Plonklistek TV-serij

K sreči nismo več zaprti za štirimi stenami, a to še ne pomeni, da nas ne razveseljujejo več kakovostne TV-serije. Sploh poletni dnevi, ki tečejo nekoliko počasneje, kar kličejo po tem, da si na lenoben popoldan ogledamo katerega od opevanih izdelkov, ki nas je mikal vse leto, a zanj v prenatrpanem urniku nismo našli časa. Naš izbor TV-serij prinaša najboljše naslove letošnjega leta, v katerih bodo uživali ljubitelji vseh zvrsti.

Mare iz Easttowna (Mare of Easttown)

Ena najbolj kritiško opevanih serij letošnjega leta, HBO-jeva Mare iz Easttowna, je v bistvu krimi drama, v kateri izvrstna Kate Winslet kot cinična in življenja naveličana detektivka v zatohlem, od vseh pozabljenem mestecu Easttown v predmestju Filadelfije, kjer se vsi poznajo ali pa so v sorodu, rešuje umor najstniške matere samohranilke. Toda serija je precej kompleksnejša in ne bo zadovoljila samo ljubiteljev krimi žanra, temveč tudi gledalce, ki od serije pričakujejo dobro razčlenjene like in odnose med njimi. Mare ni le detektivka, temveč je »ženska iz sosednje ulice«: mama, ljubimka, nekdanja partnerka, hči, prijateljica; zatravmirana, utrujena, zaskrbljena, občasno mačkasta, še vedno željna ljubezni, kljub temu da njena koža izgublja elastičnost in da se na njen obraz vse vztrajneje vtiskujejo starostne gube. V dobi sfiltriranih lepotnih idealov je odločitev Kate Winslet, da si za serijo ne bo pustila retuširati gub in maščobnih obročkov, s katero je dvignila veliko prahu, prava osvežitev. Mare v izvedbi Kate Winslet je polnokrvna, realna ženska srednjih let, in kljub njeni osornosti, cinizmu in antipatičnosti navijamo zanjo, ko se spopada s potlačeno travmo zaradi samomora sina Kevina, se sprašuje, kako biti boljša mama hčerki Siobhan in se v novem romantičnem razmerju s šarmantnim pisateljem Richardom zapira vase, saj se zaradi propadlega zakona boji ponovnega razočaranja.

Lahko te uničim (I May Destroy You)

Serija Lahko te uničim je sicer izšla že lansko leto, a je v začetku junija slavila na podelitvi nagrad bafta, kjer je prejela nagradi za najboljšo miniserijo in za najboljšo glavno igralko. Marsikdo je prepričan, da bi morala biti deležna tudi vsaj nominacije za zlati globus. Če je Seks v mestu generacijska serija konca devetdesetih, serija Punce z Leno Dunham v glavni vlogi pa drugega desetletja tega tisočletja, je ravno Lahko te uničim najbližje generacijski seriji tega trenutka, saj je izjemno aktualna – zapostavljanje temnopoltih igralcev v mainstreamovski kulturi na primer odpravlja tako, da je skoraj celotna zasedba temnopolta – in podira tabuje na podoben način, kot sta jih ob svojem izidu obe omenjeni seriji. Končno smo na primer priča prizoru, v katerem moški žensko pred spolnim odnosom spoštljivo vpraša, ali ji lahko izvleče tampon, in ni zgrožen, ko ji iz vagine pade košček okrvavljenega tkiva. Glavna junakinja Arabella – igra jo Michaela Coel, ki je za BBC One in HBO sama napisala scenarij za serijo in režirala večino delov – je tudi pisateljica, tako kot Carrie Bradshaw in Hannah Horvath iz Punc; ironično je zaslovela s Twitter uspešnico Kronika naveličane milenijke, kar bi lahko bil tudi naslov serije, kajti Arabella in njeni prijatelji so skoraj stereotipni naveličani milenijci: hodijo na brunche, neobvezujoče seksajo, se rekreativno drogirajo in poskušajo nabrati čim več občinstva na družbenih omrežjih. Čeprav serijo konstruirajo avtentični dialogi in prizori iz življenja mladih, jo na višjo raven v resnici povzdiguje to, da odpira vprašanje privolitve v spolni odnos in posilstva, in to ravno v trenutku, ko je pri nas obveljal težko pričakovani model »Ja pomeni ja«. Arabella v seriji namreč poskuša ugotoviti, kako je prišlo do tega, da so jo neke noči, ko se je v baru zabavala s svojimi prijatelji, zadrogirali in posilili, kar se je ustvarjalki Michaeli Coel zgodilo tudi v resnici.

Kača (The Serpent)

Resnično zgodbo o brutalnih zločinih serijskega morilca Charlesa Sobhraja, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih v Aziji ubil več kot dvajset zahodnih turistov, večinoma premožnejših hipijev, ki so prišli iskat nove duhovne izkušnje, si je mogoče zapakirano v izredno privlačen filmski izdelek ogledati na Netflixu. Sobhraj se je pod krinko prodajalca draguljev ali preprodajalca drog spoprijateljil z njimi in jim pomagal iz težav, ki jih je v resnici povzročil sam (na primer zastrupitev ali izguba dokumentov), znebil pa se jih je v trenutku, ko so začeli sumiti, da njegovi nameni niso pošteni. S pomočjo njihovih dokumentov in številnimi prevarami se mu je uspelo dolga leta izogibati roki pravice – še ko je postalo očitno, da je zagrešil nekatere umore, so ga morali izpustiti zaradi pomanjkanja dokazov. Pri tem mu je zvesto pomagala priležnica Marie-Andrée Leclerc, ki se je žrtvam predstavljala kot Monique. Leclercova in Sobhraj, Bonnie in Clyde, pritegujeta pozornost, kjerkoli se pojavita; čeden, misteriozen, popolno oblečen par z modne revije – z dobro naštudirano jetset modo sedemdesetih sicer temačna serija, ki si jo lahko, če imate prosto popoldne, ogledate v enem šusu, dobi še nekoliko glamuroznejši pridih.

Lupin

Dinamičen francoski triler, katerega druga sezona je na ogled od začetka junija, je v prvem mesecu predvajanja postal najbolj gledana neangleška serija na Netflixu. Assana Diopa, galantnega glavnega junaka, ki se zgleduje po olikanem lopovu Arsenu Lupinu, liku iz knjig francoskega novinarja in pisca Mauricea Leblanca, žene želja, da bi se maščeval za smrt svojega očeta, ki ga je bogati magnat Hubert Pellegrini po krivem obtožil za krajo dragocene diamantne ogrlice, zaradi česar se je pozneje obesil v zaporu. Čeprav je serija v prvi vrsti lahkotna, gledalcu ponudi tudi nekaj kompleksnejših bonbončkov. Dotika se na primer družbeno ponotranjenega rasizma, ki ga Assane pri svojih podvigih s pridom izkorišča: z lahkoto se na primer izmuzne policajem, ki ne ločijo enega temnopoltega moškega od drugega. To, da so si »vsi temnopolti podobni«, bi lahko bil tudi razlog, da Assana v njegovih preoblekah nikoli nihče ne prepozna, četudi svojega videza sploh ne spreminja tako drastično. Serija se ponekod celo norčuje iz stereotipov – tovrsten prizor se na primer pojavi na začetku prve sezone, ko bogatašinja Juliette Pellegrini vpraša Assana, ali je res, da črnci ne znajo plavati. Lik Fabienne, utišane novinarke, ki se pojavi v prvi sezoni, da bi pomagala Lupinu razkrinkati Pellegrinija (in ima psa z zgovornim imenom J’Accuse, Obtožujem, kakor je Emile Zola naslovil javno pismo, v katerem je branil po krivem obtoženega Alfreda Dreyfusa), pa gledalca napelje na razmišljanje o tem, ali se imajo tisti, ki vedo preveč o ljudeh, ki posedujejo moč, sploh še lahko za svobodne.

Ginny & Georgia

Netflixova Ginny & Georgia je bržkone vse, kar zares pričakujemo od poletne serije – ni popoln trash TV, ne bi pa ji mogli pripisati neke silne globine. A s tem ni nič narobe, kajti gotovo nima te ambicije, sledi namreč premisam popularnih mainstream izdelkov zadnjih desetletij, kot so na primer Midve z mamo, Srednješolski muzikal in Razočarane gospodinje. Namig na podobnost z Midve z mamo (Gilmore Girls) se pojavi že v prvi epizodi serije, ko Georgia reče Ginny: »Sva kot Gilmorovi dekleti, samo da z večjimi joškami!« Tudi Georgia in Ginny sta namreč mama in hči, med katerima je le petnajst let starostne razlike. Skupaj z Ginnyjinim mlajšim bratom Austinom se po smrti Georgiinega moža preselijo v idilično mestece Wellsbury, ki s polikanimi hiškami in poštirkanimi gospodinjami močno spominja na mesto Fairview in Ulico glicinij iz Razočaranih gospodinj. Tako kot ima v Razočaranih gospodinjah skoraj vsak lik svojo temno skrivnost ali kriminalno preteklost, ki gledalca iz sezone v sezono drži v napetosti, jo ima tudi Georgia. Prav tako seriji ne manjka romantike: Ginny se takoj ob prihodu v novi kraj zagleda v bad boya Marcusa, s katerim tudi izgubi nedolžnost, čeprav se zanjo zanima umirjeni Hunter, ki slednjič postane njen prvi fant, Georgia pa vrže oko na postavnega župana. Marcus je po naključju brat dvojček Ginnyjine nove najboljše prijateljice Maxine, ki so ji bolj všeč punce, da bomo politično korektni – včasih se zdi, da Netflix rasna, feministična in LGBTQ vprašanja v svoje bolj mainstreamovske serije tlači na silo, da bi zadovoljil kritično občinstvo. Tak je tudi prizor, ko Ginny v razredu očita profesorju, da so skoraj vsa obravnavana dela na seznamu obvezne literature napisali moški, ali ko ozmerja dekle v lekarni, da lahko sama, brez moškega, kupi jutranjo tabletko. Oboje je sicer res, a tako očitno izpostavljanje ni potrebno. Kljub vsemu pa je Ginny & Georgia topla, gledljiva serija, ki predvsem z Ginny in njeno družbo dosledno prikazuje življenje sodobnih mladostnikov, v njej pa najdemo tudi številne popkulturne reference.

Podzemna železnica (The Underground Railroad)

Za roman Podzemna železnica, izdan leta 2016, je Američan Colson Whitehead prejel Pulitzerjevo nagrado za književnost in tudi državno nagrado za leposlovje, letos pa se ga je Amazon Prime odločil prirediti za serijo. V resnici je bila »podzemna železnica« v 19. stoletju šifra za omrežje skritih poti, varnih hiš in združenj abolicionistov, ki so Afroameričanom z ameriškega juga pomagali pobegniti iz suženjstva na svobodo. V knjigi in seriji pa gre za dejansko železniško linijo, na katero se vkrca glavna junakinja Cora, da bi jo pripeljala do svobode. S suženjstvom se je posredno ukvarjala ena najbolj priljubljenih serij osemdesetih let, Sever in jug, postavljena v čas pred državljansko vojno in po njej, a so bili njeni glavni junaki belci, Podzemna železnica pa z likoma temnopoltih sužnjev v prvem planu brezkompromisno secira ameriški rasizem, ki je še danes, kljub okrepljenemu gibanju »Življenja temnopoltih štejejo«, velika slabost te družbe.