Annette

za

Beauty and the Bastard.

Ste za Deželo la la 2? Tu je! Kdo bi si mislil, da jo bo posnel francoski ekscentrik Leos Carax. In kdo bi si mislil, da bo Adam Driver v njej igral Henryja McHenryja, stand-up komika, ki svoj lasvegaški nastop začne z repliko: “Ubil sem svojo ženo.” In potem začne – v boksarski halji, svojem običajnem kostumu – pripovedovati, kako jo je ubil. Gledalci obnemijo. Nekateri se muzajo, drugi hihitajo (“Smejte se, smejte, smejte”). Ne vedo, kako naj reagirajo. Jo je “ubil” v smislu kot za komike pravimo, da z vici “ubijejo”? Ali pa jo je zares ubil? Naj se smejijo? Naj se zgražajo? Gledajo morilčevo izpoved? Naj ploskajo ali ne? McHenry, alias “The Ape of God”, je utrujen od tega, da ljudi spravlja v smeh. Vsaj tako pravi. Komik je postal zato, da bi “razorožil ljudi”, da bi jih lahko “razjezil” in da bi lahko “povedal resnico, ne da bi ga ubili”. Ne, svoje žene ni ubil, a najraje bi jo – pravzaprav jo v nekem smislu vsak dan “ubije”. McHenry – imitacija Jakea LaMotte, “Podivjanega bika”, propadlega boksarja, ki je pristal kot barski stand-up komik, in Andyja Kaufmana, antikomika, ki je skušal publiko razjeziti in ki je zase pravil, da je “song and dance man” – je namreč toksični moški, pač jezni, negotovi, “panični” moški, pred kakršnim svari gibanje #MeToo, odmev Normana Mainea, poln samoprezira, nihilističnega popa in resentimenta do žene, Ann Desfranoux (Marion Cotillard), operne pevke, velike tragedinje, “rojene zvezde”, uspešnejše, slavnejše in bolj oboževane od njega.

Mediji ju krstijo za “Beauty and the Bastard”. To, da se tako noro ljubita, kot da bi skočila iz gotske, fatalistične poezije Edgarja Allena Poeja (We Love Each Other So Much, pojeta), ju le še dodatno destabilizira. Pretirana, preveč intenzivna ljubezen je nasilna, naporna, nadležna, mučna, grozljiva – težko jo je prenašati, še težje pa vračati. Ko se jima rodi hčerkica, Annette, de facto ostržkasta marioneta (ne sprašujte), in ko se izkaže, da ima čudovit, čudežen, karizmatičen glas ( ja, materin soprano), jo narcistično prelevi v globalno senzacijo (“Baby Annette”), ki polni YouTube in štadione. Ann medtem “umira” na odrih – pojoč. Neprestano poje, celo med kunilingusom. A tudi McHenry, “song and dance man”, ki hoče šokirati, motoristični kralj losangeleških avtocest, poje in poje. Annette, čudno hladni, lirično cinični, morbidni konceptualni metamjuzikl, ki ga je napisal in skomponiral kultni artpop duo Sparks (Ron & Russell Mael), ki je videti kot reimaginacija drame Marriage Story, v kateri se je Adam Driver ločeval od Scarlett Johansson, in ki je bolj fasciniran nad propadajočim moškim kot “umirajočo” žensko, je fantazijska dekonstrukcija razpada ljubezenske zveze – dekonstrukcija tistega zasoplega, tesnobnega, neprebavljenega, disonantnega, neprevedljivega spleta emocij, bolečine, strasti, ljubosumja, zavisti, frustracij, obžalovanj, strahov, sanj, jeze, obsedenosti, norosti in posesivnosti, ki se zgosti v ljubezenskem odnosu in ki ga še najbolje razume glasba. Kar pa je logično: glasba ve več kot McHenry, prijatelj “brezna”, ki poje, a se zbuja v grozi. Glasba to grozo in agonične sence, ki jo prežemajo, “ubesedi” bolje kot besede. Glasbi gredo nekatere reči lažje z jezika. Žgečkajte se! Igrajte publiko. Tako kot v Annette publika igra publiko. (Kinodvor)