel. Jaz sem proračun in ministrico spravil skozi parlament s pomočjo Jelinčiča in ob dejstvu, da je en poslanec SDS manjkal, sicer bi že takrat vse padlo. Janša pa je imel še podporo državnega sveta, fiskalno pravilo začasno zaradi epidemije med njegovim vladanjem ne velja, imel je večinsko vlado, 18 poslancev več od drugega v koaliciji, predvsem pa partnerje, ki se niso nikoli oglašali, dokler ni vsega uničil s svojimi dejanji. Moj odstop je bila iskrena želja, da gremo na volitve in se ponovno stehtamo.

Po poklicu ste imitator in kot imitator se morate znati vživeti v ljudi, jih razumeti, prevzeti njihov način razmišljanja. Kako razumete Janeza Janšo? >

Tukaj vam bom odgovoril kot politik. Mislim, da mora politika leve sredine državo čim prej pripeljati do točke, ko se z njim več ne bomo ukvarjali, ampak se bomo ukvarjali z vprašanji, kako izvesti strategijo cepljenja, kako bomo prestrukturirali gospodarstvo, kako bomo potrošili evropski denar, okrepili javno zdravstvo, zagotovili stanovanja ... Zlasti pomembna so okoljska vprašanja, kako razogljičiti našo družbo, zapreti TEŠ 6 in verjetno še, ali je treba zgraditi novo nuklearko. Glede Janše pa je nekoč Omerza v neki oddaji razlagal, kako sta šla skupaj s stoenko v osemdesetih na pot. In ko je stoenka crknila, jo je Janša štiri ure poskušal brez uspeha popraviti. Obramboslovec težko popravi avto. Nauk: Lepo je, če si trmast, ampak samo trma ni dovolj.

Vas je referendumski izid presenetil? 

Po naravi sem strog realist, pa sem si kljub temu mislil, da bo izid 80 proti 20. Vedel sem, da bo delež glasov »proti« zelo visok. Vsak referendum je namreč tudi referendum za ali proti vladi, ki zakon predlaga, in o njenem zakonu se ljudje nato tudi odločajo. V konkretnem primeru se je potem poklopilo oboje: voda in okolje sta temi, ki zadevata vse. V preteklosti smo imeli kar nekaj srednjeveških referendumov. O družinskem zakoniku denimo, pa o oploditvi samskih žensk. Voda je drugačno vprašanje, to je vprašanje našega preživetja. Če k temu dodamo še način, na katerega je vlada zakon sprejemala, brez razprave in arogantno, je bilo mogoče takšen rezultat pričakovati. Izid me ni presenetil. Presenetila me je udeležba. Predvsem aktivacija mladih.

Poslanec, ki danes postavlja pogoje, kakšen bi moral biti nov mandatar, se ne zaveda, da je vsak dan te vlade škodljiv. Takemu poslancu ni pomoči.

Čeprav ste morda takšen izid pričakovali, pa je rezultat referenduma vendarle sedaj novo dejstvo, ki bo imelo politične učinke. Kakšne? 

Seveda, državni svet oziroma svetniki so se že zdrznili. Predsednik državnega sveta gospod Alojz Kovšca lahko govori, da je državni svet zdaj veto na zakon o nalezljivih boleznih izglasoval, ker so si pač vzeli čas, in podobno, a je to larifari. Ko vidiš voljo ljudi, to vse spremeni. Veta državnega sveta ne bi bilo, če se pred tem ne bi zgodil vladni referendumski fiasko.

Kako se boste v opoziciji odzvali na to novo dejstvo? 

Za samo opozicijo in razmerja sil v parlamentu to še ničesar ne pomeni. Da so se razmere spremenile, bomo lahko rekli, ko bodo poslanci stranke DeSUS nehali podpirati to vlado. Do takrat pa mi v opoziciji pridemo do največ 43 glasov.

Če prav slišimo, se v opoziciji pogovarjate o tem, da bi še v tretje poskusili s konstruktivno nezaupnico. 

Že že, ampak prvi poskus, ali lahko dejansko računamo na 46 glasov, bodo ostala glasovanja v parlamentu. Za zdaj pa vemo samo to: poslanca manjšin podpirata vlado in tudi DeSUS podpira vlado. Pri imenovanju ministra Dikaučiča so imeli lepo priložnost, da se izkažejo, pa se niso. So se sicer pri kandidatu za ustavnega sodnika, ki mu je k sreči umanjkal en glas, a zgovorni bosta že naslednji priložnosti, in sicer imenovanje novega ministra za digitalizacijo in ponovno glasovanje glede sprememb zakona o nalezljivih boleznih. Če bodo poslanca manjšin in poslanci stranke DeSUS spet glasovali za, sam ne vidim smisla v vlaganju nezaupnice.

Imate seveda prav, recimo v 70 odstotkih. V 30 odstotkih pa je pomembno tudi vaše ravnanje. Recimo, koga boste ponudili za mandatarja ali pa kaj jim boste ponudili, da se vam priključijo. 

Če še svojega lastnega predsednika niso podprli, potem res ne vem več, kdo bi jim še lahko bil po godu. Sicer pa je bistvo drugje. Mi se utapljamo. Zdaj ko nam teče voda v grlo, bi se radi eni spraševali, kdo nam sme ponuditi rešilni jopič in kdo ne. Ključno vprašanje ni na nas, ampak ali so ti poslanci pripravljeni nehati podpirati vlado. Sam sem skeptičen. Če je v tem trenutku kdo preračunljiv, oportunistični podpornik Janeza Janše, je veliko vprašanje, ali mu je še sploh mogoče pomagati. Strinjam pa se, da bi bilo najbolje državo čim prej pripeljati do volitev. Tehnično gledano je mogoče do volitev priti najhitreje tako, da s konstruktivno nezaupnico izvolimo novega mandatarja, ki nato odstopi.

Je treba pri tem upoštevati predsedovanje EU? Bi recimo vi razmišljali o tem, da bi imeli volitve po predsedovanju? Je to za vas pomemben dejavnik? 

To po mojem sploh ni dejavnik. Če začnemo s temi postopki sedaj, torej s konstruktivno nezaupnico in predčasnimi volitvami, se bo proces končal šele čez več mesecev. Zgolj zagon nove vlade traja 100 dni, pri tej zamenjavi pa morate upoštevati še dejstvo, da je sedaj celotna državna uprava prestreljena s kadri SDS, in to s takšnimi, ki so nestrokovni in predvsem politično lojalni. Predsedovanje EU je še najmanjši problem: kolikor slišim, so Francozi tako ali tako v nizkem štartu in pripravljeni zadeve od Slovenije takoj prevzeti, če jih že niso. Lep primer je Janšev zadnji incident z Iranom. Po mojem mnenju volitve nikakor ne bi ničesar ogrozile, ampak bi kvečjemu rešile, pokazale, da smo normalna demokracija, v Bruslju pa bi se vsi globoko oddahnili.

Solze ti pridejo v oči, ko vidiš te mlade ljudi v kontrastu z državnim zborom, kjer nekateri poslanci delajo tako, kot pravite vi – pragmatično.

Če recimo Janševa koalicija pade ali začne razpadati, kakšen postopek bi vi zagovarjali? 

Takoj na volitve. V parlamentu imamo sedaj ljudi, ki so se pred volitvami zaklinjali, da z Janezom Janšo zaradi njegove nestrpne, izključujoče politike ne bodo sodelovali, potem so ga postavili v vlado in mu kar nekaj časa držali štango oziroma mu jo še vedno. Sedaj resda vse bolj jasno spoznavajo, da je to napaka. Moja vlada je bila manjšinska. Vedel sem, da nekih epohalnih sprememb ne bomo mogli speljati. Je pa to bila, tako kot sedaj v Izraelu, vlada v sili, da prepreči zlo. Ko smo razpadli, so nekateri živeli v iluziji, da je mogoče Janeza Janšo nadzorovati, da Janša ne bo odpiral ideoloških tem in podobno. Sedaj so spoznali to svojo zmoto in ta parlamentarni mandat je že drugič izgubil legitimnost. Vsakršno novo motoviljenje je nepošteno. Nedopustno je, da smo odvisni od peščice poslancev in od tega, s katero nogo ti zjutraj vstanejo.

Ste izgubili upanje, da si lahko ti poslanci še premislijo? 

Poslanec, ki danes posta vlja pogoje, kakšen bi moral biti nov mandatar, se ne zaveda, da je vsak dan te vlade škodljiv. Takemu poslancu ni pomoči. Ne pristajam na to, da bodo sedaj tisti ljudje, ki so to Janševo vlado držali pri življenju, nam, opoziciji, po vseh teh poskusih, postavljali kakršnekoli pogoje. Ne bomo postali talci treh, ki ne zmorejo spoznati, za kaj gre.

Druga drža pa bi bila pragmatična. Če se bo vse tako nadaljevalo, bomo letos porabili še kakšne štiri milijone evrov za nov referendum o demografskem skladu. In tako naprej. Ali ni ceneje, da tem poslancem, ki si očitno tako želijo funkcij, nekaj ponudite? 

Me vi sedaj napeljujete h korupciji?! V začetku ste me vprašali, s kakšnimi nagibi sem šel v politiko. V politiko sem šel, ker verjamem, da je treba stvari spreminjati na bolje. Raje imam samo pet poslancev, če vem, da so ti pravi, kot da bi se šel kravje kupčije.

Ampak dva manjšinska poslanca očitno glasujeta za to vlado zato, ker jim je ta ponudila posebne projekte in spodbude za manjšine, ki ju predstavljata. Kaj menite o tem? 

To me spominja na Indijance, ki so zlato prodajali za steklo. Kratkoročno gledano so to za njih morda dobre kupčije, za neko dostojanstvo, na dolgi rok, za demokracijo, pa je to slabo in škodljivo. Govorim o dejanjih vseh poslancev, ki so sedaj vpeti v takšne dogovore. Vse to je navadno prekupčevanje, ki me ne zanima. Naj ljudje odločijo. Morda bodo pa mene vrgli iz parlamenta, ampak mi zdaj potrebujemo volitve.

Toda ljudje so ljudje. Ne čutite želje, da bi se s temi odpadniškimi poslanci pogovorili ali da bi vi zavzeli bolj proaktivno držo? 

Ti koraki so že bili storjeni, ampak v življenju se je včasih pač treba odločiti. Če bi vsi razmišljali tako prekupčevalsko, danes verjetno ne bi imeli svoje države, ZDA pa se pred toliko in toliko leti ne bi osamosvojile od Velike Britanije. Sam sem mogoče za vas ali še za koga drugega čudak. A ko so partizani šli s pesmijo na ustih lačni, bosi in prezebli v gozdove, niso delovali pragmatično, niso vedeli, kaj se bo zgodilo, so pa ravnali prav. Stari oče od žene je na božični večer bredel po Savinji in se boril. Po vojni je vse življenje hodil v cerkev. Ni kalkuliral. Sam sem bolj privrženec tega principa. V današnjem času, ko ni več nobenih vrednot, je po moje takšno stališče zelo pomembno. Pravkar smo imeli referendum, na katerem so mladi, združeni v civilni iniciativi, izborili ogromno zmago. To niso pragmatični ljudje. Nika Kovač verjame v tisto, kar dela. Solze ti pridejo v oči, ko vidiš te mlade ljudi v kontrastu z državnim zborom, kjer nekateri poslanci delajo tako, kot pravite vi – pragmatično. Kjer šteje le, kaj je kdo komu ponudil. Če ti poslanci ne vidijo, kaj je dobro za državo, tudi niso vredni tistega, kar bi jim bilo ponujeno.

Dobro. Kaj torej poslancem stranke DeSUS in manjšincema ponujate, da bi prestopili k vam?

Ponujamo jim največ, kar jim lahk o ponudimo.

V tej krizi se je jasno izkazalo, da je Janša popolnoma neorganiziran in neoperativen, da krize ne rešuje, pač pa jo namerno ustvarja.

In to je? 

To je, da ohranijo svoj obraz. Obraz. Da bodo lahko kot poslanci šli med ljudi. Nisem prepričan, da me ne bo nihče pljunil, ko bom sedaj šel z vašim fotografom na ulico. Nisem niti prepričan, da ne bom dobil kakšne okoli ušes. Ampak načeloma si upam med ljudi. Sedaj pa pomislite na te tri poslance in morda še koga zraven: so ti v tem trenutku zmožni oditi v petek med protestnike in jim razložiti, zakaj še naprej podpirajo to vlado? Če jim to uspe, potem jim jaz ponudim vse, kar hočejo. V nasprotnem primeru pa ni pošteno, ni pošteno do protestnikov, ni pošteno do ljudi, ni pošteno do civilnih iniciativ, ki so se borile na referendumu, da se bomo zdaj šli nekakšen pragmatizem. Tukaj je vprašanje volje in srca. Vsakršno premetavanje znotraj državnega zbora, kakršnokoli moledovanje in rotenje – da moraš ti nekoga rotiti in ga prepričevati, da ta vlada ni dobra za državo – je žalostno in napačno.

Eno so poslanci, drugo pa so volivci. SDS ima, kot posamezna stranka, največjo javnomnenjsko podporo. Glede na podatke se zdi, da gre ločnica na liniji vas-mesto. Vi ste človek s periferije. Ali razumete, zakaj se toliko ljudi navdušuje nad populističnim avtoritarcem? 

Za začetek – ljudi ne bi delil na mesto in periferijo. Sem poslušalec narodnozabavne glasbe, v zadnjem času malce manj aktiven gasilec, skratka, imam vse te lastnosti, zaradi katerih bi me lahko kdo označil za desnega. Pa nisem.

Rock glasba vam sploh ni všeč?

Nasprotno, a v primerjavi s kakšnim rokerjem sem sposoben poslušati oboje. Govorim seveda o kakovostni narodnozabavni glasbi, o Avsenikih, govorim o glasbi Alpskega kvinteta, o Štirih kovačih, ne govorim o turbofolku, da se razumeva. Vprašanje zame je, zakaj smo na levi sredini dopustili, da je SDS ugrabil narodnozabavno glasbo, da je ugrabil domoljubje, da je ugrabil Modrijane. Zakaj, ko slišimo Avsenikov komad, Slovenija, od kod lepote tvoje, pomislimo prej na SDS kot na SD? Skratka, ljudi ne delim na periferijo in urbano populacijo. To bi bil snobizem, ki ga nikoli nisem maral. Imamo pa v Sloveniji veliko desnosredinsko razmišljujočih ljudi, ki nimajo prav posebne izbire, ker je SDS na desnici vse požrl, vključno z NSi. Kar srh me spreleti, ko nekateri tudi pri levi sredini zahtevajo združevanje. To ni potem nič drugega kot sistem SDS.

Že zdaj lahko povem tudi, da bo treba vse tiste, ki so bili politično in ne strokovno nastavljeni, zamenjati.

Ampak ali mislite, da je prav in dobro za dolgoročno stabilnost države, če imamo na levici personificirane stranke? 

SDS je tudi stranka Janeza Janše, ne glede na ime. Strinjam se, da bi v Sloveniji morali priti do nekakšne stabilne levosredinske stranke, a sem bolj zagovornik počasnega, postopnega procesa, če že. Na levi sredini imamo sedaj več strank, vsaka z določeno blagovno znamko, in tega ne smemo zavreči. Če bi nas zdaj vse skupaj na silo vrgli na kup, iz tega ne bi nastalo nič boljšega. Stanje je sedaj takšno: opozicijo sestavljajo stranke SD, Levica, SAB in LMŠ. Na naslednjih volitvah bo vsaka od teh strank pobrala svoj delež. Trdno sem prepričan, da bomo dobili dovolj za sestavo vlade. In tisti od nas, ki bo dobil največ, bo vlado tudi vodil. Da smo v takšni formi neorganizirani, skregani in tako naprej, je navaden mit. Tako, kot je bil mit, da je na drugi strani Janez Janša operativno sposoben. V tej krizi se je jasno izkazalo, da je popolnoma neorganiziran in neoperativen, da krize ne rešuje, pač pa jo namerno ustvarja.

Ali torej potem ne morete recimo trditi, da v koaliciji Kul zadnje leto bolje sodelujete, kot ste prej, da ste se vsi skupaj nekaj naučili? 

Ves čas dobro sodelujemo. Lastnost levosredinskih vlad je bila vedno v mavrici različnih mnenj. Naš problem ni bil v naši raznolikosti, naš problem je bil, da v državnem zboru nismo imeli večine. Večino smo lahko zagotavljali le z Levico, ta pa je imela poseben položaj, ker ni bila v vladi. Ko smo stranke v vladi sprejele kompromisno rešitev, je bilo izredno težko še sprejeti kompromis za kompromisom z Levico. Po novih volitvah pa bo Levica v vladi in pogovori bodo tekli za isto mizo. Mit, kako smo skregani, koristi le Janši in nobenemu drugemu. Iz svojih izkušenj vam povem, da smo bile stranke koalicije Kul ves čas v dobrih odnosih. Da ima Levica glede obrambe drugačne poglede kot LMŠ, je sicer jasno in legitimno, a denimo pri gospodarstvu si nismo daleč: Levica ne promovira nove agrarne reforme, kot to želijo pokazati v SDS.

Pod katerim pogojem pa bi znova šli v navezo z NSi? 

Danes govoriti o tem je veliko prehitro. Tonin je imel že vse resorje določene, vse izpogajano, potem pa se je odločil, da ga v naši vladi ne bo. NSi je tako postal krilo SDS, med njima ni bistvene razlike. Stranka, ki govori o umiku politike iz gospodarstva, potem pa takoj, ko ima priložnost, svojega podpredsednika imenuje za direktorja družbe Dars, da ne naštevam naprej, je kredibilnost izgubila. Tu so potem še njihova nenavadna stališča do splava, zakonske zveze, ki so vsa zelo podobna stališčem predsednika poljske stranke Zakon in pravičnost Jarosława Kaczyńskega.

Zakaj mislite, da ljudje v Vzhodni Evropi ljubijo politike, kot je na Poljskem Kaczyński, Orbán na Madžarskem, tukaj pa Janša? 

To so politiki, ki obljubljajo raj na zemlji, ljudje pa se nikoli ne vprašajo, ali ni to maček v žaklju oziroma nekaj podobnega, kot če ti nekdo ponuja osemodstotni donos na tvoje investicije.

Kaj bi vi ljudem obljubili? 

V stanju, v kakršnem smo, se pri sestavi naslednje vlade gotovo ne bomo ukvarjali s pisanjem 300 strani dolge koalicijske pogodbe, ker že zdaj vemo, da po naslednjih volitvah ne bo denarja, ker že zdaj vemo, da bo treba državo normalizirati, stabilizirati, odpraviti zametke avtoritarnosti, da bomo morali reševati zdravstvo, zgodovinski primanjkljaj, dodatno več kot osemmilijardno zadolžitev, in da bo prihodnji finančni minister imel težaško delo. Ljudje sicer zdaj poslušajo pravljice, ampak je treba jasno povedati. Težko bo. Že zdaj lahko povem tudi, da bo treba vse tiste, ki so bili politično in ne strokovno nastavljeni, zamenjati. Napake, ki jo je storil Borut Pahor po zmagi leta 2008, ko ni nikogar zamenjal in ko si je za svojega svetovalca izbral še Dimitrija Rupla, ne bomo ponavljali.

Ko je Janša drugič zmagal, ste stranke sklenile pakt, da z njim nikoli več. Zdaj je prišel še tretjič. Kako se je treba pripraviti, da ne bomo v avtokratski populizem zdrsnili še četrtič? In potem petič?

Do te točke smo prišli, ker je leva sredina vedno govorila, da se ne bo spuščala na njihovo raven, češ, mi smo boljši, mi smo drugačni. Ampak naša naloga ni, da smo svetniki. Naša naloga je, da ne pustimo, da tovrstni populizmi zapolnijo prazni prostor. To pa pomeni, da morajo ljudje v nas videti politično silo, ki zna voditi državo, ki dela za ljudi in ne zase, kot ta vlada, ki zna tudi koga zamenjati, če je podpiral čudne, nevarne prakse. Tudi mi moramo kdaj odločneje povedati, da leva sredina ne bo nenehno pazila, komu se bo ali se ne bo zamerila. Leva sredina mora biti nasprotni pol tistega, ki ga gledamo sedaj, biti mora normalnost in v tej svoji normalnosti mora biti brezkompromisna. Torej ta nasprotni pol ni diktatura v smislu zatiranja ljudi, ampak diktatura v smislu boja za človekove pravice, za neodvisno civilno družbo, za človeka.

In če bo civilna družba kritična? 

Bo, bo, zato pa je civilna družba. Ampak kaj dela ta vlada narobe v odnosu do nje? Ta civilna družba, ki je zdaj speljala referendum, bi morala prevzeti strategijo cepljenja. Namesto da bi jim politika zaupala, jim prepustila kakšen projekt, se SDS raje ukvarja s tem, kako jih bodo zatrli, jim odvzeli denar in kako jih je mogoče žaliti. Če bi šla Nika Kovač v akcijo prepričevanja ljudi, naj se cepijo, tako kot je šla v ta referendum, sem prepričan, da bi bila uspešnejša od kakšnega Hojsa. In v tem mora biti leva sredina brezkompromisna. Mi se ne smemo iti pahorjanstva, ne sme nas biti strah, da se bomo komu zamerili, pa da smo vsi dejansko isti. Ne, nismo vsi isti. Če je ogrožena demokracija, potem ni več nobenega ampak. Tukaj je doslej leva sredina vedno delala napake. Sam se nimam za boljšega od desne sredine, sem produkt tega naroda, moja naloga ni biti boljši, nočem biti svetnik, moja naloga je, da ko pridem v politiko, kaj naredim. Naredim ne zase, za ljudi. In če mi bo to dano, bom tako tudi delal.

Se vam kdaj pa kdaj ne zdi, da smo po malem že začeli obupavati, da utegne Janša na koncu zmagati in da se je proti populizmu in lažem težko boriti?

Ne, ne, ne, ne. Glede na referendum ne. Referendum je pokazal, da nismo tako razklani, kot nam to prodaja Borut Pahor. Ni razklanosti. Razmerje 90 : 10 ni razklanost, ampak je zdrava pamet proti vsemu ostalemu. Ljudje gredo volit, če vedo, za kaj gre, in ljudje so tudi spoznali, da je odločanje vrednota, za katero smo se borili. To o obupu ne drži. Kar vidimo ob petkih, to ni obup, kar smo videli na referendumu, ni obup, kar delamo navsezadnje mi v parlamentu, tudi ni obup. Zdaj ni čas za defetizem in jamranje, zdaj je čas za boj.

Je potem čas za drugo republiko? Za ostrejši rez s političnimi krizami zadnjega desetletja? 

Ne, prvo republiko je treba začeti spoštovati. Janez Janša nam je lepo pokazal, kaj dobimo, če nismo dovolj aktivni. Na začetku so nekateri liberalci menili, da je Janez Janša dober pri reševanju kriz, kot je ta. Ta mit se je zdaj razblinil. On ni rešil še nobene krize v življenju, jih pa nenehno generira. Ne govorite mi, kako smo obupani, nič nismo obupani.

Recimo, da na naslednjih volitvah zmagate in ponovno prevzamete vodenje vlade. Kaj boste storili? 

Za začetek je nujno treba koronakrizo rešiti tako, da ne bomo imeli državljanske vojne med proticepilci in cepilci.

Ampak druge države razmišljajo dlje od koronakrize. 

Vi ste me vprašali o prvi pomoči. Dokler je koronakriza, potrebujemo prvo pomoč. Po tem pa mladi potrebujejo stanovanja. In to takšna stanovanja, da ne bodo vse življenje sužnji kreditov. Potem pa pride na vrsto okoljska kriza. Treba bo zapreti TEŠ in sprejeti odločitev o gradnji nove nuklearke, še pred tem o izkoriščanju vseh razpoložljivih naravnih, obnovljivih virov. In prej ali slej bomo morali storiti tudi nekaj, da naše gospodarstvo ne bo večno v vlogi podizvajalcev nemške avtomobilske industrije. Kako točno bomo vse to speljali, ne vem, mi je pa jasno, da bomo morali sesti za isto mizo politiki, civilna družba, sindikati in gospodarstvo.

Naslednje leto predsedniku Pahorju poteče mandat. Vas mika, da bi ponovno kandidirali? 

Seveda bom šel na parlamentarne volitve z našo stranko. Dokler igraš pri Realu, ne igraš za Borussijo.

Predsednik države nima posebnih pristojnosti. Kako bi se vi odzvali na njegovem mestu v sedanjih razmerah? 

Če vzamemo zadnji primer: sam bi kot predsednik države pred referendumom jasno povedal, kako bom glasoval, in sicer proti. Seveda pa ne bi držal Janši štange pri vsem, kaj se dogaja.

Po čem vi vidite, da je imel Pahor do vas drugačen odnos kot do Janše? 

Njegov decembrski govor leta 2019 na proslavi je bil tipičen. Pozval je mojo vlado, naj izvedemo nekakšne strukturne reforme, tudi za ceno padca vlade. Od nas je to pričakoval, ob vedenju, da je naša vlada manjšinska in da je glavna naloga naše vlade preprečiti stanje, v katerem smo se znašli. Takih ali podobnih pozivov že leto dni ne izreka.

Če bi šla Nika Kovač v akcijo prepričevanja ljudi, naj se cepijo, tako kot je šla v ta referendum, sem prepričan, da bi bila uspešnejša od kakšnega Hojsa.

Dejansko vaša vlada ni bila v tem smislu nič posebnega. V zadnjih 15 letih smo bili v Sloveniji priča ustanovitvi cele vrste novih strank, samo zato, da se Janši prepreči vzpon na oblast. Kako dolgo bomo še priča tej agoniji? 

Od vseh teh primerov je imel Miro Cerar še najlepšo priložnost. Imel je 36 poslancev. Nakar je skupaj s SDS sprejel eno najbolj rigoroznih fiskalnih pravil v Evropi, takšno, ki ga bomo morali v prihodnosti še spremeniti. Tudi na drugih področjih se je obnašal precej šibko ali pa nekaterih reform in odločitev ni sprejemal. On bi lahko lepo vladal zgolj s stranko DeSUS, v naši manjšinski vladi nas je bilo šest. Konec te agonije bo, ko bo leva sredina spet leva sredina.

Predsednik države bi dejal, da se politična negotovost stopnjuje. Kaj se nam bo zgodilo, kakšen razvoj dogodkov napovedujete? 

Na splošno je vendarle marsikaj odvisno od tega, kako se bo končala epidemija. Potem se bomo ukvarjali z novim zagonom. Ta vlada je povzročila gospodarsko in družbeno krizo. Po epidemiji nas čaka okoljska kriza, torej usmeritve k bolj trajnostnemu razvoju. Veliko smo zamudili. Še vedno vztrajamo pri nekih oblikah gospodarjenja, ki počasi izginjajo, nismo še začeli niti prav razmišljati, kako se razvijati po nafti. Korak naprej od nafte in avtocestnega križa bi bil razvoj železniške infrastrukture. Mi zaradi Luke Koper še vedno nimamo niti potniških vlakov do Kopra.

Pa veste, da EU po novem ne spodbuja več vlaganj v železnico? 

Vem, a to nam kaže, kje smo. Vedno eno obdobje zadaj. Začenjamo vlagati v železnice v trenutku, ko so ostale EU države že tako daleč, da EU razvojna sredstva usmerja stran od njih, k storitvenim dejavnostim. Zadnji referendum je tukaj morda pokazal pot naprej. Na številnih področjih mora politika predvsem podpirati svobodomiselnost in samostojnost. Civilna družba, nevladne organizacije, denimo, potrebujejo proste roke, podobno, kot pri tem referendumu, kjer smo jim politične stranke pomagale le, kolikor je to bilo potrebno in kolikor so same želele. Hkrati potem prevzemajo odgovornost in tudi izkušnje, da nobena stvar ne uspe čez noč.