Renesansa raperk

Zadnja leta postaja ženski glas v rap igri vse opaznejši in vedno bolj prevladujoč. Ameriško sceno so sicer že v zlati dobi hiphopa devetdesetih let močno zaznamovale raperke (denimo Missy Elliot, Bahamadia, Lauren Hill, Lil Kim in Foxy Brown), a v svetu rapa so do nedavnega kljub temu prevladovali moški. Zdaj pa postaja svetovna krajina hiphopa nekoliko bolj uravnotežena: vrhove lestvic najbolj prodajanih in s spleta največkrat pretočenih skladb krasijo imena ognjevito gajstnih, pohotno vulgarnih rap superzvezdnic, kot so na primer Cardi B, Megan Thee Stallion, Nicki Minaj in Doja Cat, na vrhove seznamov najboljših plošč leta po izbiri kritikov pa se uvrščajo številne glasbeno avanturistične, pesniško artikulirane, napredno misleče, družbenokritične in politično angažirane raperke, kot so denimo Little Simz, Young M. A., Noname, Tierra Whack, Rico Nasty in številne druge. Izjemno dolgo je trajalo, da so si ženske izborile mesto v tem nekoč izrazito moškem svetu, a zadnja leta se zdi, da so končno deležne pozornosti, ki si jo zaslužijo. Raperska krajina pa ne postaja uravnotežena zgolj po svetu, temveč tudi pri nas.

Kmalu po prelomu tisočletja je častni naziv pionirke slovenskega rapa prevzela MC Katana, ko je ta poniknila, pa o raperkah pri nas leta ni bilo ne duha ne sluha. Dolgo obdobje raperskega patriarhata so zdaj prekinile Masayah, Sahareya, Fraw Blanka in Žena – poleg teh štirih samostojnih izvajalk velja omeniti še Juco Bonaca, nepogrešljivo članico zasedbe SBO (Smrt boga in otrok) –, protagonistke novega vala slovenskega rapa, ki so začele rapati približno sočasno, te dni pa nase resno opozarjajo z udarnimi živimi nastopi, obetajočimi singli in dolgometražnimi prvenci v nastajanju.

Zakaj je trajalo toliko časa, da so ženske v rapu tudi pri nas dobile glas? Kot je povedala Sahareya, je težava predvsem, ker »se ogromno punc niti ne upa poskusiti v tem, ker mislijo, da gre pač za nekaj moškega. A pravzaprav je zdaj že več kot očitno, da te ne glede na spol lepo sprejmejo oboji, raperji in občinstvo.« Še več: »Super je, da se ta meja med spoloma zdaj končno briše. Sem ženska, ki rapa – pa kaj potem? Tudi moški plešejo balet.«

Masayah

Mia Puhar Rodin, ki ustvarja pod psevdonimom Masayah, je visočanstvo obalnega rapa, kot se brez zadržkov pobaha tudi sama: »Kralj in kraljica prihajata z morja.« Ko reče »kralj«, ima v mislih Drilla, prvega moža obalne rap scene, ki je njeno nadarjenost zaznal, ko je bila še rosno mlada najstnica: prebral je nekaj njenih besedil in jo nemudoma povabil k sodelovanju. Z njim je na oder prvič stopila pri šestnajstih, z zvitim gležnjem in velikimi ambicijami. »Prodrla bom čez meje,« pravi suvereno, videospot za njen prvi komad v srbskem jeziku, imenovan Broj, pa ima na YouTubu že več kot pol milijona ogledov. V skladbi sicer rapajo srbska rap zvezdnika Brut in Smirbe ter velenjski hardcore raper Cyam, Masayah pa odpoje spevni refren, a ob branju komentarjev hitro postane jasno, kdo je zvezda večera. »Riba pokidala refren,« se glasi prvi. »Djevojčica, bez sumnje, ukrasila je tracku,« pravi drugi. »Brate, kakav ženski vokal,« zapiše tretji spletni navdušenec nad refrenom mlade slovenske raperke.

V teh sicer zelo laskajočih komentarjih pa se skriva tudi podton, ki ga Masayah pravzaprav prezira: to je kategoriziranje po spolu. »Ne reci, da sem najboljša raperka, reci, da sem tvoj najljubši raper nasploh: jaz preprosto rapam, nima veze, kakšnega spola sem,« je odločna. In doda: »Sicer je prav, da se jasno in glasno poudari, da smo zdaj tudi ženske prisotne na rap sceni – to moramo seveda jemati s ponosom –, a resnično si želim, da moji poslušalci ne bi poudarjali te razlike.«

Kmalu po prelomu tisočletja je častni naziv pionirke slovenskega rapa prevzela MC Katana, ko pa je ta poniknila, o raperkah pri nas leta ni bilo ne duha ne sluha. Dolgo obdobje raperskega patriarhata je zdaj prekinjeno.

Masayah še opozarja, da je bil »rap od nekdaj usmerjen v podrejanje in objektiviziranje žensk, zato je še toliko bolj sveže, da kot ženska zgrabim za mikrofon in s svojimi rimami osvojim ta izrazito moški svet«. Doda pa tudi, da bi bilo z njene strani takšno objektiviziranje žensk v raperskih besedilih pravzaprav »hinavsko kritizirati: kot lezbijka pogosto rada zajaham ta val, mala,« pravi v smehu.

To, da je ženska, in to, da je istospolno usmerjena, sta sicer pomembni prvini njene identitete, o katerih pogosto govori tudi v besedilih, a kot pravi, »to ni najbolj bistvena dimenzija mojega ustvarjanja«. »Najpomembnejša sporočila moje glasbe izhajajo iz dejstva, da sem prava uličarka, da te lahko zaradi tega kaj naučim ali pa ti vsaj pomagam pri soočanju s problemi. V življenju mi resnično ni bilo postlano z rožicami: prihajam s socialnega dna, vzgajala me je mama samohranilka, prihajam iz družine, ki se je borila z zasvojenostjo, bankrotom in podobnimi pizdarijami. O tem sicer nerada govorim, zato pa moram o tem pisati in torej rapati.«

To pomembno legitimira njene raperske zgodbe: »V mladosti sem se počutila izključeno, a rap mi je dal vedeti, da sem sposobna vse grozote obrniti v nekaj pozitivnega in navdihujočega.« Masayah poudarja tudi pomen pravih pouličnih, celo gangsterskih izkušenj, ki njeno glasbo naredijo tako pristno. »Vsak takoj prepozna, ali kdo v rapu fejka. Ne stoj mi glumit nekega gangsterja. Pomemben razlog, zakaj ljudje prisluhnejo moji glasbi, je njena pristnost. Kljub mladim letom sem že videla dovolj surovega uličnega šita, da so moje zgodbe pristne, saj sem na lastni koži izkusila marsikaj,« pravi.

Pravzaprav je njen ustvarjalni proces zadnja leta zaznamovala predvsem očetova smrt. Težko pričakovani prvenec je bil posnet in pripravljen za izid že pred pandemijo, a ga je po družinski tragediji skoraj v celoti zavrgla. »Ko izgubiš ljubezen svojega življenja – prvo osebo, ki te je sprejela –, se ti enostavno spremeni pogled na svet. Ko se soočiš s tovrstno izgubo, se spremeni tudi tvoja resničnost – še posebej, če se ti to zgodi pri osemnajstih letih.

Tovrstna izkušnja ti spremeni um, pogled na svet, odnos do ljudi in do sprejemanja okolja in želela sem, da se ta nova realnost odraža tudi v moji glasbi. Izgubo in žalovanje sem kanalizirala skozi glasbo, ustvarila nov prvenec in prepričana sem, da je moja glasba zdaj veliko boljša, globlja in zrelejša,« pravi.

Sahareya

Veliko željo po mednarodnem preboju ima tudi Sarah Al Saleh, plesalka, raperka, pevka in igralka, ki avtorsko glasbo podpisuje z imenom Sahareya. Piše, poje in celo razmišlja kar v angleščini. »Smo izjemno pestra in mešana družina: oče prihaja iz Sirije, mati iz Hrvaške, zato sem odraščala v izrazito večjezikovnem in večkulturnem okolju,« pravi. »Vse otroštvo sem gledala Disney Channel in ameriške filme ter poslušala ameriški rap, zato je bilo popolnoma naravno in spontano, da sem začela ustvarjati v angleščini.« Družina ni zaznamovala zgolj njenega poliglotskega razvoja, temveč tudi glasbenega: zaradi starejšega brata je že v rosnih letih »bengala na hiphop, po zaslugi mame, ki je rokerica, pa sem bila že od mladih nog obkrožena z dobro muziko«. Glasbeno okolje, v katerem je odraščala, jo je sprva spodbujalo k plesu, zdaj se Sahareya s polno paro posveča glasbi.

Poudarja, kako veliko vlogo pri njenem glasbenem ustvarjanju ima brat Sany Al Saleh, starosta ljubljanske hiphop scene, producent, didžej in strasten zbiratelj vinilk, znan tudi kot SunnySun. »Brat je eden mojih največjih idolov, ni zgolj moj producent, temveč tudi moj mentor,« z občudovanjem pravi Sahareya. Prav brat ima največ pri tem, da je sploh začela rapati. »V srednješolskih letih sem pogosto plesala v bratovem studiu, medtem ko je on produciral beate. Ker sem sočasno veliko pisala poezijo, me je spodbudil, naj poskusim kakšen verz tudi odrapati. Vključil je mikrofon in odšel kakat. Nič hudega sluteča sem se malo hecala za mikrofonom, ko pa je prišel s stranišča, je v smehu izdal, da me je pravzaprav ves čas snemal. Ko je poslušal posnetek, je bil popolnoma osupel: obrnil se je k meni in rekel: ’WTF, pa kaj jaz sploh delam s temi raperji, če mi sekica trga na majku,« se smeje spominja Sahareya. Hitro sta postala nerazdružljiv glasbeni tandem: medtem ko iščeta mednarodno založbo za prvo skupno ploščo Improvised Colors, snemata že drugo. V iskanju založniškega pristana sta Sunny in Sahareya razpeta med Londonom in Beogradom, saj sta prepričana, da je Slovenija za Sahareyo, kot pravi sama, »enostavno premajhna«.

»Idejo za naslov prvenca sem črpala iz sanj, v katerih sem v roke prijela vinilko svojega – takrat še nedokončanega – albuma. Na njej je pisalo Improvised Colors, kar se je lepo povezalo tudi z zvočno sliko same plošče, ki je resnično barvita in raznolika, skoraj nekoliko shizofrena,« pravi. Improvised Colors zanjo pravzaprav ne bo prvi mednarodni preboj: njene igralske veščine je pred časom zaznala Kukla, ena naših najpomembnejših režiserk mlajše generacije, in ji ponudila vlogo v kratkem filmu Sestre, ta pa je letos prejel glavno nagrado na pomembnem festivalu kratkih filmov v Clermont Ferradu. Kukle ni navdušila zgolj njena igra, temveč tudi njena glasba, zato je za Sahareyo posnela ambiciozen videospot, s katerim namerava mlada raperka v bližnji prihodnosti prodreti na sceno.

Fraw Blanka

Tudi Fraw Blanka s pravim imenom Kaja Janjić je sprva umetniško delovala kot plesalka – s sodobnim plesom se poklicno ukvarja že od enaindvajsetega leta in je diplomantka sodobnega plesa, baleta in koreografije na SEAD – Salzburg Experimental Academy of Dance –, pozneje pa je zavila še na raperska pota. »Odkar pomnim, poslušam rap in od nekdaj sem se želela preizkusiti tudi v tem, a zdelo se mi je, da nimam prav veliko povedati. Pri tridesetih letih sem doživljala hudo osebno krizo: porušil se mi je svet in svoje frustracije sem začela izlivati v besedila. Knjižica, v kateri se nabirajo teksti, je pravzaprav kot moj dnevnik,« pravi. »Ker sem bila že tako ali tako ves čas obkrožena z raperji in beatmakerji, sem zlahka zbrala pogum, jim rekla za nekaj beatov in tako se je vse skupaj začelo,« se spominja.

Sprva se je za sodelovanje z Blanko najbolj ogrel producent Tadej Markelj - Dado, veteran ljubljanske klubske scene, s katerim sta ustanovila zasedbo Šlagwerk, te dni pa kot solistična izvajalka največ sodeluje z novomeškim producentom Sajkoslavom, ki je pred nedavnim ustanovil založbo Munje Records, pri kateri bo decembra izšel tudi Blankin dolgometražni prvenec Stranski učinki. »Če si življenje zamislim kot nekakšno tableto, so moji komadi stranski učinki njene substance,« pravi. »Ustvarjanje je zame pravzaprav terapevtski proces. Ko bom izdala to ploščo, se lahko dokončno premaknem naprej.«

Fraw Blanka je poimenovana po ikoničnem liku Blanke iz kultne videoigre Street Fighter: zaradi živo rdeče pričeske in tudi zato, ker se zna, če je treba, dobro razkuriti – v žgočih razpravah in za mikrofonom. Ja, slog rapanja Fraw Blanke je izrazito surov, temačen in agresiven. A pravzaprav opaža, da je to pri sprejemanju pri občinstvu dvorezen meč. »Pogosto dobivam komplimente, ki komentirajo mojo surovo, kvazimoško odrsko prezenco: tipi me torej pohvalijo, da sem kot ena od njih – kakor da bi morala, ker sem raperka, praviloma imeti moško energijo,« pravi. In doda: »Naj malo pozorneje prisluhnejo mojim tekstom, pa bodo hitro spoznali, da ni čisto tako.«

Blanka v glasbi obravnava tudi izrazito ženske, emancipatorne in feministične teme in poudarja, da »ni nič narobe s tem, da so raperke ženstvene, seksi ali promiskuitetne. Mnogi v tem prepoznavajo težavo, češ da prodajaš svoje telo, ne pa svoje glasbe, a sama menim, da je velik del emancipacije tudi to, da se dobro počutiš v svojem telesu, in to s ponosom pokažeš – magari s twerkanjem ali kakšnim kosom oblačil manj.« Kot zgovoren primer takšne emancipacije raperk omeni razvpiti komad ameriških avtoric Cardi B in Megan Thee Stallion, imenovan WAP (Wet Ass Pussy), ki je eden največjih hitov lanskega leta, a marsikdo mu očita, da je njegovo sporočilo preveč (s)porno. »Cardi B in Megan v ospredje postavita sebe in svoj telesni užitek. Ne predstavljata se kot orodje moškega, kot so to počele raperke na prelomu tisočletja, na primer Lil Kim in Foxy Brown: lastita si svoje telo, namesto da bi si ga lastili moški.«

Blanka razmišlja o položaju žensk v lokalni raperski krajini – pa tudi o šovinizmu, ki jo že od nekdaj prežema. »Samo pomislimo, koliko slovenskih rap komadov že v naslovu nosi besede, kot so kurba, prasica in cipa. Ne nazadnje se spomnimo na primer komadov Keš pičke in Ona je kurva. Rap scena je pri nas izrazito moški svet, in čeprav so me njegovi protagonisti vanj zelo lepo sprejeli, opažam veliko seksizma in šovinizma, ki ga prežema do jedra,« pravi.

Žena

Žena je umetniško ime in anagram pravega imena 24-letne Neže Mihelič iz Ljubljane, ene pomembnejših predstavnic mlajše generacije raperjev in raperk, ki trenutno ustvarja pod pokroviteljstvom Emkejeve založbe Wudisban. »Emkej mi je prvi dal vedeti, da bi bil zame rap lahko več kot samo hobi,« se spominja Žena. Odkar se je svet ponovno začel vrteti, torej odkar lahko – pa čeprav v okrnjenih zasedbah – spet obiskujemo žive nastope, je napolnila že marsikatero koncertno prizorišče pri nas, od festivala Ment do ljubljanskega Pritličja. Na Mentu je navdušila v razkošni rdeči obleki, z značilno ležernim slogom pripovednega rapanja in tipično načiliranimi, jazzovsko obarvanimi beati. »Rap ni samo agresija, moškost ali biti jeben v klasičnem pomenu besede. Biti jeben je tudi to, da prideš na oder v rdeči obleki in na suho pljuvaš verze, ko ti sredi koncerta zmanjka podlage,« ponosno pravi.

Žena je razmeroma novo ime na sceni, rapersko pot je začela kot fenica. »Včasih se mi zdi nadrealistično, da lahko sodelujem z ljudmi, katerih oboževalka sem bila – in seveda tudi še vedno sem,« pravi. Rap posluša, odkar pomni, a dolgo je iskala pogum, da bi se ustvarjanja lotila tudi sama. V srednješolskih letih jo je opogumil mladi ljubljanski raper Vazz, znan tudi pod vzdevkom Young Prešeren, s katerim sta obiskovala isto gimnazijo. »Ko imaš pred sabo nekoga, ki sedi na isti klopci kot ti in je napisal neko besedilo, preden je šel spat, in ti ga odrapal med odmorom, spoznaš, da ustvarjanje glasbe morda le ni nekaj tako nedotakljivega, in se vprašaš: zakaj pa ne bi tudi sama poskusila?« Ta misel jo je spodbudila, da je začela pisati: prvo besedilo je – podobno kot Eminemov lik v filmu 8 milj – napisala med vožnjo z avtobusom, »natančneje na avtobusu LPP številka 5, nekje v bližini Ulice kneza Koclja«, se spominja. Ker pa je – kot pravi – »sama svoj največji kritik, je trajalo kar precej časa, da sem napisala nekaj, kar se mi ni zdelo zanič«.

V lokalni raperski mikrokozmos je bila lepo sprejeta: sprva jo je k sodelovanju povabila kratko trajajoča trap zasedba Zero16, a Žena je kmalu začutila, da mora kreniti na solistično pot. Na tej poti sicer ogromno sodeluje z različnimi izvajalci, od producentov prek založnikov do raperjev, a tako kot druge tri protagonistke novega vala slovenskih raperk je sama svoja šefica, je neodvisna in samosvoja izvajalka.

Hkrati jo navdušuje dejstvo, da v tem kot ženska ni sama: da je del novega vala raperk, ki »druga druge ne vidimo kot konkurenco, temveč se med seboj podpiramo, si stojimo ob strani ter celo kdaj skupaj nastopamo in snemamo. Vsaka ima popolnoma svoj način ustvarjanja, popolnoma drugačen vajb od drugih, a vse štiri živimo in dihamo rap, in to nas močno povezuje,« pravi. In doda: »Muzika je itak večja od nas.«