»Novinarje imajo za talce«

Bojan Veselinovič (1965) je novinarsko kariero začel leta 1988 kot radijski dopisnik iz Beograda. V devetdesetih je napredoval v urednika uredništva notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj Radia Slovenija ter nato v odgovornega urednika informativnega programa. Z nastopom prve vlade Janeza Janše je doživel prvi pretres. Ker je takratni koaliciji uspelo sprejeti zakon o RTVS, je tudi na Radiu prišlo do politično motiviranih zamenjav, zato je leta 2006 odšel na Dnevnik, kjer je postal notranjepolitični urednik. Čez tri leta, leta 2009, je bil prvič izbran za direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA), nato še leta 2016.

STA v Sloveniji za medije pomeni zaledno informacijsko infrastrukturo in Veselinovič jo je v zadnjih enajstih letih vodenja razvil v sodoben servis, ki svoje storitve ne prodaja le medijem, ampak tudi tujim veleposlaništvom ali podjetjem. A s tretjo vlado Janeza Janše je zdaj razvoj STA ogrožen, napad na STA pa je postala tudi osrednja zgodba slovenskega predsedovanja EU.

Ta teden je minilo 200 dni, odkar vam je vlada prenehala plačevati račune. Koliko časa še lahko vzdržite? 

Preživimo lahko prek poletja, od tedaj pa je naš obstoj odvisen od drugih dejavnikov. Na prvem mestu je to vlada, na drugem mestu pa so naši naročniki, večinoma glavni slovenski mediji. Ker hodimo po konici noža, smo recimo odvisni tudi od pravočasnega plačevanja računov. Čeprav mediji v Sloveniji niso v ravno zavidljivem položaju, nam za zdaj še plačujejo v roku, kar tudi razumemo kot izraz solidarnosti z našim položajem. V tem smislu to ni le bitka za STA, ampak tudi za medijsko svobodo.

V zadnjem sporočilu za javnost ste omenili, da bi kmalu utegnili zaustaviti delovanje STA. Kako si to predstavljate, kakšen je črni scenarij? 

V zadnjem, že več kot 20 mesecev trajajočem obdobju vladne operacije izklapljanja STA, smo se spraševali, ali naj začasno zaustavimo produkcijo novic in tako opozorimo na svoj položaj. A se za to nismo odločili; zagotavljanje javne službe je naša zakonska obveznost, ki jo bomo opravljali do konca. Črni scenarij je seveda stečaj. Do njega bi prišlo, če dva meseca ne bomo mogli izplačati plač. Do tega lahko pride zelo hitro, osemdeset odstotkov naših stroškov so namreč stroški dela. Ker drugih sredstev nimamo, bi nelikvidnost hitro vodila v insolventnost, ta pa v stečaj.

Na agenciji je zdaj zaposlenih 87 ljudi, šest novinarjev je že odšlo. Zaradi razmer? 

Odšli so zaradi kombinacije vseh teh razlogov. Po eni strani je nastal nov portal N1, z druge strani pa je v nekem trenutku med nami zavladala moreča negotovost. Vsaj do kampanje za obstanek STA, ki nam je vlila upanja, je bilo namreč ozračje včasih izredno naporno in brezupno. Ker imam sam podobno izkušnjo iz leta 2006, ko sem kot odgovorni urednik Radia izkusil tedanji vladni prevzem RTV Slovenija, sem sicer menil, da imam danes veliko tršo kožo. A ni bilo tako. Po drugi strani pa me je v primerjavi s tistim prvim napadom na medije pozitivno presenetila solidarnost celotne družbe ter enotnost in odločenost kolektiva STA.

En scenarij je torej stečaj. Kakšen pa je lahko drug, za vas in novinarje agencije pozitivni razplet? Kaj je verjetneje: da bo vlada popustila, da bo posredovala evropska komisija ali da bo v vaš prid odločilo sodišče? 

Če bo STA dobila denar od države, ga bo, kot kaže, dobila samo s pomočjo sodišča.

Če bo STA dobila denar od države, ga bo, kot kaže, dobila samo s pomočjo sodišča.

Iz vlade je ta teden prišlo sporočilo, da so vam v podpis poslali pogodbo, katere vrednost ocenjujejo na dobra dva milijona evrov. Zdi se, da je sporočilo spodbudno. 

To sporočilo je zavajajoče. Urad vlade za komuniciranje (Ukom) morda ima za financiranje javne službe, ki jo opravlja STA, nedvomno rezerviranih na svojem računu dva milijona evrov. Iz že tretjega osnutka pogodbe, ki so nam ga poslali, pa ne izhaja, da nam bodo ta denar dejansko nakazali.

Nasprotno, s to pogodbo bi nam Ukom priznane in že nastale stroške za javno službo znižal za nazaj in nas hkrati prisilil v takšen način poslovanja, zaradi katerega bi izgubili še tržne prihodke. V pojasnilo: STA v trenutnem obsegu poslovanja na leto potrebuje štiri milijone evrov, dobro polovico tega zneska zaslužimo na trgu, ostalo pa nam je doslej plačevala država, ker je naše delo zakonsko opredeljeno kot javno dobro. Če bi v torek poslano pogodbo podpisali, bi izgubili na obeh straneh. Poleg tega bi na njeni podlagi STA izgubila še uredniško neodvisnost in s tem verodostojnost. Skratka, po dogodkih iz zadnjega tedna dejansko na vladno stran težko računamo. Njihove poteze razumemo kot zavlačevanje. Na družbenih omrežjih govorijo eno, delajo pa drugo.

Vi torej sedaj računate na sodno pot? 

Da in hkrati upamo, da pravnomočna odločitev sodišča ne bo prepozna. Sicer neizmerno zaupamo v sodstvo, saj smo prepričani, da je zakonodaja na naši strani. Sproženih je več različnih postopkov. Vladi izstavljamo račune in od sodišča zahtevamo izvršbe, a vladna stran na drugi strani vlaga pritožbe, pri tem pa ubira najdaljše možne roke in podaljšuje mrcvarjenje. Tako je bil sprožen pravdni postopek pred okrožnim sodiščem, v katerem smo zahtevali izdajo začasne odredbe – želeli smo torej, da sodišče še pred dokončno odločitvijo sproži rubež države, a za zdaj tukaj nismo bili uspešni. Ta primer je sedaj na višjem sodišču. Odločitev pričakujemo v kratkem. Višje sodišče lahko odloči o rubežu ali pa spet vrne zadevo v ponovno odločanje okrožnemu sodišču.

Kaj pa postopek na upravnem sodišču, kjer zahtevate razveljavitev pred mesecem dni sprejete uredbe o financiranju STA? Zakaj ste se odločili zanj? 

Za ta postopek smo se odločili, ker uredba po našem mnenju ni le nezakonita, kot so že javno dejali vsi povprašani pravni strokovnjaki, ampak tudi zato, ker je napisana precej predrzno. Uredba dejansko ni napisana zato, ker se je vlada odločila rešiti spor, ampak je napisana kot manever pred predsedovanjem EU in je bila prvenstveno namenjena evropskim institucijam. Na njeni podlagi so uradnikom v Bruslju sprva oznanili, da je spor praktično rešen, da bomo v roku nekaj dni dobili denar. Nato pa je sledila ponudba pogodbe z umazanimi podrobnostmi; spet brez vsakršne zakonske podlage. Skratka, to je bil še en blef.

Upravno sodišče je sicer ta teden izvajanje uredbe zadržalo. Kaj pomeni ta odločitev? 

To pomeni, da imamo prav. Sodišče je namreč v začasni odredbi zapisalo, da je pogodba, ki nam jo vsiljujejo iz vlade, nepotrebna. Zadržanje vladne uredbe pomeni, da smo dobili še eno potrditev sodne veje oblasti, da bi morala vlada že zdavnaj financirati našo dejavnost, kot ji to nalaga sedmi protikoronski zakon.

Dejali ste, da lahko preživite prek poletja. Ste pa sedaj tudi začeli prodajati terjatve do države. Prvo za en mesec dela v višini 169 tisoč evrov ste že prodali. Koliko časa lahko s tem nadaljujete? 

Če bo obstoj STA ogrožen, bomo seveda s tem poskušali nadaljevati. Voljnost kupcev obstaja, to lahko povem.

Zaradi tega, ker so ugotovili, da so vaše terjatve do države iztožljive? 

Da, zato ker je okrožno sodišče v prej omenjeni odločbi, v kateri nam je sicer zavrnilo izdajo začasne odredbe, v obrazložitvi zapisalo, da je sedmi interventni zakon, ki v enem od členov od vlade zahteva, da nam denar za to leto izplača, zadostna podlaga za prepoznavanje upravičenosti terjatev in da posebna pogodba ni potrebna. Za kupce terjatev je bilo to znamenje, da gre v našem primeru za dobre investicije, še posebej, ker so zamudne obresti na državne terjatve najvišje. Vsak mesec državi izdajamo račune, ker nam jih ne plačajo, gremo v izvršbe. Do konca maja smo zahtevali izvršbe pri štirih zahtevkih, eno terjatev pa smo prodali.

Lahko s prodajo terjatev preživite dlje časa?

V odzivih vladne strani je mogoče zaznati naravnost sprevrženo držo, češ, če lahko prodajajo terjatve, pa naj jih prodajajo. Hkrati je to pospremljeno z zgroženostjo, češ, kako to, da si kaj takšnega dovolimo. Tudi mi smo tehtali, kaj storiti. Prodajo terjatev razumemo kot res skrajno potezo v razmerah, v katerih država kot dolžnik ne spoštuje svojih zakonov. In to je tudi edino pravno sredstvo, ki nam je bilo na voljo.

Še vedno sva pri najverjetnejših rešitvah vašega spora. V Mladini smo prejšnji teden razkrili, da se je vaša odgovorna urednica srečala s predsednico evropske komisije von der Leynovo. Kaj pričakujete od komisije? 

To, da se je von der Leynova srečala z nami, veliko pomeni. Prepričan sem, da se s tem tudi končuje obdobje zgolj moralne podpore. Dejansko smo bili v času pred srečanjem z von der Leynovo v več stikih z evropsko komisijo. Njihovi predstavniki iz različnih komisariatov, tudi zaposleni pri podpredsednici evropske komisije Vĕri Jourovi, ki je pristojna za vrednote in transparentnost ter s tem za našo uredniško neodvisnost, so vse navedbe, s katerimi je komisijo zasula naša vlada, preverjali še pri nas.

Ste lahko iz vprašanj, ki so vam jih pošiljali iz komisije, sklepali, kaj vlada sporoča v Bruselj? 

Seveda. Vlada je evropsko komisijo pred začetkom predsedovanja na primer obvestila, da bo v roku treh dni po sprejemu uredbe nakazala denar za STA, in sicer 845 tisoč evrov predplačila. To je bilo glavno sporočilo pred prihodom evropske komisije v Slovenijo. Zaposleni v evropski komisiji so nam potem že čestitali in nas spraševali, ali je zdaj naš spor z vlado rešen. Bili so precej presenečeni, ko smo jim razložili, da dejansko denarja ni.

STA je tiskovna agencija, nima neposrednega vpliva na javno mnenje, takšnega, kot ga imajo recimo RTV, Večer, Dnevnik, Delo. Zakaj se vlada že več kot leto dni trudi z vami, kaj želijo?

Ko sem prišel na STA , so mi dlje časa zaposleni dejali, da je STA nekakšna tkalnica. Na začetku sem na ta opis gledal precej pejorativno, morda je celo imel slabšalen prizvok. A mi je kmalu postalo jasno, da je to institucija, ki z vsakodnevnim delom tke velik material, iz katerega je sestavljena naša javnost ali javno mnenje. Ravno zato, ker STA izdeluje osnovne mnenjsko nevtralne informacije, njen vpliv na skupnost ni takojšen, je pa v daljšem obdobju globok in vseobsegajoč. Zato pa smo tudi zanimivi za sedanjo oblast, ki želi prek STA premesiti slovensko družbo na dolgi rok in pa seveda iz agencije narediti razglasno postajo, svoj zvočnik, nekaj takšnega, kar smo že videli v času prve vlade Janeza Janše, predvsem od leta 2006.

Pot, po kateri gre ta vlada v odnosu do nas, je dejansko preslikava dogodkov, ki so se že zgodili na Madžarskem.

V času prve Janševe vlade ste z RTV Slovenija šli na Dnevnik, kjer ste postali notranjepolitični urednik. Kako se spominjate tistega napada na agencijo? 

Prva vlada Janeza Janše je tedaj, ker STA še ni bila zaščitena s posebnim zakonom, takoj imenovala novo direktorico. Ker ni bila dovolj poslušna, so jo leta 2006 zamenjali z uslužbenko kabineta predsednika vlade, ki je bila prej pristojna za stike z javnostjo v stranki SDS. Odgovorni urednik pod njo je postal, žal pokojni, Borut Meško, notranjepolitični urednik pa sedanji direktor Ukoma Uroš Urbanija. Redakcijski sistem na STA zna zabeležiti vse spremembe novinarskih tekstov. Če bi vam pokazali novice STA iz obdobja, ko je bil Urbanija tukaj urednik, bi videli morje njegovih z rdečo obarvanih korektur. Samovoljno se je posegalo v novinarske tekste, jim spreminjalo naslove in tako naprej. Na Dnevniku tedaj novic STA praktično nismo mogli uporabljati ali se na njih naslanjati, ker so bile pogosto neverodostojen vir, prenašalec vsebin po nareku. Dnevnik smo tedaj sestavljali brez pomoči STA, ker bi bila uporaba njihovih informacij manipulativna. Vsaj to je zdaj verjetno spet cilj te vlade.

Vrnimo se k pogodbi, ki vam jo ponuja Ukom in je vi ne želite podpisati. Če prav razumemo, od vas zahtevajo, da za javnost odprete vse vaše plačljive novice, fotogradivo, avdio- in videoposnetke. V SDS imajo sedaj že več kot 30 lokalnih spletnih medijev, ki niso vaši naročniki. Želijo s tem dejansko pomagati tej svoji mreži? 

Možno, vendar je to zelo ozka interpretacija. Tednik SDS Demokracija in njegova televizija Nova24 sta naša naročnika. Namen pogodbe, ki nam jo ponujajo, je, da bi morali dovoliti zastonjkarsko poobjavljanje javno dostopnih povzetkov novic. Vlada bi se na drugi strani lahko hvalila, da je medijem zagotovila zastonj dostop do tekstualnih ali fotografskih vsebin. A če bi vlada želela to doseči, ne da bi, recimo, mi morali novinarje odpuščati, bi nam morala, poenostavljeno rečeno, ponuditi štiri milijone evrov. Drugič pa, pot, po kateri gre ta vlada v odnosu do nas, je preslikava dogodkov, ki so se že zgodili na Madžarskem.

Kaj so tam naredili z njihovo tiskovno agencijo? 

Direktorja madžarske tiskovne agencije MTI se spomnim. Spomnim pa se tudi, da ga naenkrat ni bilo več na rednih letnih srečanjih evropskih tiskovnih agencij. V nekem trenutku smo izvedeli, da ga je vlada zamenjala, nato pa, da so z drugo reformo MTI utopili z njihovo vladno nadzorovano televizijo. Vlada zna vse to upravičiti pod pretvezo iskanja sinergij in splošne skrbi za davkoplačevalce, dejansko pa s tem uniči verodostojne vire informacij. Podobne nakane smo lahko lani poleti zaznali tudi v Sloveniji. Naša vlada je lani poleti načrtovala medijsko reformo, prek katere bi STA po novem financirala RTV Slovenija, tržno dejavnost bi nam omejili in seveda spremenili imenovanje nadzornikov, s čimer bi dobili še kadrovski nadzor nad agencijo.

In če bi vi privolili v vse zahteve Ukoma, kaj bi se zgodilo? 

Ne vem, ali bi kdorkoli lahko privolil v njihove pogoje. Za ilustracijo: vlada je v sporni uredbi zapisala, da mora STA ločeno prikazovati vsebino javne službe in vsebino, namenjeno naročnikom. To smo že naredili, a zdaj je problem drugje. Ukom misli, da dostopnost naših javnih vsebin vsem pomeni tudi pravico do poobjavljanja. A ne obstaja nobena tuja agencija, katere novice bi bile javno dostopne in ki bi hkrati dovoljevala, da jih lahko drugi poobjavljajo. Vi recimo uvodnih delov novic in fotografij Reutersa, ki so sicer javno dostopne, ne smete objavljati v Mladini brez plačila. Pri tem ne gre zgolj za kakšne malenkosti, ampak za avtorsko pravo. Fotograf, ki je nekaj slikal za STA, se ne more s tem odpovedati vsem svojim pravicam.

Mimogrede, Urbanija je od vas zahteval vso poslovno dokumentacijo za zadnjih deset let, ni pa zahteval dokumentacije za čas, ko je bil on sam zaposlen na STA. Kaj se skriva v teh dokumentih? 

V njih bi lahko našel rabote svojega obdobja na STA. Mislim, da je parlamentarna preiskovalna komisija bivše poslanke Melite Župevc o brezplačnikih stranke SDS ugotovila, kateri avtorji so tedaj pisali tekste. V dokumentaciji STA bi bilo zanimivo preveriti korelacijo s prejemniki plačil za te vrste novinarstvo. Mediji pa so že pisali, kako je ena odvetnica izstavljala fakture za delo, ki ga je v resnici že opravila druga odvetniška pisarna.

Cilj je podrediti si agencijo, je pa ta boj garniran z revanšizmom in obračunavanjem, predstavlja se kot nekakšen osebni obračun zaradi zamer iz preteklosti.

Vaš odnos s SDS je znan, kaj pa s SMC in NSi? Zdi se, da želita ti dve stranki ostati nevtralni, Počivalšek in Tonin rada govorita o nekakšnem sporu egov, pa da bi moral vsak narediti korak nazaj. 

Najprej o spopadu egov. Ta primerjava je zgrešena, gre za interpretacijo problema, kot jo želi narisati Ukom. Vse do znamenite Tarče, v kateri smo se vsi akterji soočili, so tudi naši mediji spor tako predstavljali. Sprva je bila tudi večina novic sestavljena tako, da se da beseda enemu – meni – in drugemu, Urbaniji.

Čeprav to seveda ni spor z Urbanijo, Urbanija je precej ubogljiv funkcionar, ki te poteze vleče, ker jih mora. 

Seveda. Cilj je podrediti si agencijo, je pa ta boj garniran z revanšizmom in obračunavanjem, predstavlja se kot nekakšen osebni obračun zaradi zamer iz preteklosti. Ampak jaz nisem gojil nobenih osebnih zamer do Urbanije. Ko sem leta 2009 prišel na agencijo, je kasneje on sam dal odpoved. Nato je odšel naprej, ne vem, na MMC, portal RTV Slovenija, in na Siol – v vseh teh okoljih se je s kolektivom sprl in odšel naprej. Skratka, to ni boj dveh egov.

Kako ocenjujete vlogo ostalih dveh koalicijskih partneric v tem konfliktu? 

Mi ju sicer seznanjamo s svojim stanjem in z dejstvom, da sta obe stranki soodgovorni za to, kar se dogaja. V NSi so lani poleti pripomogli k blokadi medijske reforme, torej hkratnih sprememb zakona o STA, RTV in zakona o medijih. Ti so takrat še pravi čas opozorili javnost, kako škodljivo bi bilo sprejetje teh novel, ki so nato obtičale v predalu. Kdo je v pravem trenutku obelodanil besedilo teh zakonskih sprememb, menda največ vedo v NSi. Pomagali so torej, vendar pa sedaj živijo v utvari, da so si s tem umili roke.

Kaj pa SMC, ki ji je uspelo v sedmi protikoronski zakon vstaviti člen, ki vlado zavezuje k vašemu financiranju? Je to storila zdaj že odpadniška frakcija poslancev SMC ali vas je podpiral tudi gospod Počivalšek? 

SMC je zaradi nas – tako sta javno dejala gospod Zorčič in gospa Sluga – očitno tudi razpadla. Dejala sta, da je bil znotraj stranke odnos do STA kaplja čez rob. Zasluga Janje Sluga je, da ji je od Ukoma uspelo pridobiti priznanje, da oni niso pooblaščeni za urejanje odnosov z nami, in pa, da je denar za STA za leto 2021, več kot dva milijona evrov, dejansko na njihovem računu. Počivalšek pa se nikoli ni poglabljal v spor in ga tudi ni hotel razumeti, ali pa so mu drugi pomagali, da ga ni razumel. STA je konec leta 2020 naredila podobne korake kot vsako leto. Naš nadzorni svet je sprejel poslovni načrt in ga poslal na Ukom, vlado in ministrstvo za kulturo ter jih prosil, naj nam pripravijo pogodbo za leto 2021. A potem pogodbe, ki smo si je mi želeli, ni bilo. Mi smo ves čas prosili zanjo, pa nam je niso poslali. Ves ta čas je Počivalšek v javnosti ponavljal in ponavljal, da od nas pričakuje spoštovanje pogodbe.

Finančno ste odvisni od vlade. Bi bilo mogoče vaše delo drugače organizirati? Če se že ne moremo primerjati z Avstrijo in Nemčijo, me zanima, ali obstaja v državah bivše Jugoslavije kakšen alternativni model. 

Na jugu alternativnega modela, ki bi ga veljalo posnemati, ni. V Bosni obstajata dve tiskovni agenciji, vsaka identiteta ima svojo. Federacija ima Feno, ki nima niti lastnega računa in je nekakšen organ v sestavi vlade, v Republiki Srbski pa obstaja Srna, ki je Dodikov megafon. Fena je po vsebini kakovostnejša. Hrvaška Hina je v stoodstotni državni lasti, kot mi, le da ima zgolj dvajset odstotkov lastnih prihodkov – mi dobrih petdeset. Srbski Tanjug je nedavno kupil njihov pevec Željko Joksimović in tako naprej. Skratka, nič res inovativnega in kakovostnega. V Sloveniji smo po letu 1991, ko smo STA ustanovili, agencijo razvijali. Neizmerna zasluga gre kulturnemu ministrstvu pod vodstvom Majde Širce, ki je leta 2011 sprejela zakon o STA, s katerim smo STA zagotovili avtonomijo, način financiranja in upravljanje. V STA smo v tem času naredili tudi nove produkte, povečali smo tržni del in tako naprej. Ta pot je sedaj ogrožena.

Vladni napad na STA je sicer zelo tragična zgodba, je pa v njej mogoče najti tudi nekaj spodbudnega. Pod prvo vlado Janeza Janše jim je agencijo uspelo podrediti takoj, zdaj pa se z vami mučijo že leto dni ravno zato, ker ste vmes dobili varovalke pred ravno takšnim vmešavanjem. Vaš primer kaže, da je treba nadaljevati razvoj neodvisnih institucij. 

Drži, ker vlada našega nadzornega sveta ne more spremeniti, sta njihova jeza in ihta neizmerni. Že oktobra lani, ko so nam prvič zaprli financiranje, so mislili, da se bomo takoj zlomili. Niso namreč vedeli, da imamo na računu 400 tisoč evrov likvidnostne rezerve, oblikovane za primer, če bi prišlo do težav med slovenskimi mediji, ki nam plačujejo za storitve. In zdaj, ko so nas želeli januarja v drugo zadušiti, nam je uspelo prodati eno od terjatev. Tudi javni poziv Janeza Janše marca letos, naj odstopim, je mogoče videti kot odraz nemoči. Pa tudi marca sprejeti sklep vlade, s katerim so notranjega ministra Aleša Hojsa pooblastili, naj policija izvede preiskovalna dejanja, v katerih je treba ugotoviti, ali so direktor in naši nadzorniki zlorabili zakon, je izraz te nemoči, ali pa obisk delovne inšpekcije, ki pri nas ni ničesar ugotovila. Vse to je posledica zakona, ki nas ščiti, a tudi pokončne drže nadzornikov, ki so svojo neodvisno vlogo vzeli zares.

Ste sami kdaj pomislili na odstop? Če bi vas politika zlomila, bi bile verjetno vse te akrobacije odveč. 

Velikokrat. Jasno mi je, da naša agencija pod mojim vodstvom od te vlade denarja nikoli ne bo dobila. To je argument za moj odstop. A četudi bi odstopil, ni jamstva, da denar bo oziroma da potem država agencije ne bi razgradila. O teh dilemah smo se v kolektivu tudi pogovarjali in se odločili, da ne odstopim.

Že drugič smo priča Janševemu napadu na medije. Ali ni tokrat napad veliko bolj agresiven, hkrati pa je tudi več upora kot pred petnajstimi leti? 

Janševa operacija proti STA se ni začela šele oktobra lani, ko so nam ustavili financiranje, ampak že takoj po nastopu njegove vlade, le da mi s tem nismo šli takoj v javnost. Že takoj smo začeli prejemati dopise Ukoma in že takoj nas je premier označil za ventilatorja lažnih novic. V začetku, ko smo Urbaniji poskušali razložiti osnove našega delovanja in veljavnih pravil, smo bili naivni. Morda bi se morali odzvati že prej. Brutalnost, s katero skuša Janša tokrat preurediti medijsko krajino, je večja, strinjam se. Kako sprenevedavo se mu je v govoru pred evropskim parlamentom zareklo, da je on prvi in edini novinar, ki je bil zaprt v Sloveniji, in da je vsled temu neumno govoriti o kakršnihkoli pritiskih na medije. Ni namreč hujšega pritiska, kot je ta, da mediju, ki je v tvoji lasti, zaustaviš financiranje. Da pa je na drugi strani tudi odziv javnosti in ceha močnejši, je tudi res, to nam zelo veliko pomeni. Zdi se mi, da je tudi vladno stran odziv presenetil.

Ali je res, da vam pri urejanju pravnih razmerij z vlado pomaga odvetniška pisarna Čeferin? 

Ja, javno povem – pomaga nam odvetniška pisarna Čeferin, in to pro bono, kar cenimo.

Janševa operacija proti STA se ni začela šele oktobra lani, ko so nam ustavili financiranje, ampak že takoj po nastopu njegove vlade, le da mi s tem nismo šli takoj v javnost.

V zadnjih 20 letih so številne države prilagodile svojo medijsko zakonodajo novim razmeram. Večina jih je uvedla digitalne davke, nekatere države, kot je Islandija, so okrepile medije na vseh področjih. Pri nas pa imamo že 20 let staro zakonodajo, ki ne pozna niti interneta in ki je nobeni vladi doslej ni uspelo prenoviti. Kdo je tega zmožen, če ne politiki, civilna družba? 

Samo civilna družba ne bo dovolj. Zbuditi se mora tudi politika. A za zdaj so obeti slabi. Naslednja medijska operacija te vlade po STA bo gotovo RTV Slovenija.

Svojo novinarsko kariero ste začeli kot dopisnik Radia leta 1988 iz Beograda. Tedaj ste spremljali vzpon Slobodana Miloševića. Vidite kakšne vzporednice? 

Vidim, to zaostrovanje me skrbi. O b Miloševićevem vzponu smo bili priča organizacije protestnih shodov, ki so jih ob istem kraju in času organizirali Milošević in njegovi nasprotniki. V Sloveniji smo to že doživeli, me pa skrbi, da bo prišlo do še večje zaostritve, morda tedaj, ko bodo podporniki SDS, ki jih ta stranka sedaj hrani s svojo medijsko propagando, spoznali, da Janša ne bo mogel sestaviti vlade, pa čeprav bi lahko bil znova relativni zmagovalec volitev. Znam si predstavljati, da bo tedaj prišlo do večjega shoda enih in drugih.

Zakaj tako mislite? Naša družba vendarle ni tako razcepljena, kot je bila Miloševićeva Srbija.

V oddaji Tarča o STA sta se pokazali dve stvari. Prva je, da vladna stran v svoji kritiki ali napadu na STA nima ničesar oprijemljivega. Druga pa je, da vladna stran, ki sta jo tam predstavljala minister za kulturo Vasko Simoniti in Urbanija, nima nikakršnega interesa nagovarjati kogarkoli zunaj kroga SDS, recimo bolj zmerne ljudi na desni sredini, kaj šele neodločene. To pomeni, da le utrjujejo svojo volilno bazo in jo hranijo s propagando. Zato se bojim, da bi lahko prišlo do spopada različno mislečih. Hujskaštvo lahko izzove hude besede, upam pa, da ne tudi fizičnih obračunov in uporabe sile.

Naslednja medijska operacija te vlade po sTa bo gotovo RTV slovenija.

Mandat direktorja STA vam poteče decembra. Boste ponovno kandidirali? 

Razpis bo objavljen septembra, do tedaj pa se lahko zgodi marsikaj. Še je čas – za odstop, za vnovično prijavo, nisem se še odločil.

Tedaj vam grozi že nova fronta. Tudi napovedani zakon o demografskem skladu je napisan tako, da bo vlada dobila upravljavske vzvode STA v svoje roke. 

Drži, z zakonom o demografskem skladu bi se spremenil način imenovanja nadzornikov STA, ki imajo sedaj mandat do leta 2023. A če bo zakon o demografskem skladu jeseni sprejet, bi morali za tem še spremeniti zakon o STA. Glede na zahteve po novem referendumu se mi zdi, da bo tej vladi zmanjkalo časa. Je pa res, da so odprli več front. Lani so poskušali vložiti novo medijsko zakonodajo in si nas podrediti, potem so se odločili za prekinitev financiranja, hkrati je bil še poskus prek demografskega sklada. Njihov napad – vključno s prošnjo evropski komisiji, naj preveri skladnost našega financiranja s pravili o državnih pomočeh, je večplasten.

Računajo, da boste prej ali slej zaradi izčrpanosti podpisali karkoli. 

V takšnem položaju smo že sedaj. Zato je skrajno neokusno sploh govoriti o usklajevalnih sestankih med STA in Ukomom. Če imaš na eni strani nekoga, ki bi ti po zakonu moral dati denar, pa ti ga ne da, na drugi strani pa nekoga, ki diha na škrge in bo kmalu privolil v vse, samo da bi agonijo končal, je spor precej nepravičen. Ali se bo Veselinovič že streznil in nehal imeti svoje zaposlene za talce – vzklikajo njihova trobila. Oni jih seveda imajo za talce, novinarje imajo za talce, iz mene pa delajo heroja po nepotrebnem.