Profesionalna klovna, ki sta cirkuško umetnost pri nas pomagala dvigniti na višjo raven

Ko je imel Ravil Sultanov približno tri leta, je na televiziji prvič videl nastopati Olega Popova, enega najznamenitejših sovjetskih klovnov. Ni še vedel, da se takšnemu performerju reče klovn, a ga je pritegnil kot magnet. Natalio Sultanovo so podobni občutki obhajali ob gledanju baletnih nastopov. Želela je postati plesalka, igralka, piska tekstov, izmišljevalka zgodb; nekaj, povezano z umetnostjo. Čez leta sta bila oba sprejeta na cirkuško akademijo v Moskvi, kjer sta se spoznala in zaljubila.

Klovnada je bila v Rusiji izjemno razvita – študirati cirkuško umetnost je bilo v 80. letih nekaj tako običajnega kot študirati igro ali ples. Nikogar od njiju ni skrbelo, da po končanem izobraževanju ne bi dobil službe. Študij je bil brezplačen, dobivala sta štipendijo, takoj po tem, ko sta ga končala, pa sta se morala za dve leti zaposliti v ruskem državnem cirkusu, da sta upravičila študij – kar pa ne pomeni, da sta delala zastonj, že tedaj sta dobivala plačo, zaposlitev pa je po dveh letih vsak posameznik lahko podaljšal. »Takrat nisva kaj dosti razmišljala o prihodnosti. Vse je bilo jasno in gotovo,« se spominja Natalia Sultanova.

Toda Sovjetska zveza je začela razpadati, kar je številne pahnilo v popolno negotovost. Cirkuške programe sta doleteli optimizacija in komercializacija. Sultanova sta v tistem času s profesorjem klovnade, pri katerem sta diplomirala, nameravala ustanoviti prvo klovnovsko gledališče v Moskvi. Hodili so na turneje v Anglijo in na Irsko in povsod doživeli izjemen uspeh. Le še korak jih je ločil od uradne ustanovitve, ko sta nastopila popoln kolaps sistema in finančna kriza. Uvidela sta, da bosta morala zapustiti domovino in se odpraviti novim priložnostim nasproti.

V Ljubljani, ki sta jo vzljubila, ko sta leta 1993 po naključju prišla v Slovenijo, da bi nastopila v tolminskem kazinoju, ki pa so ga vmes zaprli, zdaj živita in delujeta že skoraj trideset let, četudi klovnska umetnost pri nas ob njunem prihodu praktično ni obstajala. Prvi ju je pod svoje okrilje vzel KUD France Prešeren, tam sta se vključila v projekt, znotraj katerega sta nastopala po centrih za migrante po vsej Sloveniji. Nekoč sta vadila na dvorišču KUD-a, kjer ju je opazil igralec Janez Škof in bil nad njima tako navdušen, da ju je spoznal z režiserjem Eduardom Milerjem, ki se je v Slovenskem mladinskem gledališču tedaj pripravljal na režijo predstave Klovni, v kateri je igral tudi Škof. Predstavi sta se pridružila kot asistenta za cirkuške veščine in klovnsko igro, pozneje pa sta v njej tudi odigrala vlogi uniformistov, kar jima je omogočilo, da sta podaljšala svoja vizuma. Njuno sodelovanje pri predstavah Mladinskega se je nadaljevalo vse do današnjih dni, v vlogi svetovalcev za gib, trike, trenerjev in igralcev pa sta sodelovala tudi s številnimi drugimi gledališči.

Kot vodja cirkusa in ena od klovnes sta zaigrala v filmu Janeza Burgerja Circus Fantasticus in za vlogi leta 2011 prejela skupinsko nagrado zlata arena za igralske dosežke na mednarodnem filmskem festivalu v Pulju, Ravil pa še vesno za stransko vlogo. Pred tremi leti sta prejela še Župančičevo nagrado, najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana, ki se ga nista razveselila le kot potrditve za svoje delo, temveč tudi zato, ker sta z denarjem od nagrade lahko izpolnila sanje hčerki in jo poslala na enoletno baletno izobraževanje v Rusijo. Pozneje je bila sprejeta na sanktpeterburško baletno akademijo in je na dobri poti, da bo izjemna umetnica, tako kot njeni starši.

Leta 2008 sta dobila idejo za slovenski festival sodobne klovnade, zdelo se jima je namreč, da cirkuški programi pri nas niso dovolj kakovostni. Ustanovila sta Zavod Buffeto in znotraj njega zagnala festival Klovnbuf. Njegove dejavnosti so se v štirinajstih letih razširile: poleg festivala v ljubljanskem Pionirskem domu denimo vodita priložnostni laboratorij za mlade, ki se želijo spoznati s cirkuško umetnostjo, skupaj z organizacijo Skala delujeta na področju cirkuške pedagogike, soorganizirata projekt Kultura do vrat – Cirkuliranje, ki cirkuške nastope pripelje v parke in stanovanjska naselja.

Vseeno pa je najvidnejši projekt zavoda še vedno Klovnbuf. Letošnji festival je za zdaj zastavljen v dveh delih, načrtujeta pa še tretjega, okroglo mizo o cirkuški umetnosti. Drugi del festivala poteka prav te dni – katerega od dogodkov lahko ujamete do nedelje, 1. avgusta – in je v celoti posvečen mladim, »cirkuški prihodnosti Slovenije«. »Mladi cirkusantje se od naju precej razlikujejo,« priznavata. »To so urbani cirkusantje, ki mešajo izrazna sredstva: organizirajo glasbeno cirkuško predstavo ali žonglerski koncert, analizirajo sodobno problematiko mesta ... midva sva bolj arhaična cirkusanta (smeh), a sva vesela, da se cirkuška umetnost v Sloveniji razvija, in k temu poskušava prispevati po najboljših močeh.«