Poletni knjižni plonklistek 2021

Že tradicionalno smo za vas izbrali nekaj del, bralnih vrhuncev prve polovice letošnjega leta, ki se bodo prilegli na dopustu ali doma. Da bo izbira pestrejša, smo za poletne bralne sezname prosili še tri uveljavljena imena iz sveta medijev in kulture.

Roman

Pavla Horáková: Teorija čudnosti (Sanje, 2021)

Če se po kakšnem naključju potepate po Pragi, ta roman ne sme manjkati v vaši potovalni torbi. Glavna junakinja, ekscentrična, dobro preskrbljena intelektualka Ada Sabová, namreč vsak dan »kruza« po bolj obljudenih in skritih ulicah Prage – od stanovanja s pogledom na Hradčane, ki ji ga je podarila babica in kjer živi, pa do namišljenega Inštituta interdisciplinarnih študij človeka, kjer je zabubljena v nesmiselno raziskavo o subjektivni percepciji vzajemne vizualne kompatibilnosti (iz nekaterih sestavnih delov akademskega življenja, kot sta hlastanje za znanstvenimi objavami in prijavljanje nesmiselnih raziskav na razpise v želji po pridobivanju sredstev, se Horáková prav krasno norčuje). Ker je Ada nagnjena k temu, da vse v življenju kategorizira in sistematizira ter poskuša o rečeh, ki jo obdajajo, pridobiti čim več podatkov, ni presenetljivo, da ima tudi domače mesto naštudirano do zadnjega kotička. Knjiga Teorija čudnosti, prvenec avtorice mlajše generacije, je na Češkem pritegnila nemalo pozornosti in leta 2019 prejela nagrado magnesia litera za najboljše prozno delo. Najbrž tudi zato, ker je tako zelo drugačna od preostalih uveljavljenih del sodobne češke književnosti, ki jim očitajo pretirano resnobnost. Ta knjiga se ne jemlje preveč resno, je skoraj pop roman, ki se ne trudi, da bi bil družbeno kritičen ali blazno aktualen; da bi dosledno ujel zeitgeist ali pritisnil na ključne nevralgične točke sodobne družbe. Tudi prave vsebine nima, saj ni niti družinska kronika niti zgodovinski roman ali roman o intimnih odnosih, a Horákovi uspe samo s popisovanjem vsakdanjika mlade ženske, ki se trudi z na trenutke prav bizarnim kategoriziranjem osmisliti svet okoli sebe, ter ljudi, s katerimi se srečuje, naslikati prepričljiv in hkrati duhovit portret dobe, tako kot je to denimo uspelo Milanu Kunderi ali Bohumilu Hrabalu. Poleg tega je izrazito nadarjena za naracijo, zato skoraj štiristo strani knjige steče mimo, kot bi mignil.

Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti, Cena življenja (Mladinska knjiga, 2021)

Deborah Levy, letošnja gostja festivala Fabula, je ena najpomembnejših sodobnih britanskih pisateljic. Precej nagrad in kar tri nominacije za bookerja je prejela tudi za svoje preostale romane, a izstopa njena avtofikcijska trilogija, v katero spadata tanka romana Vsega tega nočem vedeti in Cena življenja (zadnji, Real Estate, je izšel letos in še ni preveden), ki ne bosta zavzela preveč prostora v kovčku. Cena življenja je bila uvrščena celo na Guardianov seznam najboljših knjig 21. stoletja. Skozi naključne dogodke v življenju – v Vsega tega nočem vedeti se posveča mladosti, v Ceni življenja obdobju po razpadu zakona – Deborah Levy postavlja pomembna feministična vprašanja in riše portret umetnice, ki se kljub emancipaciji še vedno izvija iz družbenih spon. Kako si lahko obenem barbika in svetnica? Kaj naj naredimo z vsem tistim, česar nočemo vedeti? Kako pisati in hkrati ljubiti, imeti dom in otroka? Kaj in kdo naj bi ženska v srednjih letih, ki naenkrat ostane sama, postala?

Poezija

Esad Babačić: Včasih (LUD Literatura, 2021)

Knjižica, ki si je ne izposodite v knjižnici, temveč jo kupite, podčrtate, zaznamčite in vse poletje vlačite po torbah in nahrbtnikih, da se lahko ob rekah, morjih, jezerih, v gorah in gozdovih opajate s poezijo. Po kapljicah, Babačićeve pesmi, nanizane v tej zbirki, so namreč dolge od ene do šestih vrstic. Instagramski haikuji, ki ravno tako stavijo na kratkost in učinkovitost, so pogosto pomensko prazni ali celo plehki, Babačić, ki dobro ve, kako z malo besedami povedati bistvo, pa bralcu pokaže, da je tudi nekajvrstična poezija lahko vsebinsko bogata, prodorna in celo pretresljiva. Tako kot so nekatere pesmi zafrkantske in hudomušne (Včasih zamujaš, / ker misliš, / da si vlak), so druge boleče (Včasih stisneš pest / v kateri si nosil / rože) ali celo tragične (Včasih se prepričuješ, / da boš umrl kasneje).

Kriminalka

Mojca Širok: Evidenca (Mladinska knjiga, 2021)

Leta 2018 nam je družbo pod borovci ali kje drugje delala napeta kriminalka Pogodba, postavljena v Rim, kjer je bila Mojca Širok dvanajst let dopisnica RTV in je dodobra raziskala delovanje italijanske mafije, ki jo je vznemirjalo že, ko je bila še otrok. Tokrat je obvezna oprema Evidenca, drugi del avtoričine trilogije, ki se dogaja v Ljubljani. Stara znanca iz Pogodbe sta policijski komisar Emanuele in drzna novinarka Flaminia, ki sta po turbulentnih dogodkih v Rimu našla zavetje v Sloveniji, a sta tokrat bolj na stranskem tiru – dogajanje usmerjajo novinarka na nacionalki Mina, še bolj »pasja« kot Flaminia, trije mladi raziskovalni novinarji neodvisnega spletnega portala in kopica sumljivih oseb iz sveta politike in podjetništva, ki so lahko ali pa tudi ne vpletene v pranje denarja sicilijanske mafije v posojilnicah slovenskih igralnic. Mojca Širok ni zaman eden najprepoznavnejših novinarskih obrazov; odlikuje jo izjemen profesionalizem. Takšna je tudi njena proza, napeta, tekoča in izpiljena, ravno pravšnje razmerje med »whodunit« kriminalko in družbenopolitično srhljivko.

Irena Svetek: Rdeča kapica (Beletrina, 2021)

Očitno bodo slovenski kriminalki počasi zavladale ženske. Po Mojci Širok se je izkazala še Irena Svetek, sicer avtorica treh družbenih romanov in scenaristka. Tudi ona se je, tako kot Mojca Širok in Tadej Golob, z zadnjimi knjigami pa tudi Avgust Demšar, odločila za kriminalno trilogijo, Rdeča kapica je prva knjiga v seriji. In to kakšna! Brali jo boste s slastjo, mestoma zadrževali dih in si grizli nohte. Življenjske niti junakov med Surdulico, malim krajem v Srbiji, Ljubljano in Trstom, se prekrižajo na nepričakovane načine. Junaki Svetkove so kompleksni, pestujejo svoje travme, demone in neuresničene sanje – navsezadnje bi bil lahko vsak od njih povezan z umorom trinajstletnice, ogrnjene v rdeč plašč, na ljubljanskem Kodeljevem.

Enigmatične povezave mora osmisliti tožilec Mio Aurelli, še najbolj žanrsko stereotipna figura v romanu, saj je zagrenjen, alkoholik, ženskar, za nameček pa še zasvojenec z igrami na srečo. Ljubezen, strast, seks, denar, družina, travma, zasvojenost, zloraba, smrt ... v knjigi, izpisani s filigransko natančnostjo in doslednostjo, se prepletejo najlepše in tudi najbolj bedne in surove plati človeškega obstoja. Opomin, da je ravno tako, kot je nekdo nekomu ves svet, neki človek drugemu človeku zlahka zver.

Ženske o ženskah

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska? (UMCO, 2021)

Po vseh knjigah o pogumnih in uporniških puncah za mlade bralke, ki so v zadnjih letih preplavile založniški trg, je novinarka Irena Štaudohar napisala eno za malo starejše. Zbrala je znane ženske, ki so živele zanimivo, drzno, in popisala njihove zgodbe, ki naj bodo motivacija prihodnjim rodovom drznih, strastnih posameznic. Knjigo je treba sicer kljub dobremu namenu brati nekoliko z rezervo, saj so ženske večinoma prikazane skozi prizmo tega, s kom so ljubimkale, se poročile ali kakšen odnos so imele do ljubezni in spolnosti, teže izveš kaj bistvenega o drugih vidikih njihovega življenja (sex sells, kakopak), poleg tega je v ospredju glamur, s katerim so se obdajale: razkošna potovanja, zabave, druženje z razvpitimi umetniki, kaprice in muhe, skratka, samo glazura na torti, ki ne pripomore ravno k temu, da se laže poistovetimo z njimi (povedno je, da je večina izhajala iz precej premožnih družin). Hvalnica kiču, bi lahko rekli – tako kot avtorica sama zapiše o nekem eseju Susan Sontag, ene od žensk v knjigi; a se je treba zavedati, da je glorificiranje kiča nekoliko preživeto. Kljub vsemu je Kaj hoče ženska? privlačno in komunikativno delo, pravo poletno branje, ki ga je mogoče uporabiti kot dober smerokaz za nadaljnje raziskovanje: bodisi branje knjig Susan Sontag, Nore Ephron, Erice Jong ali Doris Lessing, ogled filmov, v katerih igra Jeanne Moreau, odkrivanje umetnin Georgie O’Keeffe ali drugih kulturnih vsebin, ki se v knjigi pojavijo čisto mimogrede, z drobno omembo. Tudi ženske so premišljeno izbrane, preseneča le izbira Zse Zse Gabor, saj so njene izjave o odnosih med spoloma, moških različnih narodnosti in podobne z današnjega vidika precej sporne.

Benedetta Craveri: Ljubice in kraljice: ženske na oblasti (Cankarjeva založba, 2021)

Italijanska publicistka Benedetta Craveri je o kraljicah in ljubicah francoskih kraljev pred leti pisala podlistek v časopisu Reppublica in zazdelo se ji je zanimivo, da bi temo razširila v obsežnejšo pripoved. Rezultat je v izvirniku sicer že leta 2005 izdano delo Ljubice in kraljice, ki nas spomni, da je ženska lahko še pred nekaj stoletji kaj omembe vrednega dosegla le, če je bila premožna, še bolje plemkinja, če se je s plemičem poročila ali postala njegova ljubica. Žene in ljubice francoskih kraljev so bile inteligentne ženske, ki so se zavedale, da se lahko v družbeni ureditvi, ki jim odreka samostojnost, prebijajo s preračunljivostjo, taktiziranjem in umetnostjo zapeljevanja. Ko so se povzpele do ustreznega položaja, so se lahko izobraževale, pisale spomine in feministične manifeste, razpravljale o politiki in tako dalje. Zgodbe plemkinj v knjigi Craverijeve so fascinantno branje, a velja pomisliti, da lahko na vsako kraljico Margot, ki se je lotila zapisovanja svojih spominov, čeprav ženska memoarska literatura v njenem času še ni obstajala, ali utemeljevanja premoči žensk nad moškimi, pa Gabrielle d’Estrees, ki je točno vedela, da želi prek ljubimkanja s kraljem priti do absolutne moči, do prestola, naštejemo na tisoče, stotisoče njunih vrstnic nižjega rodu s podobnimi sposobnostmi ali intelektom, vendar popolnoma brez možnosti za družbeni vzpon.

POVEZANI ČLANKI:

• Poletna bralna priporočila Mance G. Renko
• Poletna bralna priporočila Klare Širovnik
• Poletni bralni seznam Andreja Blatnika