Summer of Soul

zelo za

Soundtrack revolucije.

Na Woodstocku, ki se je odvrtel poleti 1969, je bilo črncev – na odru in med publiko – le za vzorec, toda sočasno je v newyorškem Harlemu – v parku Mount Morris – šest vikendov zapored potekal monumentalni Harlemski kulturni festival (Harlem Cultural Festival), alias »Black Woodstock«, na katerem so pred nepregledno črnsko množico – skupaj 300 tisoč gledalci – brezplačno nastopili vsi tedanji največji, najudarnejši, najpriljubljenejši črnski izvajalci, kralji in kraljice ter princi in princese bluesa, gospela, soula, rhythm & bluesa, funka, popa, psihedelije, jazza in Motowna: Stevie Wonder, Nina Simone, B.B. King, Gladys Knight and the Pips, The Staple Singers, Sly and the Family Stone, The 5th Dimension, Max Roach and Abbey Lincoln, The Edwin Hawkins Singers, The Chambers Brothers. Woodstock je svoj spomenik, svoj dokumentarec, dobil že takoj naslednje leto, »črnski Woodstock« pa je na svoj spomenik čakal do zdaj – čudoviti, spektakularni materiali (45 ur), ki jih je tedaj s petimi kamerami mojstrsko posnel Hal Tulchin, so namreč prvič na voljo šele zdaj, v dokuju Summer of Soul.

Tulchin jih je vsa ta leta ponujal, a nihče ni trznil. Koncert – in njegove razsežnosti – so vsi pozabili. Ne da je to koga presenetilo – to je bil le del splošnega brisanja črnske zgodovine. Ahmir Thompson, alias Questlove, bobnar in frontman hip hop benda Roots, pa je posnetke tega koncerta zdaj briljantno zlil z arhivskimi posnetki tedanjega časa in sodobnimi pričevanji tistih, ki so bili tam, bodisi na odru ali med publiko, tako da še dodatno poudari urgentnost tega koncerta, ki zveni kot silovita protestna zgostitev zgodovine (vietnamska vojna, kontrakultura, protestna gibanja, politični atentati, izkrcanje na Luni ipd.), kot soundtrack vsega, kar je trgalo črnsko skupnost (rasizem, policijsko nasilje, epidemija heroina, devastiranje mesta, zapostavljenost ipd.), kot glorifikacija črnskosti (leto 1969 je bilo leto, ko je izraz Negro zamenjal izraz Black), kot ekstatična dramatizacija nikoli predvajane revolucije.

Čakajte, da začne Nina Simone brati pismo pesnika Davida Nelsona, ki črnce sprašuje: »Ste pripravljeni? Ste res pripravljeni? Ste pripravljeni, pripravljeni, pripravljeni? Ste pripravljeni storiti, kar je nujno? Ste pripravljeni ubijati, če bo treba? So vaše glave pripravljene? Je vaše telo pripravljeno? Ste pripravljeni razbiti bele stvari? Ste pripravljeni požgati stavbe?« Odgovor množice je vsakič znova: »Yeah!« Ne, to ni bilo prepevanje pod tušem. In čakajte, da začne pastor Jesse Jackson – na odru in »danes« – pripovedovati, kako mu je Martin Luther King 4. aprila 1968 v Memphisu rekel, da je čas, da kaj pojejo in zapojejo Precious Lord, Take My Hand, njegov najljubši gospel, in kako ga je takoj zatem zadela atentatorjeva krogla. Med njegovim pripovedovanjem začne Mavis Staples spontano peti Precious Lord, Take My Hand – z nadnaravnim glasom, ki ga dopolni nadzemeljski glas Mahalie Jackson, karizmatičen, brutalno mogočen, elokventen, osupljiv, grmeč, sublimno ekstremen, katarzičen, singularen, bistven, nujen. Jesse Jackson, vajen vsega, ne more verjeti, da je to mogoče. Ne, Harlemski kulturni festival, festival črnskega ponosa in družinski dogodek (»ultimativni črnski piknik«), ki so ga morali varovati Črni panterji in ki ga je – le »100 milj od Woodstocka« – organiziral Tony Lawrence, barviti showman (kam je izginil? nihče ne ve!), ni bil popevka, temveč »vrtnica, ki je zrasla skozi beton«, kot pravi nekdo. A nekdo drug pravi: ta festival so priredili zato, da črnci leta ‘69 ne bi požgali New Yorka! (Hulu)