Billie Eilish: Happier Than Ever

+ + + +

Pri štetju grammyjev, s katerimi se lahko Billie Eilish pohvali pri rosnih devetnajstih letih, si mora pevka pomagati s skoraj vsemi prsti rok. Je edina izvajalka, ki je sočasno zmagala v vseh najpomembnejših kategorijah tega priznanja – singel leta, album leta, novinka leta –, in je tudi najmlajša izvajalka, ki je imela čast posneti naslovno skladbo za film o Jamesu Bondu. Billie Eilish je danes nesporno ena največjih zvezd na obličju zemlje, to pa za sabo seveda potegne tudi veliko nezaželenih izzivov in pritiskov. Ti so zdaj postali nesporni tematski fokus njene nove glasbe in osrednja tema druge dolgometražne plošče Happier Than Ever, morda najtežje pričakovanega pop albuma letošnjega leta.

Slava je občutno spremenila tematiko besedil, saj so se ta na prvencu osredotočala predvsem na najstniški nihilizem, temačne fantazije in srhljive prizore iz morastih sanj. A pravzaprav so nekatere razsežnosti njene nove resničnosti, v katere se poglablja na drugi plošči, še bolj mrke. Billie se v besedilih posveča negativnim vplivom, ki jih ima slava na njeno ljubezensko življenje, intimne odnose in duševno zdravje: večinoma ji je odtegnjena pravica do zasebnosti, če pa jo želi vsaj deloma ohranjati, mora z bližnjimi sklepati tako imenovane pogodbe o nerazkritju informacij (NDA). Oblegajo jo paparaci, zalezovalci in oboževalci – v resničnem življenju in na spletu. Družabna omrežja seveda niso polna zgolj njenih zvestih oboževalcev, temveč tudi hejterjev, katerih temeljno poslanstvo na spletu je »telesno sramotenje«, to pa je tema, o kateri Billie Eilish izrazito glasno govori, odkar je lani spomladi posnela kratki film Not My Responsibility in v njem z dramatičnim monologom kritizirala fenomen tako imenovanega body-shaminga.

Zdi se skoraj absurdno, da devetnajstletnica zapoje: »Postajam starejša, a mislim, da se dobro staram.« Toda Billie resnično postaja očitno zrelejša – ne le v besedilni razsežnosti ustvarjanja, ampak tudi v glasbeni. Pri tem pomembno vlogo seveda odigra njen starejši (štiriindvajsetletni) brat Finneas O’Connell, producent in multiinstrumentalist, s katerim – tako rekoč brez zunanjih sodelavcev – podpisujeta njeno glasbo.

Ta je zdaj še intimnejša, subtilnejša in iskrenejša kot na prvencu. Billie svoje srce še vedno izliva s pretanjenim, skoraj ASMR-jevskim šepetanjem, kar je ena od temeljnih prvin, s katerimi je redefinirala zvok visokokategornega popa. Zdaj je njena glasba nekoliko manj temačna, izrazito bolj baladna, bolj melodramatična in na trenutke tudi bolj pompozna, toda hkrati – paradoksalno – še bolj minimalistična kot na prvi plošči. Na albumu ni zaznati očitnih hitov, kot je denimo Bad Guy, s katerim je pred leti prodrla na vrh svetovnega mainstreama, a ploščo odlikuje veliko učinkovitejša dramaturgija, žal pa jo bremeni tudi precejšnja monotonost.