Čas za prelome

Janko Lorenci

23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Kolumna

Konec prejšnjega tedna so se dogajale čudne reči. Koalicija je glasovala proti lastnemu zakonu in umaknila zakon o demografskem skladu, dotlej zanjo ključen. Janša zdaj te kozolce prikazuje kot zmernost, modrost, umirjanje pregretega ozračja. V resnici je v globoki defenzivi in strahu pred hitrim političnim koncem. Zakona je umaknil, ker se je bal, da bosta padla, in ker so sindikati že napovedali zbiranje podpisov za nov referendum.

Ta je zanj očitno postal nočna mora. Referendum o vodi je spremenil psihološki položaj in v različnih glavah nekaj premaknil. Zdaj se zares ve, da je oblast šibka in da jo – najkasneje po volitvah – čaka klavrn konec. Državni svet je takoj po referendumu sprejel prvi veto na vladni zakon, Pahor je urno sporočil, da je na referendumu glasoval proti. To je nekako tako kot v tistem reku o živalcah, ki zapuščajo ladjo. Kako šibek je, že dolgo ve tudi Janša, a ranljivost prikriva z nenehnimi napadi, zasedami, ekscesi doma in v tujini. Z referendumom razgaljena šibkost in kratkoživost sedanje oblasti je ali bo morda vplivala celo na kakega kolaborantskega poslanca.

Skratka, leto do rednih volitev se je psihološko nenadoma skrajšalo in predrugačilo. Utegne se skrajšati tudi realno, če bo Janša prej padel ali odstopil. Tudi to ni izključeno.

Pred opozicijo pa se je postavila dilema: poskušati vse, da bi Janša čim prej padel, ali mirovati in ga pustiti na oblasti, saj je sam sebi največji sovražnik? Dlje ko bo premier, zanesljiveje bo izgubil možnost za še en mandat, kar je, gledano z nekaj časovne distance, bistveno.

Taktika čakanja na bregu reke, da mimo priplava sovražnikovo truplo, je za opozicijo mikavna, udobna, na prvi pogled najmanj tvegana pot. Zanjo govori mogoče dogajanje po morebitni uspešni konstruktivni nezaupnici. Opozicija prevzame oblast in nujno zaide v težave: v parlamentu ima šibko, nezanesljivo večino, znova razsaja virus, množica ustanov je prestreljena z Janševimi nastavljenci, epidemija lahko povzroči hude gospodarske težave, časa za temeljitejše spremembe in pomembnejše uspehe ni. Padec prejšnje vlade sicer prinese splošno olajšanje, toda javno razpoloženje se lahko hitro spet obrne in na volitvah ima Janša znova možnosti.

A pasivno čakanje na rečno truplo in nove volitve bi bilo zgrešeno. Dlje ko bo Janša na oblasti, večja bo škoda. Slovenija bo v tujini na še slabšem glasu, še bolj zadolžena, še bolj privatizirana in neenaka … Skratka, dilema je lažna, gledati in čakati ne gre, oblast je treba odsloviti takoj, ko in če je to mogoče. Toda o konstruktivni nezaupnici ne gre govoričiti, ampak jo sprožiti šele, če je uspeh zagotovljen. In če uspe, je treba obdobje do volitev čim bolj skrajšati. To je mogoče tudi z odstopom nove vlade in takojšnjim razpisom volitev.

Načeloma bi lahko uspešni konstruktivni nezaupnici sledila tehnična vlada z uglednim nestrankarskim mandatarjem. Bi bila opozicijska četverica to voljna storiti? Tudi če bi bila, bi za nehvaležni, začasni mandatarski stolček težko dobili res dobrega kandidata. Najbrž je realneje, da postane novi prehodni premier eden od vodij opozicijske četverice ali kar vodja stranke z največ poslanci (trenutno Šarec). To bi veljalo tudi po volitvah.

Konstruktivni nezaupnici ne kaže dobro, a to še ne pomeni, da je izključena. Poleg tega lahko Janša kadarkoli odstopi, mogoč je tudi kak nov obraz. Na vse to opozicija nima vpliva. Bistveno je, da se čim prej postavi kot jasna alternativa janšizmu v vseh pogledih. Samo njena večja, že dokazana demokratičnost je premalo, biti mora drugačna tudi sicer – ekološka, socialna, razvojno potentna. Vse to kot celota ni, lahko pa v tej smeri napravi občuten premik. Volivce bo o tem lažje prepričala, če se bo takim ciljem zavezala načelno in konkretno, podprto z nekaj ključnimi vsebinskimi nalogami in jasnimi roki, in to v novem, slovesno podpisanem skupnem predvolilnem programu. Sporazum o Kulu je pozabljen in ni bil nikoli dobro predstavljen javnosti. Pomembno je tudi, da četverica po vseh janšističnih mahinacijah in lažeh igra z odprtimi kartami – do javnosti in med seboj.

Do vsega tega jo lahko pripravi civilna družba, to je njen čas. Z referendumom je dosegla psihološki preobrat in otipljive premike, na primer umik dveh pomembnih zakonov. Pridobila si je široko zaupanje in moč, ki jo lahko uporabi tudi v zdajšnjem odločilnem interregnumu. Po eni strani tako, da pomaga držati na kratko janšizem, po drugi tako, da usmeri pritisk proti levi sredini. Janša se ne bo spremenil, ampak kvečjemu potuhnil, opozicija pa je še občutljiva za impulze iz družbe, če so dovolj močni, konkretni in artikulirani. Četverica se bo na primer težko uprla zahtevi, da bistveno omeji prekarnost, začne resno graditi stanovanja za mlajše, zmanjša davčne odpustke za bogate …

Na volitvah in po njih bo šlo za še večje stvari kot na referendumu. Še naprej tudi za vodo, scela pa preprosto za to, kakšna bo naša prihodnost. Slovenija se po volitvah ne sme vrniti v začarani krog izmenjavanja malignega janšizma in benigne, a jalove opozicije, krog, ki obnavlja samega sebe, Slovenijo pa razžira kot rak. Pogoj za to je drugačna, spremenjena leva sredina. Kakšna bo, je deloma odvisno od njene razumnosti in občutljivosti za duha časa, zelo od udarnosti civilne družbe, nazadnje pa od vsega volilnega telesa.

Čas je poseben in omogoča prelome. Tak je zaradi eksplozivne zmesi divjega, do konca razgaljenega janšizma, epidemije, ekološke grožnje, bolj angažirane mlade generacije … Ljudstvo je prepričljivo reklo ne janšizmu in skupaj s civilno družbo zunaj ozkega časa volitev postalo močan politični dejavnik, ki mu je dovolj jalovega ponavljanja zgodovine. Če bo pri tem ostalo, se bo zgodba dobro razpletla.