Deborah Levy: Cena življenja

+ + + +

Knjiga, ki velja za intimni feministični manifest.

Delo britanske avtorice dvakrat napelje na roman nobelovca Coetzeeja Sramota. Oba sta se rodila v Južni Afriki, enako njuna glavna lika, in oba opisujeta ustvarjanje novega življenja po dolgoletnem zakonu. Pisatelj piše o njem, ki zaživi v svobodi kot moški lovec, čemur sledijo trde peripetije, pisateljica o njej, ki ostaja mama, postane na novo hčerka in živi od pisanja ter predavanj o literaturi.

Posledično Levyjeva ustvarja eksistencialno pripoved, v kateri dominirajo ne-dogodki v podobah drobne vsakdanjosti. Avtobiografijo začne z opisom padca standarda, ko se iz prijetne hiše s hčerama preseli v stanovanjce, v katerem zmanjkuje vode in crkuje ogrevanje, predvsem pa v njem ni prostora za delovno sobo. A namesto v solze stopi naprej, si kupi svobodo gibanja z e-kolesom in v vrtni lopi naklonjene kolegice ustvari kotiček za pisanje. Zdaj je vse zunaj šablon, celo tok dogodkov kot nenadni prihod ostarele matere v negovalni dom. Ko na novo ustvarja življenje in ga osvetljuje s šarmom iskric, ji seveda zmanjka časa in prostora za moške. Ne povsem, spremeni jih v objekt pikrega opazovanja, saj pri vsakem, ki pride na pol razdalje, v hipu najde odbijajočo lastnost. Bolje jo odnesejo zgolj tisti, ki so le prijatelji, kajpak varno poročeni. Pač – toliko je lepih stvari in angažmajev, zakaj bi se pečala z moško-ženskimi odnosi?

Se pa pisateljici-junakinji pripeti dvojna morala: očitajoče opisuje brezbrižnost moža, ki pripoveduje o svoji ženi kot o predmetu, saj je ne opiše z njenim imenom, a sama stori isto, ko za hčerki ne zapiše imen.