Oživljeni dvorec

Sredi Spodnje Savinjske doline že skoraj tri stoletja stoji mogočen baročni dvorec Novo Celje. Po zgledu dunajskega Schönbrunna ga je dal sredi 18. stoletja na prostrani ravnici sezidati grof Anton pl. Gaisruck, kasneje pa je dvorec večkrat zamenjal lastnike in v prejšnjem stoletju kar nekajkrat tudi namembnost; sprva je bil novo središče celjske gosposke (od tod njegovo ime) in dom različnih plemiških družin, tudi družine prve slovenske pesnice Fani Hausmann, kasneje je v njem delovala »umobolnica«, kot so ustanovo imenovali v času Dravske banovine, med drugo svetovno vojno je bil tam okupatorjev lazaret, po njej pa pljučna bolnišnica in dom starejših občanov.

Skrbno izbrano opremo in umetnine, ki so krasile dvorec, so medtem razselili in razprodali. Zadnji tovrstni udarec so mu prizadejali pred drugo svetovno vojno, ko so baročne kipe s stopnišča preselili v Rudolfinum – stavbo Narodnega muzeja v Ljubljani, kjer jih še danes občudujemo na osrednjem muzejskem stopnišču. Nazadnje je dvorec ostal povsem prazen, izpraznjen celo do golih sten.

Dvorec na robu Dobriše vasi, na pol poti med Žalcem in Petrovčami ter tik ob nasadih hmelja, tako zelo značilnih za ta konec Slovenije, je še danes povsem prazen. Tudi utrujen je in nujno potreben temeljite obnove, to nakazujejo že delikatne stropne štukature v posameznih sobanah, ki so popokane, in samo vprašanje časa je, kdaj bodo preprosto odpadle – podobno kot je že izgubljena stropna freska v največji, slavnostni dvorani ...

Najpomembnejša stanovalka dvorca Novo Celje je bila prva slovenska pesnica Fani Hausmann. Njene pesmi so bile vse do danes skoraj povsem spregledane, zato je poklon, ki ji ga izkaže razstava, izjemnega pomena.

Toda kljub izpraznjeni notranjosti in utrujeni podobi dvorca so zidovi ohranili čar. O tem se lahko prepričamo že poldrugo desetletje, saj dvorec, odkar je prešel v last Občine Žalec, vrata občasno odpre za obiskovalce. Najbolj znane so razstave, za katere poskrbi Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec; sobane vsako poletje napolni sodobna umetnost in dvorec se kljub dotrajanosti spremeni v eno naših najočarljivejših kulturnih prizorišč.

Letošnja poletna razstava, ki bo odprta do 3. oktobra, je že trinajsta po vrsti. A prav tokratna razstava je še posebej vredna pozornosti, saj nam ne predstavi le šesterice izbranih umetnikov (Sandi Červek, Marko A. Kovačič, Ana Kučan, Saba Skaberne, Gorazd Vilhar, Mojca Zlokarnik) in njihove umetnosti, temveč v središče postavi tudi sam dvorec. Še več, razstava pod taktirko kuratork Vesne Teržan in Alenke Domjan se s premišljeno izbiro umetnin, ki stopajo v dialog z dvorcem in med seboj, pokloni prav Novemu Celju, njegovi zgodovini, stanovalcem, davno izgubljeni opremi in umetninam – ter skuša impozantnemu poslopju povrniti nekdanjo veličino in eleganco.

To seveda stori simbolno in prav zato razstava nosi naslov V odboju svetlobe. Namreč – svetloba je nujna, da sploh vidimo. Stvarni svet pa del svetlobe vedno vpije in del odbije. »V odboju svetlobe pa se zgodi marsikaj; ne le da vse postane vidno, postane tudi čutno, haptično, zbudijo se čustva, misli, odločitve ...« je ob razstavi zapisala Vesna Teržan in povabila: »Zatorej sledimo svetlobi in njenim odbojem ter se sprehodimo skozi na novo opremljeni dvorec!«

In res smo se. Prve umetnine so nas pričakale že med vzponom po veličastnem stopnišču – tam se s stropa spuščata razvejeni volneni skulpturi Sabe Skaberne in spomnita na velika kristalna lestenca. Še več nežnih, nevsiljivih umetniških posegov smo opazili na dolgem hodniku – denimo dve subtilni »drevesni« umetnini, deli Mojce Zlokarnik in Ane Kučan, ki nakazujeta vsaka svojo smer, kjer sta se nekoč vila dolga drevoreda ter dvorec povezovala z Žalcem in Petrovčami. Največ umetnin pa smo našli v sobanah druge etaže – v tako imenovanem pianu nobile, najlepšem nadstropju, ki je tudi edino od treh odprto za obiskovalce.

V tem nadstropju kraljuje slavnostna dvorana z visokimi stropi in marmornimi tlemi. Nekoč so bili v njej izobešeni portreti prvih lastnikov, grofov Gaisruckov. Zdaj sta na častnih mestih nad obema kaminoma izobešena dva nova velika portreta. Izbira preseneti – na enem je v belo odeta udeleženka japonskega verskega obredja Macuri, najvišje oblike čaščenja starih šintoističnih božanstev, na drugem kamnita glava iz templja. Oba je na Japonskem živeči fotograf Gorazd Vilhar posnel med dolgoletnim spremljanjem japonskih tradicionalnih festivalov.

Še več njegovih fotografij, posnetih pri teh obredih, najdemo v sosednji sobani; gre za podobe detajlov, denimo robov kimonov in poslikav ženskega zatilja, ki v dvorec vnašajo še dodatni pridih Daljnega vzhoda. A ta nikakor ni naključen, saj so sobane poleg pohištva in umetnin nekoč krasile tudi chinoserie, kitajske platnene tapete s poslikavami, ki so kot nekakšna vez med Vzhodom in Zahodom v dvorec sredi vaškega okolja vnašale svetovljanskost.

Vsaka izmed sob je bila posvečena po enemu izmed prapočel – ognju, zraku, vodi in zemlji. Motiv na tapetah v »Vilharjevi« sobi je bil denimo posvečen vodi – elementu, ki je še kako pomemben za japonsko kulturo. Kopanje je na Japonskem sveto opravilo, bistveni del kulturne in narodove identitete.

Še več mednarodnega duha v dvorec vnašajo dela kiparke Sabe Skaberne. Živela je na afriški celini, še dlje v Avstraliji in obe izkušnji sta zelo zaznamovali njen umetniški izraz. Ta zbudi pozornost že zato, ker je poleg keramike eden njenih ključnih kiparskih materialov polst (filc). Volna, obdelana z vodo, pomešano z milnico, se zdi precej nenavadna izbira za kiparsko ustvarjanje, a Skabernetova iz nje ustvarja silno raznovrstne skulpture – tudi družbenokritične, kot sta Slovenija bleda mati ali Whitefella, Blackfella, ki problematizira genocid nad domorodci v Avstraliji.

V sobi, nekoč posvečeni zraku, so zdaj zbrana dela slikarja Sandija Červeka, letošnjega prejemnika nagrade Prešernovega sklada. Njegove slike na prvi pogled zaznamuje »le« globoka črnina, ob ustrezni osvetlitvi in premikanju po prostoru pa se na njih razkrijejo mojstrski neskončni spiralni vzorci, ki jih je umetnik ustvaril tako, da je v barvo, naneseno na platno, neutrudno vrezoval z lopatico po ure in ure, milimeter za milimetrom, in nastale so brazde, ki kot lovke lovijo svetlobo. Slike zato spominjajo na brušene črne diamante. Spominjajo na črne luknje sredi prostranega vesolja.

Sredi dvorca Novo Celje pa spomnijo tudi na črnino, ki jo je skoraj vse življenje nosila njegova zgodovinsko bržkone najpomembnejša stanovalka Fani Hausmann. Bila je izobražena plemkinja, leta 1818 rojena v avstrijskem Brucku an der Mur, in potem ko je, še deklica, izgubila mamo, sta se z očetom preselila v Novo Celje. Tam se je natančno in sistematično, tudi s prevajanjem Prešerna, ki ga je zelo cenila, naučila slovenščine ter v njej nato začela pesniti tudi sama. Žal je življenje prve slovenske pesnice, ki je izstopala s ponosno držo, pa tudi denimo po tem, da je bila strastna kvartopirka, prehitro, pri komaj 36 letih, prekinila bolezen. Njene pesmi pa so, podobno kot umetnost drugih žensk iz naše zgodovine, dolgo, pravzaprav vse do danes, ostale skoraj povsem spregledane.

Zato je poklon hišni pesnici in njenemu delu, ki ga na razstavi opazimo večkrat, izjemnega pomena. Za najočitnejšega je poskrbela slikarka in grafičarka Mojca Zlokarnik, ki je na pobudo kuratork zasnovala sobo Fani Hausmann, v kateri bi ta spet lahko brala njej tako ljubo angleško, francosko in nemško književnost ter Prešerna, pa tudi pisala. Posebej zanjo je pripravila knjige z listi iz ročno narejenega, zelo občutljivega, prosojnega papirja, po katerih lahko listamo le z rokavicami, ključna pa je tista, v kateri je pesničin rokopis. Zlokarnikova je sicer opremila tudi »svojo« sobo (nekoč posvečeno ognju) in v njej – kot protipol Červekovi črnini – razstavila slike s prepoznavnimi črtami živih barv – barv mavrice.

S simbolnimi posegi pa na novo ni zaživel le dvorec, temveč tudi njegova zelena okolica. Ta je nekoč buhtela, okrog poslopja so se razprostirali parki, vrtovi, drevoredi, danes pa je zaradi pozidave zelo degradirana. A velike črno-bele fotografije Ane Kučan, ki jih je ta z izurjenim očesom krajinske arhitektke posnela v Versajskih vrtovih – te je za Ludvika XIV. ustvaril znameniti baročni vrtnar André Le Nôtre – ustvarijo iluzijo: ko svetloba, s katero je Kučanovi med fotografiranjem postreglo februarsko jutro, plaho pronica skozi meglo in nam zakriva pogled na nekdanjo rezidenco Sončnega kralja, si zlahka predstavljamo, da se neskončne zelene površine razprostirajo pred dvorcem Novo Celje. Celo ribnik s trstičjem je tam, četudi gre v resnici za bube, kiparske stvaritve Sabe Skaberne, pritrjene na dolge tanke palice, ki »rastejo« iz tal ter ob dotiku zanihajo sem in tja.

Gradovi in dvorci 18. stoletja so se ponašali tudi s kabineti čudes. V njih so hranili posebne živalske vrste, kamnine, drage kamne ali tehnične naprave, v dvorcu Novo Celje pa je kipar, performer, videast in naš pionir intermedijske umetnosti Marko A. Kovačič zdaj naselil svojo futurološko in že prav kultno civilizacijo Plastosov. Seveda ne v celoti, prostora je bilo za le nekaj posameznih primerkov. Je pa eden od Plastosov na stol sedel ravno na prehodu v sosednjo, za obiskovalce še nikoli prej odklenjeno sobo – in s tem poskrbel za še dodatno čudo. Prvič lahko pokukamo skozi priškrnjena vrata in si ob pogledu na popolnoma neometane stene zaželimo le, da bi dvorec že kmalu dočakal ustrezno obnovo.

Prav razstava V odboju svetlobe, ki jo zaokrožata še dve veliki stropni umetniški instalaciji s prejšnjih razstav (nad stopniščem je pritrjena pločevinasta čipka Metke Kavčič, strop slavnostne dvorane pa je Alen Ožbolt prekril s sajami, črnim oblakom, simbolom nenehne preobrazbe), je najboljši dokaz, kako zelo jo dvorec potrebuje in kako neodgovorno bi ga bilo prepustiti nadaljnjemu propadanju. Razstava se namreč ne poklanja le spominom na nekdanje življenje dvorca, temveč hkrati ponuja tudi izhodišče za razmislek o njegovi revitalizaciji. Pri tem potrdi tisto, kar so nakazale že prejšnje razstave: da se tristo let staremu izpraznjenemu dvorcu sodobna umetnost neverjetno prilega. Ob tokratni razstavi je resnično zadihal na polno, povezal umetnike, ki na prvi pogled nimajo veliko skupnega, in njihova dela celo povzdignil.

Razstava V odboju svetlobe nas tako navda z upanjem, da bosta Občina Žalec, ki si obnove želi, a se ji ta vseskozi odmika v oddaljeno in negotovo prihodnost, in država v prizadevanjih za obnovo vendarle zmogli združiti moči in se obnove tudi zares lotiti – potem pa bosta dvorec Novo Celje v celoti prepustili umetnosti. Dvorec, eden najpomembnejših spomenikov posvetne baročne arhitekture na naših tleh, po takšni prihodnosti, kot kaže, tudi sam hrepeni.

Razstava:
V odboju svetlobe
Kje: dvorec Novo Celje, Dobriša vas pri Žalcu
Kdaj: do 3. oktobra 2021