Edgar Keret: Polêti že!

+ + + +

Etično in provokativno

Skoraj dva ducata zgodb, ki sestavljajo zbirko Polêti že! izraelskega pripovednika Edgarja Kereta (1967), nimata skupnega imenovalca. Med njimi najdemo izpovedi tistih, ki so jih klonirali kot objekte, kot nadomestke za maščevanje, ker so se pravi zoprniki izmuznili v smrt. Najdemo maloumne ameriške tečnobe, ki zahtevajo zgodbe, ob katerih bodo ženske padale nanje. Zraven so zgodbe angelov in njihovega brezčasnega in brezsanjskega česanja oblakov, kar je vse blizu mučnemu približku večnosti, odkar je Bog mrtev, pa tudi take o poskusih z virtualnimi nadomestki partnerjev, pri čemer, podobno kot v eni od Bizarnih zgodb Olge Tokarczuk, ni čisto jasno, kdo je kopija in kdo izvirnik, kdo plačnik in kdo proizvod.

Ali pa vmes, v fragmentih, vrinjenih med druge, sledimo korespondenci, pravzaprav pritožbi nad hišo pobega, ki ni odprta na dan, posvečen holokavstu, in se okoli pomembnosti dneva in poveličevanja družinskih žrtev dajeta direktor in ogorčeni morebitni obiskovalec, dokler vsega skupaj ne komentira nezemeljska inteligenca; da je treba planet zapustiti.

Druge so bolj prizemljene, recimo prva in naslovna, ko oče s sinom v naročju poskuša rešiti samomorilca pred skokom, medtem ko mali svetuje nasprotno, prepričan, da gre za superjunaka, in ga potem naključni mimoidoči, očeta, prepričujejo, naj ne skoči z otrokom, ne še. Ali pa tista o veseljakih, ki privolita, ko zaradi sirskih in iraških vojn zmanjka trave, da bosta za dozo medicinske, ki jima jo bo odstopil odvetnik, delala barufo na sodišču proti povzročitelju prometne nesreče. Toda uide jima, da je Arabec – in sta, paradoksalno, dvojno nagrajena. Keret napiše tudi zgodbo o trku pravovernega in nekoga, ki drvi v bolnišnico z urgentnim bolnikom, razlitje slepiča ali kaj podobnega, potem pa jo prekine in se sprašuje, ali ima pravico ubiti dva, kar tako, iz avtorske samovolje.

Nasploh je zaostrena etična dimenzija najprepoznavnejše osišče vseh zgodb in Keret nikakor ni moraličen, nikakor ne. Pravzaprav ves čas dreza v apriorne in zlajnane enoznačnosti in se loteva težkih in tabuiziranih tem, judovsko-arabskih odnosov, judovskega odnosa do holokavsta, ki vnaprej vzame argumente in utiša vse, ki bi radi iz različnih razlogov relativizirali njegovo težo in upravičenost večne zaznamovanosti – in s tem legitimacije manj simpatičnih ukrepov in postopkov do sosedov, Palestincev in Arabcev nasploh – svetih, najsvetejših žrtev.

Zgodbe so formalno različne, od takšnih, povedanih v enem zamahu, do bolj členjenih, v katerih dobijo glas različni govorci, recimo takšni, ki se jim je oče ravno tako kot prvi skupini, spremenil v zajca, česar seveda ne smejo govoriti odraslim, ker ti samoumevnega in očitnega niso sposobni doumeti. Pa ni štos v tem, o čem Keret pripoveduje, z obnovo zgodbam ničesar ne vzamemo, ker je to, kako so povedane, neponovljivo. Gre za elegantno mešanico ležernosti in brezbrižnosti, ki jo potem prebodejo in prestrelijo hipni obrati in zasuki v pripovedni logiki, kar Keret res mojstrsko obvlada.