Aldo Kumar, skladatelj, ki je letos za svoje delo prejel najvišje strokovno priznanje

Odraščal je v idiličnem okolju med Idrijo in Cerknim, ob reki Idrijci. Blizu je rojstna domačija Cirila Kosmača, pisatelja, ki ga izjemno ceni in ki je delno vplival na njegov način mišljenja. Resda je Aldo Kumar (rojen leta 1954), letošnji dobitnik Kozinove nagrade, najvišjega strokovnega priznanja za skladatelje, ki ga podeljuje Društvo slovenskih skladateljev, profesionalno zapisan glasbi, a nič manjše ni bilo med odraščanjem njegovo zanimanje za literaturo, filozofijo, vizualno umetnost, gledališče, film ... vsa ta zanimanja neguje še danes, redno obiskuje kulturne dogodke in spremlja sodobno umetniško produkcijo. Tudi glasbo ne le sklada, temveč jo tudi izvaja, je namreč ustanovitelj in član benda Anbot. Skratka, človek, ki ni zamejen z okvirom svojega poklica, temveč pravcati svetovljan.

Kot otrok se je nekoč s kladivom lotil citer, domačega inštrumenta, da bi iz njih izvabil glasbo. To je bil njegov prvi zavestni poskus raziskovanja zvoka. Resneje pa ga je glasba vznemirila med šolanjem na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji, po zaslugi njegovega učitelja, skladatelja Maksa Pirnika, ki je bil bogato založen s ploščami, od rocka do sodobne klasike, znanje pa je z veseljem prenašal na nadobudne dijake. Prek njega se je Kumar spoznal s skladatelji poljske šole, ki so tedaj veljali za ene najboljših na svetu: Henryk Górecki, Krzysztof Penderecki, Bogusław Schaeffer in drugi so zelo vplivali na glasbo poznejših obdobij.

Ko je študiral kompozicijo na ljubljanski akademiji za glasbo (v tistem času je imel za seboj že prvo »zaresno« napisano in izvedeno skladbo, ... in spomin marčeve lune; besedilo je napisal njegov mladostni prijatelj, pesnik in glasbeni pedagog Jože Štucin), se je z vlakom prvič odpravil na Poljsko, da bi poljsko glasbo slišal tudi v živo. Nameraval se je udeležiti Varšavske jeseni, slovitega mednarodnega festivala sodobne glasbe. Toda na češko-poljski meji je na vlak vstopil poljski carinik, ga vprašal, kam je namenjen in ali ima s seboj kaj denarja. Imel ga je: petsto dinarjev v bankovcu. Ni pa vedel, da se sme na Poljsko – to je bil začetek osemdesetih, čas komunističnega politika Wojciecha Jaruzelskega – samo z manjšimi bankovci, največ po sto dinarjev. Carinik ga je poslal z vlaka, češ, pojdi nazaj domov in zamenjaj bankovec za manjše. Toda če bi se res vrnil, bi zamudil festival. Tako je počakal, da se je spustila noč in nadaljeval pot proti poljski meji, jo ilegalno prečkal in zjutraj ujel lokalni vlak za Varšavo, ki ga je pripeljal na festival.

Tam je preživel teden dni in neizmerno užival – vračal se je s polnim nahrbtnikom novih not, vendar brez vstopnega žiga v potnem listu. Toda prav tega je skupaj s potrdilom o menjavi denarja želela videti carinica na vlaku. Dva dni so ga zadržali na carinski postaji, saj jim ni šlo v račun, kako nima žiga, za nameček pa so bile note, ki jih je imel s seboj, v neklasičnem grafičnem zapisu in so bile videti kot nekakšne šifre. »Če dobro pomislim, jim ne morem zameriti, da so me toliko časa zadržali tam, res sem bil videti kot neki tihotapec, ki prenaša zapiske v šifrah,« se nasmehne skladatelj.

Po festivalu se je na poletna glasbena izobraževanja na Poljsko, med drugim tudi pri Bogusławu Schaefferju, vrnil še trikrat. »Poljska mi je tedaj ustrezala tudi zato, ker sem bil zelo avantgardno usmerjen. Pozneje sem začel delati bolj komunikativno, manj zaprto glasbo; kot svobodnjak sem se moral prilagoditi ponudbam, ki sem jih dobil. Veliko sem delal za gledališča in filme, kamor bi težko plasiral svoje povsem avantgardne ideje. Tudi zanimanje za avantgardo se je sčasoma malo izgubilo, osnova, ki sem jo pridobil med izobraževanji na Poljskem, pa je ostala.«

V svet gledališča ga je potegnila režiserka Meta Hočevar, ki ga je prva povabila k sodelovanju pri svojih predstavah, veliko je delal tudi z Janezom Pipanom in Vitom Tauferjem, na filmu pa je največ sodeloval z Metodom Pevcem – napisal je glasbo za kar tri njegove odmevne filme, Pod njenim oknom, Lahko noč, gospodična in Aleksandrinke. Pretežno za filmske in gledališke projekte je pred dobrim desetletjem dobil tudi nagrado Prešernovega sklada. A med projekti, na katere je sam najbolj ponosen, so še vedno velika dela za simfonični orkester, denimo Na struni Merkurja, skladba, napisana na podlagi besedila Andreja Lutmana, ki izhaja iz alkimistične tradicije, ter Strastra za simfonični orkester, ki jo je po naročilu ustvaril leta 2002, ob tristoletnici Slovenske filharmonije. »Pri tej skladbi še danes ni ene note, ki bi jo želel spremeniti. Izvedena je bila tudi v Moskvi in Sankt Peterburgu. Nasploh so dela, ki sem jih napisal za filharmonijo, videla kar nekaj sveta – skladba Istralja je bila na primer izvedena v Pekingu na Kitajskem. Ko tam opazuješ popolnoma drugačno občinstvo, kako diha s tvojo glasbo, si rečeš – zato delam, kar delam. Vidiš, kako je glasba univerzalna, ne potrebuje prevoda, temveč samo odprtost in svobodo.«