Plesalka in koreografinja, ki ples vnaša v javni prostor

Masivni krogli, narejeni iz parketa, se lenobno pozibavata po praznem parketu veličastne dvorane. Ko ju nekaj časa opazujemo, se nam zdi, da sta se zlili s parketom. Kasneje na prizorišče stopita še dve baletni telesi, a sta krogli ukradli šov. Predstava se v slovenščini imenuje Nad parketom, v angleščini pa Parquet Ball, kar ima dva pomena: označuje eleganten ples na parketu plesne dvorane, hkrati pa okroglo telo, žogo, iz parketa. Projekt, ki si ga je zamislila in ga skoreografirala Mateja Bučar, domiselno združuje oboje. Včasih »nastopa« ena sama žoga, spet drugič sta dve.

Večkrat nagrajena plesalka in koreografinja si je idejo za »parketni ples« zamislila pred petnajstimi leti za Projekt23+ Zavoda Maska. Umetniki, povabljeni k projektu, naj bi si zamislili dela, ki jih bodo uresničili leta 2023 ob izdaji 200. številke revije Maska. Ideje za dela – fotografije, osnutki – so bile tedaj razstavljene v Moderni galeriji Ljubljana. Toda Maska je 200. številko dočakala že lansko leto, ko je hkrati obhajala 100. obletnico izida prve številke in ob tem zastavila tudi realizacijo dela Mateje Bučar.

Preteklo leto ni bilo najboljše za umetniške projekte, a je imela svojevrstno srečo, da je bil Parquet Ball umeščen v galerijo, ki je med delnim zaprtjem javnega življenja lahko sprejela omejeno število obiskovalcev. Tudi preostali njeni projekti niso trpeli. Že dolgo se namreč ukvarja z vnašanjem plesa tudi v javni prostor, kar je v času zaprtja institucij prišlo še bolj do izraza. Njene urbane koreografije so bile doma in v različnih evropskih mestih izvedene na prehodih za pešce, na trgih, v parkih, kavarnah. Tako so se s plesalci na ulice vrnili že aprila lani, po mesecu dni prve karantene; to, da je bilo mesto tedaj še precej prazno, je dalo plesu na javnih površinah svojevrsten dodaten pojmovni domet. Lani je bila ponovno izvedena tudi predstava iz leta 2018 Dvoriščno okno, kjer gledalci predstavo kot dogajanje v zasebnem prostoru doživijo opazujoč od zunaj, skozi dvoriščna okna. »V zunanjem prostoru obstajajo razni parametri, kako lahko umetnost funkcionira. Slike na primer lahko visijo tudi v drugih javnih in ’vsakdanjih’ prostorih in seveda v domovih, ne le v galerijah. Če pa to nekoliko grobo prevedemo v ples ali gibanje, ga pripeljemo v javni prostor kot gibanje, ki pritiče tej isti javni vsakdanjosti in urbanemu utripu, ki se nenehno pretaka po ulicah, dvoriščih, pločnikih in trgih,« pravi koreografinja. »Tako s temi deli povsem izstopimo iz okvira odra in zaživimo v zunanjem in v vsakdanjem. Zanima me tudi ustvarjanje za oder, a rada razmišljam o drugačnih formatih in se sprašujem, kje vse lahko predstava biva.«

Čeprav se danes ukvarja pretežno s sodobnim plesom, je njena osnovna izobrazba baletna. Balet jo je fasciniral od malega, in ko se je kot otrok prepričala, da baletna šola ne obstaja le v Parizu, temveč tudi v Ljubljani, kamor se je takrat preselila iz Dolenjske, je morala poskusiti. »Potem enostavno nisem nikoli nehala,« se nasmehne. Sicer je vpisala študij biologije, ker je navdušena nad naravo in morjem želela postati morska biologinja, toda vmes jo je povleklo še na baletna izpopolnjevanja v svet, kjer jo je balet dokončno okupiral. Če bi bilo v času študija več možnosti za izobrazbo sodobnega plesa, bi najbrž izbrala to, saj je že zgodaj vedela, da jo pri plesu zanima prav avtorski proces. »A pogoj za ustvarjanje v koreografiji je brez dvoma tudi vrhunsko artikulirati svoje telo skozi baletne in druge tehnike ter ga kot performer povsem psihofizično obvladovati.« Kar ji je v golem baletu, v ansamblu SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je bila angažirana, manjkalo, je našla v Plesnem teatru Ljubljana, kjer se je tudi s pomočjo Ksenije Hribar spopadla z avtorskim delom in produkcijo in kasneje z vizualnim umetnikom in partnerjem Vadimom Fiškinom ustanovila DUM - Društvo umetnikov. Od devetdesetih let samostojno ustvarja, prvo delo Ton-ka sta leta 1992 soustvarila z Markom Mlačnikom in z njim gostovala v Salzburgu, Zagrebu, Trstu, na Dunaju. »Zdi se mi, da je za prvo delo kar dobro delovalo – pogostokrat gre v prvo skoraj ’lažje’ kot v drugo, tretje. Prva dela se zgodijo skozi mladostno in močno intuitivno akumulacijo in silo, nekako ne glede na vse. Resno in težje delo pride kasneje, ko se soočaš s širokimi parametri in vprašanji ustvarjanja, ki lahko pomenijo tudi nelagodja in negotovosti. Vsak avtorski proces zna biti tvegan, ko znova iščeš neko točko, kamor naj delo gravitira – pri tem lahko (z)grešiš ali pa skozi ta proces le ujameš neko nenavadno mesto, ki ima potencial, da ga prepoznamo in doživimo kot nekaj, kar dejansko seže v polje umetnosti,« pove. Tudi njene poznejše predstave so videle lep del Evrope: od Berlina, Firenc, Milana, Budimpešte, Rotterdama do Stockholma. Še vedno pa se rada vrača v domačo Kostanjevico in preživi kak dan v zelenju in ob reki Krki, ki danes žal ni več tako čista, kot je bila v času njenega odraščanja.