Robert Menasse: Prestolnica

Za pujse gre!

Prestolnica je seveda naša trenutna, Bruselj, zato Menassejev roman predstavljajo kot prvi o aporijah EU, čeprav bi glede tematike našli poleg Holandca Ceesa Nooteboma še kakšnega predhodnika. Vendar se ta roman res aktualno, poglobljeno in humorno ukvarja z zagatami multinacionalne tvorbe, v kateri se emisarjem in birokratom – razen tistim čisto zmešanim, krvno namreč – zdi, da morajo zastopati nacionalne interese. In gre potem seveda skoraj vse narobe.

Simptom, ki spregovori, so prašiči. Na bruseljskih ulicah, tudi sicer onečedenih z gnojem, ki so ga ravno pripeljali ogorčeni kmetje, se pojavi prašič, če ne kar krdelo, o čemer pišejo vsi, zgodi se umor, ki ga profesionalno, samo na napačni žrtvi, izvede bogaboječi poljski samostanski »žolnir«, in razkrije se, da je vatikanska tajna mreža najbolj izpopolnjena in ukoreninjena. Predvsem pa ob obletnici premišljajo, kaj bi bilo tisto, kar bi izboljšalo imidž komisije, ki je nikakor ne smemo enačiti s Svetom EU, to konkurenčno vejo oblasti. Prehlajeni objekt zgodovine, zguba z oddelka za kulturo, ki je po sredstvih in ugledu na najnižji stopnji na karierni lestvici, se potem ob slovesnosti v Auschwitzu spomni, da je to temelj: da je EU utemeljena na geslu »nikoli več«. Zraven v sosednjem organu ekonomist poskuša isto razložiti pragmatičnim kolegom, sklicuje se na utemeljitelje evropske povezave in njihovo dikcijo, vendar zadeva ne gre skozi, celo pri makroekonomistih ne. Ker naj bi bili izključeni Čehi, tam ni bilo taborišč, ker Madžari vse skupaj minirajo, ker se čutijo Poljaki ogorčeni, saj naj bi bila to nemška zadeva na njihovem terenu, oni pa nedolžni, in sploh.

Menasse se je že prej, recimo v romanu Izgon iz pekla, ukvarjal z vprašanji judovstva in tudi zdaj spremljamo oštevilčenega preživelega holokavst, da bi razumeli, da so žrtve natančno popisane, preživeli pa ne. V kulturnem odseku, dokler ne prevlada šport kot kompromis in najmanjši skupni imenovalec, imajo kar nekaj težav, ko ne vejo, koga povabiti, kdo bi zastopal idejo o združitvi in boju proti nacionalizmom. Hkrati Prestolnica uspešno združi nekaj pripovednih linij, zagate bruseljskih birokratov, pogajanja o prašičjih uhljih, ki jih hočejo posamezne države izvoziti na Kitajsko, saj jih ta plačuje kot fileje, pa svinjarije, ki jih nad entuziasti izvajajo večni in nezamenljivi karierni birokrati. Vladanje iz ozadja Menasse izpiše z dobrim uvidom in nekaj izrazitimi, tudi med nacionalnim in evropskim razpetimi akterji, pri tem je poglobljen: najde duhovite primere neučinkovanja evropskega bratenja, recimo, da kratica EPP označi največjo stranko v evropskem parlamentu in tudi rejce prašičev in se potem prikazujejo slike enih ob drugih. Hkrati je ta humor tudi grenak, saj vse skupaj spominja na krležijansko primerjavo z balkansko krčmo, v kateri je ugasnila luč. Vendar malce fantastični in metaforični, pa tudi čisto pragmatični izzivi službovanja v Bruslju, navade tamkajšnjih birokratov in lubrikanti, s katerimi si utirajo karierne poti, delajo to čtivo duhovito in napeto, polno preobratov in bistroumnih birokratskih nesmislov.