30. 7. 2021 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Leon Bridges: Gold-Diggers Sound
2021, Columbia
+ + +
Soulovski pevec Leon Bridges streže s tretjim albumom organskega plastenja, umirjenega razpoloženja in počasnejšega tempa. Pevec, kitarist in multiinstrumentalist z juga ZDA je vedno bolj nežno zibal kot kričeče razplesal, nova plošča pa prinaša opaznejšo, a neposiljeno slogovno prevetritev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 7. 2021 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
+ + +
Soulovski pevec Leon Bridges streže s tretjim albumom organskega plastenja, umirjenega razpoloženja in počasnejšega tempa. Pevec, kitarist in multiinstrumentalist z juga ZDA je vedno bolj nežno zibal kot kričeče razplesal, nova plošča pa prinaša opaznejšo, a neposiljeno slogovno prevetritev.
Glavne zasluge za to, da se je v novem tisočletju v srčiko popa vrnil retro štih žlahtnih žanrov soula, R & B-ja in rock ’n’ rolla, ima nekaj producentov, med katerimi je največ vzponov na vršace lestvic verjetno uspelo Marku Ronsonu in Brianu Burtonu (bolj znanemu pod vzdevkom Dangermouse). Trend, ki se je pojavil ob nekakšnem širšem fenomenu revivala klasičnega soula in funka, se je izkazal za odskočno desko in kar nekaj pevk in pevcev izstrelil v ospredje glavnih tokov glasbene industrije. Pot je tlakoval Amy Winehouse, sledili so Aloe Blacc, CeeLo Green, John Legend ... Ti so najprej opozorili nase s hiti izrazito retro estetike in potem, logično, vse bolj lezli v udobje kalupa prilagodljive in nevsiljive pop plastike. Nekateri bolj kot drugi. Ustaljeni taktiki sedaj (delno) sledi tudi Leon Bridges, ki so ga leta 2015 po izidu prvenca Coming Home primerjali z glavnima avtoritetama soula Samom Cookom in Otisom Reddingom.
Gold-Diggers Sound je Bridgesov največji slogovni odklon od glasbe, s katero se je prebil oziroma od njegovih začetkov na raznih open-mic prireditvah v Teksasu. Tokrat precej manj neposredno črpa iz estetik (daljne) preteklosti petdesetih in šestdesetih let in se ozira malce bližje. S podstatjo pogosto programiranih ritmov in ob pomoči zvezdnikov mehkejše, dostopnejše plati sodobnega jazza (ki je že sama po sebi polretro, polsoulovska) – kot sta Terrace Martin in Robert Glasper – album zveni precej v slogu R & B-ja devetdesetih let. Na njem slišimo izključno balade, ljubezenske štikle, ki niso sladko-kisli (kot je bilo značilno za zlato obdobje žanra), ampak mehki, prijetni in pritajeno optimistični. Niti kanček niso drzni ali divji, ampak konsistentni, pravilni, zmerni, počasni in nikjer ne zavijejo v zanko trendovskega ritma, tečno speven refren ali kakšno drugo smer trenutnih pravil pop brezkarakterne brezizraznosti.
Leon Bridges tokrat zveni precej v slogu R & B-ja devetdesetih let.
Leon Bridges z novim ploščkom potrjuje, da je mojster žanra, ki ne le da pozna njegovo evolucijo, ampak jo tudi obvlada, ki ne narekuje slogovnih premikov ali odvodov, a tudi ne sprejema prehudih kompromisov. Je ziheraš, vendar z dobrim izgovorom. Natančnež, ki se je doslej izkazal predvsem pri absolutno klasičnih obrazcih, zdaj pa skače nazaj v prihodnost. Toda ne čisto do sedanjosti. Nič ni novo, vse je poustvarjanje že narejenega!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.