»Sreča je upor, ki osvobaja!«

Ljubljana je leta 1997 gostila Evropski mesec kulture in na prireditvi ob odprtju je skupina Laibach nastopila z orkestrom Slovenske filharmonije. Naša svetovno znana glasbena zasedba, kritična do vseh režimov in centrov moči, se je ravno vrnila z odlično obiskanih koncertov po Evropi in ZDA, takrat pa je v polnem Cankarjevem domu, kjer so v prvih vrstah sedeli diplomati, predsedniki držav, cerkveni dostojanstveniki in drugi visoki gostje, s svojo glasbo neposredno soočila elite. Nastop je bil že sam po sebi političen, še dodatno ga je politizirala pridiga Petra Mlakarja, v kateri je ta med drugim rekel: »Politika je hroma vlačuga, ki ga ne dvigne nobenemu več.« Odzivi so bili nasprotujoči si, tudi zelo siloviti. Takratni nadškof Rode je protestno zapustil prizorišče.

Temu koncertu, političnemu performansu par excellence, ki je dvignil precej prahu, lahko zdaj prisluhnemo na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija!, ki bo še vse do 3. oktobra na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Nikakor je ne gre spregledati, saj je ena letošnjih najpomembnejših razstav, pa tudi najbolj aktualnih in pogumnih. V času, ko je v naši državi vsaka kritika oblasti, tudi umetniška, lahko povod za protiukrepe in kaznovanje – avtorje lanske izzivalne umetniške instalacije iz pisarniških stolov in miz, postavljenih pred ministrstvom za kulturo in prelitih z rdečo barvo, ki je simbolizirala trpljenje kulture pod ministrom Simonitijem, je policija denimo kazensko ovadila (tožilstvo je ovadbo kasneje zavrglo in si s tem še samo nakopalo gnev notranjega ministra in direktorja policije) –, se posveti političnemu performansu. Tistim dejanjem, s katerimi se umetniki radikalno odzivajo prav na družbeno dogajanje, kličejo k spremembam in marsikdaj ponujajo tudi rešitve.

Razstava je ena letošnjih najpomembnejših, pa tudi najbolj aktualnih in pogumnih. V času, ko je v naši državi vsaka kritika oblasti, tudi umetniška, lahko povod za kaznovanje, se posveti političnemu performansu.

Razstava se sicer osredotoča na devetdeseta leta, torej na desetletje po razpadu Jugoslavije, ki ga je v večini nekdanjih republik zaznamovala krvava vojna vihra, v Sloveniji pa predvsem bliskovito drsenje v neoliberalizem in individualizacijo ter hkrati v Evropsko unijo in Nato. A četudi je osredotočena na obdobje, od katerega nas ločita že dve desetletji, celo tri, in na vse nekdanje jugoslovanske republike, ne le na Slovenijo, je hkrati ključ za razumevanje dogajanja tukaj in zdaj. Med devetdesetimi leti (ki so se zdela kot neko pospešeno odpiranje svetu) in sedanjim časom (ko imamo opraviti s konservativizmom, etnonacionalizmom in fašizmom) je precej več podobnosti, kot se zdi.

»Še več,« v udarnem besedilu Bodies Against the Machines, ki spremlja razstavo, zapiše kustosinja razstave dr. Bojana Piškur, »zdi se, da je današnji čas izrednih (skorajda vojnih) razmer v marsičem direktno nadaljevanje devetdesetih let, predvsem kar se tiče načina, kako desne politike oziroma njihove stranke upravljajo s trenutno krizo in državo nasploh.«

To je še zlasti očitno v kulturi: »Na polju kulture se več kot očitno dogaja (v nekaterih državah nekdanje Jugoslavije pa se je to zgodilo že mnogo prej) nasilen obrat k nacionalni (mono)kulturi, h konservativizmu in populizmu, hkrati se s političnimi menjavami odstranjujejo kritični glasovi v institucijah in podobno. Skratka, gre za obdobje nekega poskusa ’utišanja’, proti kateremu se akterji na polju umetnosti in kulture upirajo in borijo na podobne načine in s podobnimi sredstvi, kot so se v devetdesetih letih.«

In kako so se umetniki v devetdesetih letih borili proti »utišanju«? Kakšni so bili politični performansi tistega časa? Na ti vprašanji ni bilo preprosto odgovoriti, saj v regiji, že tako polni razlik, ni bilo enotnega razumevanja, kaj performans – ta umetnostna oblika, ki se je uveljavila v zahodnem svetu in je sprva pomenila upor proti komercializaciji in institucionalizaciji umetnosti, sčasoma pa se je v galerije in muzeje prebila tudi sama – sploh je. Tako je kustosinja dr. Bojana Piškur opravila veliko delo, saj je skupaj s sodelavci Jasmino Založnik, Rokom Vevarjem in kolegi iz drugih nekdaj bratskih republik temeljito raziskala performativno dogajanje tistega časa in ga tudi mapirala. Na razstavi je tako na ogled kar 120 umetniških del.

Izkazalo se je, da so si dogodki, ki so jih na območju nekdanje Jugoslavije prepoznali kot politične performanse, tako zelo različni, da bi bilo med njimi nesmiselno iskati podobnosti. Zgovornejše je sopostavljanje nekakšne odsotnosti: denimo tega, da je v slovenski umetnosti devetdesetih let – seveda z nekaj izjemami – umanjkal politični angažma. Umetniških del, ki bi se odzivala na zločine v Bosni in na Kosovu, skoraj ni bilo. Del, ki bi se odzivala na slovenski »birokratski genocid«, na problematiko izbrisanih, skoraj ni bilo.

Zakaj ne? Po svoje zaradi iskanja novih identitet, bežanja naše države pred vsem, povezanim z nekdanjo Jugoslavijo, in odločnega zasuka fokusa k Evropi. Še en pomemben razlog, zapiše dr. Bojana Piškur, pa je bila v tistem času zelo »opazna odsotnost levih emancipacijskih politik, čedalje večja marginalizacija delavskega razreda in nezmožnost, da bi se civilna družba kot motor neke nove politike reformirala iz logike lastnih bojev v osemdesetih letih in onkraj horizonta neoliberalizma«.

V drugih jugoslovanskih republikah, kjer so vojno izkusili na polno in so bile razmere radikalnejše, je bilo zelo očitnih protivojnih uporniških akcij seveda bistveno več. Številni umetniki so pri tem tvegali tudi življenje. Ante Jurić in Zoran Bogdanović sta bila denimo prva umetnika, ki sta v Sarajevu atelje zamenjala za ulico, kiparski material pa za okruške, saje in lastno telo. Drugega maja 1992 sta se odločila iz sarajevske glavne pošte, ki so jo zažgali med vojaško diverzijo srbskih sil in je tedaj še gorela, rešiti tisto, kar sta pač lahko prijela v roke, pri tem pa sta svoje telo namerno nastavljala »očem« ostrostrelcev in delcem granat. Jurića, ki je z drugim projektom agresorjem dve leti sporočal »Streljajte v material, ne v ljudi«, je ostrostrelec v roko zadel »šele« na dan premirja.

Omenjena umetnika sta skupaj s kolegi razstavljala tudi v opustošenem kinu Sutjeska. Umetniki so takoj po odprtju dela odnesli, da so jih zaščitili pred dežjem, snegom in ruševinami v močno poškodovani stavbi. Tam so marca 1993 odprli tudi razstavo Priče obstoja, ki jo je kasneje gostil Beneški bienale, vendar le v obliki videozapisa, saj umetnin ni bilo mogoče pretovoriti iz obleganega Sarajeva.

Vojne razmere umetnikov pri angažmaju torej nikakor niso ustavile, nasprotno, protivojni performansi so se med vojnami kar vrstili – razstava med drugim opozori na medvojno različico oddaje Top lista nadrealistov in performans, med katerim sta si Slaven Tolj in Maria Grazio na telo nanesla hrano iz humanitarnih konzerv in jo jedla drug z drugega – in tako je bilo še leta po njih. Hrvaški umetnik Mladen Stilinović je svojo bolečino sklenil pokopati leta 2000. V Slavonskem Brodu je s kopačem izkopal tri grobove, vanje postavil tri vzmetnice s cvetličnim vzorcem in napisom Bol (Bolečina) in jih pokopal, da bi se bolečine znebil. Nato je ugotovil, da so pokopališča kraji, kjer se simbolično spominjamo bolečine – torej se ji ni mogoče izogniti.

Performativna dejanja tistega časa sicer niso bila povezana zgolj z vojnami, nekateri umetniki so se upirali državam, ozemljem in političnim ritualom (denimo s potnimi listi države NSK), drugi mejam telesa, tretji neenakopravnosti ... Razstava Spoznanje! Upor! Reakcija! pa poudari tudi vsa druga tedanja uporniška dejanja – med drugim množični mirovni protest, ki se je po priznanju Bosne in Hercegovine kot performativno dejanje razlil po sarajevskih ulicah, a je bil ustavljen krvavo, s smrtnimi žrtvami.

V slovenskem kontekstu se med drugim pokloni delovanju Mreže za Metelkovo, ki je v Ljubljani zavzela zapuščeno vojašnico JLA in v njej vzpostavila enega ključnih prostorov neodvisne kulture. Pokloni se delovanju feminističnih skupin, ki so se že takoj po osamosvojitvi borile za 55. člen ustave in pravico do splava, zapisano v njem, pa Mirovnemu inštitutu, ki se je v tistem času boril za pravice izbrisanih in beguncev ter proti vstopu v zvezo Nato. Pokloni se tudi naslovnicam Mladine in poročanju o balkanskih vojnah na Radiu Študent, še zlasti njegovi oddaji Nisam ja odavde. Državno proslavo Kons 5, ki jo je Matjaž Berger ob obletnici osamosvojitve države leta 1996 zasnoval v tradiciji ruske avantgarde in množičnih manifestacij ob praznovanju Titovega rojstnega dne, pa razglasi za še en politični performans par excellence.

In ja, razstava se s tem, ko tesno poveže devetdeseta leta s sedanjostjo, pokloni tudi ključnemu aktualnemu političnemu performativnemu dejanju – kolesarski vstaji, ki se je marca lani začela kot upor proti avtoritarnim in koruptivnim dejanjem tretje Janševe vlade ter prerasla v najdlje trajajoči množični ljudski upor v sodobni Sloveniji. V MSUM si lahko ogledamo enega najprepoznavnejših simbolov petkovih protestov, belo kolo pod rdečim Triglavom, v različnih barvnih kombinacijah, tudi mavrični. Avtor znaka Ištvan Išt Huzjan ga je označil kot Creative Commnos (CC) in ga dal v javno last, torej ga uporniki lahko spreminjajo glede na individualne potrebe.

Huzjan ni edini slovenski umetnik, ki je pustil svoj pečat na aktualnih protestih. Prav kulturni delavci so prvoborci tokratnih protestov in umetniških akcij, ki so se zvrstile v poldrugem letu, je bilo ogromno. Mnoge so bile gverilske, anonimne - tudi tista z »okrvavljenimi« mizami in stoli.

Izjemno bogat in luciden angažma umetnikov pri sedanjih protestih bo nekoč gotovo tudi sam predmet poglobljenih raziskav in razstav. Na slednjih pa ne bi smel manjkati znameniti napis Sramota, ki se je konec lanskega leta znašel na tleh pred kulturnimi inštitucijami, katerim je Janševa vlada v tistem času serijsko menjala vodstvo, praviloma s kadri, ki so manj strokovni ali celo sploh ne prihajajo s področij, ki jih institucije zastopajo. Tako je na položaj prišel tudi novo direktor Moderne galerije Aleš Vaupotič. Da je lahko zasedel položaj, je moralo ministrstvo za kulturo posebej zanj samovoljno spremeniti ustanovni akt galerije in standarde znižati.

Primer Aleša Vaupotiča navajamo zato, ker kot direktor Moderne galerije vodi tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova. Torej muzej, kjer si lahko ogledamo razstavo Spoznanje! Upor! Reakcija!, ki so jo tam sicer načrtovali že nekaj let prej, pod dolgoletno direktorico Moderne galerije Zdenko Badovinac. Ta je pod sedanjo vlado morala oditi.

Razstava s tem, ko se dotakne aktualnega dogajanja, po svoje torej tudi sama postane radikalno performativno dejanje. Zato je, vsaj tako se zdi, tudi trn v peti sedanjemu vodstvu Moderne galerije.

Hkrati nas razstava spodbuja prav k tistemu, o čemer govori njen naslov: k spoznanju, uporu in reakciji.

To ni naključje – umetnost, o kateri razstava govori, je imela dostikrat moč, da je spodbudila »osvoboditev, ki raztrešči vse«, najprej in predvsem pa tisto tragično. »In to ’ustvarjanje možne sreče’ naj bo tudi sporočilo in projekt za današnji čas,« zapiše dr. Bojana Piškur. Kajti: »Sreča je upor, ki osvobaja!«

Razstava:
Spoznanje! Upor! Reakcija!
Kje: Muzej sodobne umetnosti Metelkova; Ljubljana
Kdaj: do 3. oktobra 2021