Pisateljica in prevajalka, ki je z novim romanom kameleonsko zamenjala slog pisanja

Kratkoprozni prvenec Težkomentalci je umestila v ljubljansko psihiatrično bolnišnico in na šaljiv način spregovorila o stigmi, v katero so še vedno ovite duševne bolezni. Potem se je v zbirki Bojne barve lotila obravnave izkušnje istospolne usmerjenosti v večinsko heteroseksualnem svetu – nekatere njene junakinje si je zaradi pritiska družbe še ne želijo priznati in nihajo med obema identitetama. Njen prvi roman Vija vaja ven parodira newageevske prakse, saj slika cinično, predvsem v lastno blaginjo usmerjeno protagonistko, ki se odpravi v Indijo iskat duševni mir. Vsa tri dela, sploh prvi dve, so vsebovala drobce avtofikcije. Potem pa je naredila konkreten prelom in napisala Napol morilke, roman o begunkah treh različnih generacij, ki so v času vzpona fašizma v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prisiljene pobegniti iz domačega Trsta. Jedrt Lapuh Maležič (rojena 1979) nikakor ni avtorica, ki bi želela, da jo definira samo en slog ali področje pisanja. Povsod se dobro znajde: z lahkoto stopi v čevlje Amber, pacientke v psihiatrični bolnišnici in posvoji tudi njen sočni slengovski jezik, enako prepričljivo pa tudi v bolj arhaičnem stilu popisuje usode treh begunk, ki jim streho nad glavo najprej ponudijo sorodniki v Istri, potem pa poštirkana bogataška familija v Mariboru, a se nikjer več ne počutijo zares doma. Tudi štofa ji ne zmanjka: odkar je pri triintridesetih, ko se je začela udeleževati literarnih delavnic, odkrila, o čem želi pisati – in da je sposobna napisati knjigo –, ima ves čas v glavi naslednji projekt. Tokrat spet delno avtofikcijski roman o, kot pravi sama, »lezbični ločitvi v rikverc«. »To pomeni, da je najprej grdo, potem pa lepo, ne obratno, kot ponavadi,« se nasmeje. Predvidoma ga bo končala prihodnje leto.

Pisanja Napol morilk se je lotila, ker je imela begunsko izkušnjo njena babica, a ni o njej nikoli želela govoriti. Poleg tega je literature o ženskah med obema vojnama, o njihovem vsakdanjem življenju, še danes zelo malo – zakaj si ne bi ene zgodbe o njih torej izmislila? Izbrala si je ženske treh generacij, ki živijo same, brez moških, ker se ji je zdelo, da bo dinamika med njimi še posebej zanimiva. Na to, da je bila babica tržaška begunka, pa se je sicer spomnila v času begunske krize in nestrpnih parol »domov si jih peljite«. »V dvajsetih letih je bilo pravzaprav samoumevno, da so bogate družine tržaške Slovence, ki so pobegnili v Jugoslavijo, vzele na dom. Pa ne iz kakšne blazne dobrote, ampak je bilo to nekako samoumevno,« razlaga. »Danes je to, da bi kdo imel kakšne begunce na domu, nekaj popolnoma nezaslišanega. Poleg tega se mi je zdelo prav, da se pogovarjamo tudi o ’naših’ beguncih in o tem, česa vsega so bili pa oni deležni. Nihče ni ’nenaš’, vsi smo naši in kdorkoli je lahko postavljen v situacijo, ko mora bežati od doma, sploh ker so nacionalne meje tako krhke, da se je nesmiselno zanašati nanje.«

Doštudirala je prevajalstvo, prevajanje je danes tisto, ki ji daje kruh. Največ prevaja iz angleščine, čeprav je študirala tudi francoščino. Že petnajst let je samozaposlena v kulturi. Po fakulteti je nekaj časa delala na STA in pozneje redno na prevajalski agenciji, kjer se je ukvarjala predvsem s tehničnimi teksti. Potem pa je po naključju dobila v prevajanje nekaj leposlovja – sicer težkega šunda, se pošali –, ugotovila, da ji to veliko bolj leži, pustila službo in se odločila za življenje na svobodi. Čeprav ni vedno idealno, ji še zdaj ni žal: ima mrežo založb, s katerimi redno sodeluje, predvsem so to manjši založniki, in prevajanje ji omogoča kontinuiran vir dohodka. Poleg tega še vedno zelo rada prevaja. »Zdi se mi, da mi to delo nekako najbolj leži, imam disciplino zanj, rokov nikoli ne zamujam in niti ne zabušavam ... ustreza mi, da sem efektivno plačana za to, kar naredim,« pove. Prevaja doma ali pa v pisarni v Striparnici na Poljanski v Ljubljani, ponavadi z glasbo v ušesih, ko »pade noter«, lahko brez premora mine nekaj ur. Pri pisanju leposlovja je drugače: dela v kratkih časovnih segmentih in mora imeti ob tem popoln mir. »Če bi bilo mogoče živeti od pisanja, bi najbrž samo pisala, a to dvoje se da nekako balansirati. Morda je celo dobro, da ne pišem vsak dan po osem ur, ker imam tako več časa za razmislek, kaj bi rada povedala, kako se bo celotna slika sestavila ... najraje pri pisanju imam trenutek, ko imaš večino stvari že na papirju in se ti naenkrat posveti, kako se bo mozaik sestavil do konca. To je zame največji užitek.«

Ker odprto govori o svoji spolni usmerjenosti, jo kdaj vprašajo, ali se ima za lezbično pisateljico. »Te oznake so mi malo odveč,« pravi. »Res sem lezbijka in pisateljica, a kaj pomeni lezbična pisateljica, še sama ne vem. Bila bi lezbična pisateljica, če bi pisala samo o lezbičnih temah ali če bi bilo to, da je neki lik v moji prozi lezbijka, opredeljujoče za zgodbo. Temu potem najbrž lahko rečemo lezbična pisava, vendar pa mislim, da zame to ne velja.«