Dragan Velikić: Naslov: beograjski roman

+ + + +

Pozidane plasti zgodovine

Srbski pripovednik in esejist Dragan Velikić (1953) se tokrat posveča Beogradu in sledem, ki so jih za seboj pustili osvajalci, tudi sledem, ki jih za seboj puščajo trenutni zavojevalci, kriminalci pod patronatom politične garniture. Tem naborom prišlekov iz podzemlja nekako od vzpona Miloševića prav nič ne prizanaša in jih imenuje z različnimi slabšalnimi oznakami.

Naslov je roman o Vladanu, ki se mu v krizi srednjih let zazdi, da je življenje zavozil. Odrasla hči se ne bo vrnila iz tujine, kjer je živela s prihranjenim denarjem njegovega tasta, torej svojega deda, in ena od Vladanovih ugotovitev je, da je podedoval značaj birokratskega in servilnega očeta, saj dela kot dokumentalist v poštnem muzeju. Vendar sam ni brez ambicij, pri določeni starosti se posveča branju romanov in življenjepisov pisateljev, ki so v takšni starosti umrli, jih študira in pripravlja svojo knjigo.

Med te zapiske se potem, v ločenem tisku, vrivajo citati in opisi, recimo srečanja beograjskega nadrealista Boška Tokina z Waltom Whitmanom, ki je navdušen nad novogradnjami in razvojem mesta pred kakšnim stoletjem; zraven nadrobi okruške nam morda manj znanih popisovalcev mesta, pripadnikov različnih generacij. Predvsem Vladan, potem ko pobegne ženi, pogleduje za ženskami in najde v skrbnici hiše, ki vse ve in ves čas opreza, nenadomestljiv vir informacij in spominov na mesto in na njegove prebivalce. V hiši, v katero se naseli, naj bi bil nekaj časa živel Milorad Pavić, pa tudi sicer ga zgovorna dama zalaga z novicami. Te so večinoma kriminalne narave; prezidava in privatizacija skupnih prostorov, mafijski posli, ki za potrebe novih naselij čez noč zravnajo celotne soseske, pa nikomur nič, sumljivi tipi kupujejo nepremičnine in je vsem jasno, da perejo denarje, vse z blagoslovom politike, ki ni nič drugega kot institucionalizirana, oprana kriminalna skupina. Velikić se seveda obregne tudi ob ignoranco someščanov, ki vse to gledajo in molčijo, pa tistih iz ožjega središča, ki nad vsem vihajo nos in ne ukrepajo, zraven je inertna množica, ki vse skupaj podpira in voli skupine organiziranega kriminala, spremenjene v stranke.

Podobno kot Emilio Pacheco, ki je v Načelu ugodja pisal o različnih plasteh svojega rojstnega mesta, mehiške prestolnice, tudi Velikić v nazivih, turcizmih pa s ponavljanjem zgodovinskih dejstev, od obuditve spomina na potujoči zaplinjevalni kamion za Jude med drugo vojno do množične likvidacije sodelavcev okupatorja, pri čemer je bilo kot sodelovanje prepoznano sploh vsako delovanje, arheološko odkriva plasti zgodovine. Kot da bi iskal uteho, da so vsi zavojevalci in robateži slej ko prej končali svojo epizodo, pa jo bodo, si misli njegov junak, tudi ti zdajšnji.

Roman Naslov je spisan v melanholičnem tonu in mirnem tempu, s posebnim smislom za naštevanje kuriozitet, ki jih Beograd nedvomno premore (kot vsa zgodovinska mesta), in tudi s posebnim sentimentom, ki meji na nostalgijo in mestoma prerašča v ogorčenje nad trenutnim stanjem stvari.