Josip Osti: Poper po pudingu

+ + +

Prozni drobir ljubezenskega migranta

Josip Osti je v zadnjih letih izdal tetralogijo, ki jo sestavljajo romani Duhovi hiše Heinricha Bölla, Narcis pred zrcalom, Črna, ki je pogoltnila vse druge barve in Življenje je srhljiva pravljica, in že v uvodu k prvemu pojasnil oblikovni princip: ker mu je med bivanjem v pisateljski rezidenci ob neurju veter premešal strani, je roman, kot pravi, »kaleidoskopski«: urejen pozneje, skoraj naključno in drugače, kot je bilo morda zamišljeno, drugi trije sledijo isti asociacijski logiki. Pogosto gre za spomine na erotične prigode in nesporazume, spomine na živahno, obšankistično in – takrat še – naivno samolobistično početje pisateljskih kolegov, ki jim je kot urednik Sarajevskih zvezkov (Sarajevske sveske) in tajnik bosanskega združenja pisateljev pričeval – literarna scena je bila takrat živahna in včasih bučna, kar danes zanikajo predvsem tisti, ki jih ni bilo zraven. Nekateri romani so oprti na korespondenco, ki jo je Osti, ljubezenski migrant (drugo ženo je spoznal v DSP), imel z različnimi ljudmi v okupiranem Sarajevu, na primer z materjo, tudi s sarajevskim pesniškim kolegom, ki je prebegnil v Prago, vmes pa so anekdote o tistih, ki so izza šankov odšli nad mesto in ga oblegali in se po daytonskem sporazumu vanj spet vrnili. Osti je seveda vse poznal od prej in si je tudi njihov strelski angažma zapomnil in te vrste izdaje dajejo temu pisanju mračno štimungo, kot seveda pisanje o bolezni in zdravljenju v zadnjih zapisih.

Že v romanih je bila na delu sila spomina, ki je z zunanjim okvirom in fokusom na posamezna področja, na šport in erotiko in literarna srečanja in pisateljske rezidence, lepila ta razsuti anekdotični in memoarski in pričevalski material. Poper po pudingu, »66 zgodb in zgodbic«, kot se glasi del podnaslova, so samostoječi, zase-stoječi ostanki; nekaj je kafkovskih o birokratih in nenavadnostih, so premišljevanja o paradoksih branja in pisanja, kakor jih lahko zapiše le nekdo, ki je bil vse življenje in do konca pisatelj in kulturni ambasador, kot rečemo, saj je v času obleganja Sarajeva izdajal drobne prevodne knjižice, bil prevajan v različne jugoslovanske jezike in se na koncu ustalil v slovenščini, ves čas pa prevajal in promoviral slovenske pesnike in pisatelje. V teh zapiskih in do paradoksa ogoljenih zgodbicah se kaže tista podstat, iz katere je nastajal prepoznaven sarajevski humor, kakšno, ki je dobila pomenljiv zasuk in vpletena imena, smo imeli tudi za urbano legendo, vmes so opisi scenarijev za (kratke) filme in uprizoritve, ki niso bili nikoli realizirani, vse pa je kljub ponekod črnemu humorju in grotesknosti prepojeno z za Ostija tipično ležernostjo, zafrkljivostjo, pa tudi toplo, z vsem sprijaznjeno dobrodušnostjo. Osti tudi v teh črticah in zasnutkih zgodb pripoveduje in pričuje na tisti tanki meji med domišljijo in anekdoto, med fantastičnim in doživetim, in pozornemu opazovalcu se tako marsikaj pripeti in morda kaj prisanja v poznih urah, posebej, če živi v tako živahnem in čudakov polnem mestu, kot je bilo Sarajevo; za tistega, ki pozna tudi širšo literarno srenjo, se nabor mestnih originalov in z njimi povezanih bizarnosti še poveča. Pri Ostijevem pisanju je očarljivo in ponekod zagatno duhovito ravno prelivanje osebnega in doživetega v literaturo, presenetljiv ni niti kontraudar, ko začne literatura oblikovati in po lastnih zakonih sukati življenje.