Umetnost ni kaznivo dejanje

V torek je odjeknila novica, da je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo zoper avtorje provokativne umetniške instalacije Akril ni voda. Ta se je jeseni pojavila pred ministrstvom za kulturo in tako razburila nekaj tam zaposlenih, da so dejanje prijavili policiji. Rdečo barvo, prelito čez pisarniške mize in stole, ki je simbolizirala krvavenje kulture pod ministrom Vaskom Simonitijem in njegovo ekipo, so namreč – sprevrženo – razumeli kot grožnjo s smrtjo njim samim. Policija jim je januarja pritrdila in ovadila dva od avtorjev, ki ji ju je na podlagi posnetkov edina uspelo prepoznati. Tožilstvo pa je postopek zdaj ustavilo. Ovadbo je zavrglo, saj je ugotovilo, da njuno dejanje ni bilo kaznivo, temveč umetniški projekt.

Ta je bil res izzivalen. A takšen je bil zato, ker ministrstvo v pandemiji, od začetka katere je takrat minilo pol leta, ni pripravilo prav nobenih resnih ukrepov za spoprijemanje z njenimi posledicami, čeprav je bila kultura med najhuje prizadetimi; namesto tega je za pol leta zablokiralo tekoče delo in se lotilo kulturne vojne: političnega kadrovanja, politizacije razdeljevanja javnih sredstev, napovedalo je deložacijo nevladnikov z Metelkove 6 ... Kulturniki so mesece protestirali, a minister se ni zmenil zanje. Šele ob provokaciji, in to je bil njen namen, se je odzval, vendar tako, da je instalacijo Akril ni voda razglasil za »grožnjo s smrtjo«. Enako so jo kasneje v prijavi označili njegovi podrejeni.

Tožilstvo, ki verjame, da so protestniki »povzročili vznemirjenje oškodovancev«, je zdaj presodilo, da takšno ravnanje ni »inkriminirano in kaznivo«. Ne, šlo je »za umetniški projekt kot očitno provokacijo zaradi nezadovoljstva in opozarjanja na, po njihovem mnenju, nepravilnosti pri delu oškodovancev, ni pa bil njihov namen, da bi resno grozili z napadom na njihovo življenje in telo«.

Odločitev tožilstva je izjemnega pomena za slovenske umetnike in še zlasti za njihovo pravico do svobodnega ustvarjanja, ki jo varuje 59. člen ustave. Zato sta zelo skrb zbujajoča odziva, ki sta ju v zvezi s to odločitvijo na profilih na Twitterju delila notranji minister Aleš Hojs – ta je bil hkrati tudi ena od tarč instalacije, saj je bil takrat ključen pri preprečevanju državnega sofinanciranja filma – in direktor policije Anton Olaj. Prvi je zavržbo ovadbe raglasil za »nezaslišano« in »v posmeh prizadevanjem za pravično in pravno državo«, drugi ima občutek, »da prihaja v SLO do opuščanja varovanja sistema vrednot, na katerih je pravni red utemeljen«.

Izjavi kažeta, da imata nosilca dveh pomembnih javnih funkcij resne težave z razumevanjem veljavnega pravnega reda, pa tudi z ločevanjem med vejami oblasti; v demokratični ureditvi naj bi bila sodna veja oblasti neodvisna, pritiski nanjo pa nedopustni. Hkrati so takšne izjave v skladu z avtoritarno politiko stranke SDS, katere novi podpredsednik je prav Hojs. Napad na sodno vejo oblasti se bo z njegovim strankarskim napredovanjem gotovo okrepil. Morda bo že kmalu čas tudi za umetniško instalacijo v bran njene neodvisnosti.